ZSReg torej registrskemu sodišču ne daje podlage za vpis dejstva, da subjekt vpisa preneha, prav tako takšnega upravičenja registrskemu sodišču ne daje ZGD-1. Ta v tretjem odstavku 405. člena nalaga dolžnost organu, ki sprejme sklep o likvidaciji, da pošlje sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v register. In nenazadnje, ZFPPIPP v 229. členu, katerega določba se v skladu s 421. členom ZFPPIPP uporablja tudi za prisilno likvidacijo, prav tako določa, da se v register vpišeta le začetek in konec postopka prisilne likvidacije.
pogodbeno razmerje - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da pogodba o finančnem leasingu ni bila odpovedana, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po 190. členu OZ. Določba 190.člena OZ je pravna podlaga tožbenim zahtevkom, s katerimi s uveljavlja neupravičena pridobitev. Pogoji zanje so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzorčna zveza in odsotnost pravnega temelja . Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj pravnega temelja (pogodbe ), je zmotno štelo, da sme utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po 190. členu OZ, v zvezi s katerim pa niti ni bilo trditev tožeče stranke kot pravilno opozarja pritožba in sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotavljati dejansko stanje v zvezi z neupravičeno pridobitvijo.
Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.
Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa
zahtevek za vračilo vlaganj v nepremičnino - povrnitev vrednosti vlaganj - pobotni ugovor - povečanje vrednosti tuje nepremičnine - višina vlaganj
Po citiranih zakonskih določbah je morebitna terjatev tožeče stranke do lastnika nepremičnine odvisna od obogatitve slednjega zaradi vložka tožeče stranke. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine. Tako sama vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj ni odločilna. Zato je presoja sodišča prve stopnje in metoda, ki jo je sodišče uporabilo, ko je ugotavljalo zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečanje vrednosti nepremičnine, materialnopravno zmotna.
Na splošno od odvetnika ni mogoče pričakovati, da bo v vsakem primeru dvomil o datumu vodenja pošte pri svojih strankah. Drugače pa je v primeru, ko je odvetnik izrecno obveščen o tem, da je oznaka prejema dohodne pošte na dokumentu napačna. V takšnem primeru bi se, kot dober strokovnjak, vsekakor moral prepričati o tem, kdaj je do vročitve dejansko prišlo. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je vpogledalo v vse listine v spisu, ne zadošča. Napraviti bi moralo tudi vestno in skrbno oceno tistih listin, ki so za odločitev pomembne. Ker tega ni storilo, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave.
prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - zastaranje prekrška
Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1.
Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek.
V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih dejanj, nista hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek, zato je že iz tega razloga nerelevantno sklicevanje na določbo člena 11.a ZP-1. Obdolžilni predlog s strani državne tožilke je bil na okrajno sodišče vložen šele po zaključenem predkazenskem postopku, torej po zavrženju kazenske ovadbe, zato je v konkretnem primeru neutemeljeno navajanje pritožbe, da prvostopno sodišče ni pravilno razlogovalo določbe člena 11.a ZP-1, ki naj bi bila v odnosu specialnosti do ureditve zastaranja pregona, kot je določeno v členu 42 ZP-1.
Le v primeru, če bi hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek in bi v skladu s členom 11a ZP-1 bil postopek o prekršku prekinjen, bi v tem času tako, kot ima pritožba prav, relativno zastaranje ne teklo, torej bi bilo zadržano, v vsakem primeru pa bi teklo tudi v tem primeru absolutno zastaranje, kar pomeni, da bi s potekom absolutnega zastaranja, postopek o prekršku več ne bil dopusten.
Pregon za prekršek ne glede na tek relativnega zastaranja v vsakem primeru absolutno in brezpogojno zastara takrat, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za relativno zastaranje pregona.
Ta rok pa v nobenem primeru ne sme biti prekoračen, tudi v primerih, če se je predkazenski postopek začel pred potekom tega roka, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko se je predkazenski postopek začel v času, ko še ni poteklo niti relativno, niti absolutno zastaranje za prekršek, je pa brez dvoma nastopilo absolutno zastaranje po vložitvi obdolžilnega predloga.
nadure - nadurno delo - efektivni delovni čas - mobilni delavci - pripravljenost za delo doma
Odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Delavec je namreč upravičen do izplačila nadur, če je takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentiranih ur, dejansko opravil, pod pogojem, da so bile te glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, da mu delodajalec nadurnega dela ni posebej odredil.
Pravdni stranki sta na več mestih v pogodbi o zaposlitvi sklicujeta na kolektivno pogodbo, v uvodu oz. preambuli pogodbe o zaposlitvi pa sta izrecno navedli, da pogodbo o zaposlitvi sklepata na podlagi določil KPCPP. Glede na navedeno je treba po presoji pritožbenega sodišča šteti, da so bila določila te kolektivne pogodbe po volji strank inkorporirane v pogodbo o zaposlitvi kot njen sestavni del, zato ni pomembno, ali je dejavnost tožene stranke (opravljanje taksi prevozov) mogoče uvrstiti med dejavnosti iz 2. člena KPCPP, ki določa stvarno pristojnost kolektivne pogodbe. Stališče, da se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorita, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določila določene kolektivne pogodbe, četudi ta kolektivna pogodba delodajalca sicer ne zavezuje, je pritožbeno sodišče v svoji praksi že zavzelo.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnica je (z izjemo meseca junija 2015) v obdobju od 1. 3. 2011 do 31. 1. 2016 na različnih pravnih podlagah opravljala delo za toženo stranko. Dne 14. 1. 2016 je nastopila bolniški stalež, ki je trajal do 30. 9. 2016. V organiziran delovni proces tožene stranke se je vključila prostovoljno, delo za toženo stranko pa je ves čas opravljala osebno, kar je tožena stranka od nje tudi pričakovala oziroma zahtevala. Tožena stranka je tožničino delo potrebovala neprekinjeno oziroma je bila potreba po njenem delu stalna. Delavka tožene stranke je tožnici dajala navodila za delo in jo pri delu nadzorovala. Tožnica se je morala z njo dogovarjati glede izrabe letnega dopusta in ji redno sporočati svoje bolniške odsotnosti. Tožničino delo se ni razlikovalo od dela pri toženi stranki zaposlenih delavcev, saj ga je opravljala po programu in v prostorih tožene stranke vsak dan od 7.00 do 15.00 ure, pri delu je uporabljala pohištvo in računalnik tožene stranke ter se udeleževala njenih delovnih sestankov. Tožena stranka je tožnici vsak mesec nakazovala plačilo za opravljeno delo. V relevantnem obdobju ni opravljala dela za drugega delodajalca. Zato so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1.
odškodninska odgovornost - delovna nezgoda - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu
Dolžnost delodajalca je, da predvidi okoliščine, ki se pojavijo pri opravljanju vsakega dela in da delavcu zagotovi takšno delovno opremo, ki mu zagotavlja varno delo. Zavarovanec toženke bi za konkretno delo moral predvideti, da lahko pri pospravljanju steklenic, zloženih v kovinski koš, pride do poka steklenice in do porezanja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Pravica do obrambe se med drugim izvršuje tudi z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič samostojni element pravice do obrambe in v skladu s tem jamstvom je treba obdolžencem omogočiti, da izpodbijajo obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišujejo njihove avtorje, torej da preverjajo in izpodbijajo njihovo verodostojnost, jim neposredno postavljajo vprašanja in komentirajo njihove izjave, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - uporaba splošnih pogojev - izključitev odgovornosti zavarovalnice - naravne nesreče - poplava - več vzrokov za škodo - poškodba vozila
Voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost.
Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti.
Škode toženi stranki ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati.
Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZASP člen 157, 157/4, 157a, 157a/2, 168, 168/3.
avtorske in sorodne pravice - uporaba fonograma - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za zakonito rabo fonogramov - odstop od enotne prakse - odstop od ustavljene sodne prakse - exceptio illegalis - odločba SEU - civilna kazen - kršenje avtorskih pravic - iura novit curia - razlaga zakona
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (drugi odstavek 157.a člena ZASP). Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v drugem odstavku 157.a člena ZASP, ni pravnega temelja.
postopek proti mladoletnikom - pripravljalni postopek - zahteva za uvedbo pripravljalnega postopka - nestrinjanje z zahtevo za uvedbo pripravljalnega postopka - pravna opredelitev dejanja - vezanost na pravno presojo dejanja
Sodnik za mladoletnike ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo poda državni tožilec v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka, temveč le na opis dejanja. Nestrinjanje sodnika za mladoletnike s pravno opredelitvijo dejanja v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka zato ni razlog, o katerem bi odločal senat za mladoletnike višjega sodišča v smislu določbe prvega odstavka 468. člena ZKP.
Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu, za katero je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Gre za spor med tožnikom in tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval in utrpel škodo, v zvezi s katero vtožuje odškodnino, ko je opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri hčerinski družbi, ki pa ni pravdna stranka v tej zadevi. Zato ne gre za individualni delovni spor v smislu določb 5. člena ZDSS-1, saj tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec delodajalec, oziroma drugem podobnem razmerju, ki bi pogojevalo pristojnost specializiranega delovnega sodišča.
ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 101/5.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40, 40/1.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/5, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev - delovni invalid - III. kategorija invalidnosti
Pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi se uporabljata določbi četrtega in petega odstavka 101. člena ZPIZ-1, po katerih mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju delovnih invalidov oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, pri tem pa lahko tako delodajalec kot zavarovanec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ustreznost ponujene zaposlitve namesto dejanske izobrazbe tožnika presojati po določbi petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki določa, da je ustrezna zaposlitev, za katero se med drugim zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.
odložena predaja zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Kadar sodišče odloča o predaji na podlagi ENPP, ni pristojno presojati pravilnost in zakonitost odločbe, na podlagi katere je nalog izdan. Pri odločanju o dopustnosti izvršitve naloga je namreč vezano le na pogoje iz 9. do 14. člena ZSKZDČEU, ki pa glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin vendar zagotavlja varovalno funkcijo. Tako je v 8. točki 10. člena ZSKZDČEU določeno, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona ali kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši.
Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.
predlog za izločitev dokazov - pritožba zoper sklep - postopek s pritožbo zoper sklep
Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - regres za letni dopust - odpravnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.