CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00000827
SPZ člen 77, 77/4. ZPP člen 8, 87, 87/3, 163, 163/3.
sodna ureditev meje - kriteriji za ureditev meje - zadnja mirna posest - dejansko stanje - dokazna ocena - stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - zavrženje pritožbe - pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom
Določitev meje po pravični oceni pride v poštev zgolj, če ni možno uporabiti kriterija zadnje mirne posesti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00001888
ZPP člen 7, 212. OZ člen 191. ZFPPIPP člen 271.
trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznega predloga - neupravičena pridobitev - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - insolventnost - plačilo nedolga - pravna oseba - organi pravne osebe - zakoniti zastopnik
Osnovni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je njegova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje. Če stečajni dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odveč. Breme zatrjevanja in dokazovanja insolventnosti stečajnega dolžnika je na njem. Sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, temveč le na zatrjevana dejstva. Sodišče samo po uradni dolžnosti poišče materialnopravno normo, ki ustreza zatrjevanim in ugotovljenim dejstvom. Pri tem lahko sodišče upošteva tudi tiste navedbe stranke, ki jih ni bila dolžna navesti in so ji v škodo. Delovanje fizične osebe v funkciji organa gospodarske družbe pomeni delovanje gospodarske družbe kot pravne osebe, saj pravna oseba svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00064065
URS člen 15, 35, 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 147. ZPP člen 328. ZKP člen 150, 152, 154.
varstvo osebnostnih pravic - kršitev osebnostne pravice - pravica do zasebnosti - poseg v komunikacijsko zasebnost - odškodninska odgovornost medijev - dejanje, ki posega v človekove pravice - telefonski prisluhi - svoboda izražanja - objava člankov v časniku - objava na svetovnem spletu - poročanje medijev o sodnem postopku - tehtanje ustavnih pravic - relativno javna osebnost - javna razprava - javni interes - splošni interes javnosti - dopustnost posega v ustavno pravico - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - krivdna odgovornost delodajalca za delavca - kazenski postopek - obstoj utemeljenih razlogov za sum - popravni sklep
Tožnik ima status relativno javne osebe in je kot tak izpostavljen ostrejšemu javnemu nadzoru in kritiki, meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe pa je bistveno bolj ohlapna in vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe, zlasti na poslovnem področju njenega delovanja.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da so bili prisluhi pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov v kazenskem postopku. Ker pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče celovito preizkusiti, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče presoditi, ali je v konkretnem primeru še mogoče govoriti o koliziji dveh ustavnopravnih pravic, ali pa sam izvor posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost zaradi protipravnosti izključuje upravičenost posega v zasebnost tožnika, ne glede na vsebino zapisanega in objavljenega.
poslovna goljufija - opis kaznivega dejanja - preslepitev
Ker pomeni preslepiti drugega pri njemu ustvariti zmotno predstavo o določenih okoliščinah, je v konkretnem primeru že v opisu kaznivega dejanja dovolj določno opredeljeno (konkretizirano), da je obtoženka pri oškodovanki z zagotovili, da ji bo posojeni denar vrnjen v roku enega tedna, o tej odločilni okoliščini ustvarila zmotno predstavo, in jo na ta način zapeljala, da se je za posojena denarna sredstva celo zadolžila s sklenitvijo bančne posojilne pogodbe, z dobo odplačevanja 60 mesecev.
Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji iz leta 1999, njegov Dodatek in na njuni podlagi sklenjene licenčne pogodbe ne veljajo več. Navedenih dogovorov v obravnavani zadevi kot relevantno pogodbeno (to je sporazumno določeno) pravo ni moč uporabiti.
V skladu s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima naravo skupnega sporazuma o tarifi za uporabo avtorskih del, sklenjenega med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikom (kot so ga predvidele z ZASP-B spremenjena določba 156. in (posredno tudi) 157. člena) še zmeraj tarifa kolektivne organizacije, ki je veljala na dan uveljavitve ZASP-B. Takšna tarifa pa je bila tudi za kabelsko retransmisijo vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetem v letu 1998 (v nadaljevanju Pravilnik iz leta 1998). Le-te gre zato (v skladu z zakonom) šteti za veljaven skupni sporazum, ki ga je potrebno uporabiti tudi v konkretnem primeru.
ZPP člen 2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 82, 82/1, 86, 86/1, 88.
odločanje preko postavljenega zahtevka - III. kategorija invalidnosti - gostota dobe - delovni invalid
Kljub temu, da je tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, na temelju I., podredno II. kategorije invalidnosti, uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno z omejitvami ter do delnega nadomestila, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ocenila je, da pri tožniku do 13. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni je podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in glede na to, da je tožnik dopolnil skupno 22 let in 22 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje tožnika uemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z določenimi omejitvami ter tudi pravico do delnega nadomestila.
Delnega nadomestila se ne more zagotavljati osebi, ki živi v tujini, saj ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Vendar je potrebno ločiti med priznanjem pravice in njeno realizacijo oziroma izplačevanjem.
plačilo razlike plače - osnovna plača - razlika v plači
Ker je iz izpovedbe priče A.A. razvidno, da se je plača za vse prodajne predstavnike (vključno s tožnikom) določala na enak način (s tipskimi pogodbami), ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen poseben dogovor o določitvi tožnikove plače, in ker niso bili ugotovljeni niti drugi razlogi, zaradi katerih bi tožena stranka odstopila od določb Pravilnika, ki se ga je sicer pri določitvi plač za prodajne predstavnike držala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta se tožnik in tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi sporazumela, da bo tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega in gibljivega dela (pri čemer bo stalni del plače znašal 120.000,00 SIT), osnovna plača, sestavljena iz stalnega in gibljivega dela plače pa bo znašala 314.008,00 SIT (oziroma 1.310,33 EUR). Kljub temu, da v pogodbi o zaposlitvi ni izrecno zabeleženo, da je tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega in gibljivega dela, pa to ne pomeni, da se tožnik in tožena stranka nista dogovorila za takšen način obračunavanja njegove osnovne plače.
Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov, ker se je o nasprotnem prepričalo že na podlagi izpovedbe policistov, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena. Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Toženka je z (neizvedenimi) dokazi dokazovala ključna, pravno pomembna dejstva.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 37, 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3.. ZOsn člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - prepoved opravljanja dela - zagovor
Tožnik (učitelj športne vzgoje) je kršil pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v času izvajanja pouka na športnem igrišču tožene stranke dne 11. 9. 2015 učenkama 9. razreda rekel, naj slečeta majčki in obrišeta žogo, eni učenki pa je dejal tudi, da se je ne bi branil. Ti izjavi tožnika sta pri učenkah povzročili nelagodje, vznemirjenje in ogorčenost. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili ti izjavi tožnika, namenjeni učenkama, povsem neprimerni, druga izjava pa je namigovala tudi na spolnost. S tema izjavama je tožnik kršil določbe ZOsn, ZJU in pogodbe o zaposlitvi, kršil pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 4. člen Kodeksa ravnanja zaposlenih pri toženi stranki, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Sodišče je na naroku za glavno obravnavo v zadevi, ki jo je vodilo pod opr. št. I Ps 1112/2015, na predlog tožnika zaslišalo pričo, ki je po zaslišanju priglasila povračilo stroškov prihoda na sodišče. Potni stroški so z izpodbijanim sklepom odmerjeni v skladu z ZPP in Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo načelo uspeha v v postopku (154. člen ZPP). Tožnik, ki v pravdi ni uspel je dolžan nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. V skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP je rok za plačilo 8 dni, pritožba zoper sklep o stroških priče pa ne zadrži njegove izvršitve.
Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z 2. odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Niti Uredba niti ZSV višje oprostitve ne pogojujeta z izrednimi stroški, temveč s posebnimi socialnimi razmerami ali drugimi pomembnimi razlogi. Pri uporabi prostega preudarka je namreč po 3. odstavku 31. člena Uredbe potrebno upoštevati premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma naštete okoliščine. Kriterij iz 31. člena Uredbe so torej posebne socialne razmere in drugi pomembni razlogi, ki so odvisni od okoliščin vsakega konkretnega primera.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00003217
ZIZ člen 44, 44/2, 53, 53/2, 57. ZPP člen 2, 2/1.
sklep o izvršbi - izdaja sklepa o izvršbi - navedbe v predlogu za izvršbo - podatki v predlogu za izvršbo - plača - bruto znesek - neto znesek - plačilo davkov in prispevkov - obračun davkov in prispevkov - pravilnost obračuna - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - trditveno in dokazno breme - odločanje v mejah postavljenega zahtevka - povrnitev stroškov - stroški odgovora na ugovor
Predlog za izvršbo ni neizvršljiv, ker dolžniku nalaga le, da obračuna vse davke in prispevke za posamezni mesec, ne pa da jih tudi plača. Višje sodišče pojasnjuje, da je upnica v predlogu za izvršbo predlagala plačilo vseh prispevkov in davkov od posameznega mesečnega zneska, sodišče prve stopnje pa je v sklepu o izvršbi dolžniku naložilo manj, in sicer le obračun davkov in prispevkov. Ker je pred plačilom davkov in prispevkov treba le te obračunati, dolžniku tudi ni naloženo nekaj drugega, kot je predlagano, niti nekaj, česar ne bi nalagal izvršilni naslov.
Na strani dolžnika je trditveno in dokazno breme glede pravilnosti obračuna neto zneskov, glede katerih je upnica predlagala izterjavo denarne terjatve, sodišče pa mu je v sklepu o izvršbi sledilo. Sodišče namreč na podlagi drugega odstavka 44. člena ZIZ izda sklep o izvršbi na podlagi podatkov, ki jih posreduje upnik v predlogu, njihove resničnosti pa ne preverja. Delodajalec je tisti, ki razpolaga z vsemi potrebnim podatki za izračun neto zneskov iz bruto zneskov in ki mora od bruto plače oziroma odškodnine obračunati davke in prispevke, delavcu pa izplačati neto zneske. Če se dolžnik, ki svoje obveznosti kot delodajalec ni izpolnil, z upničinim izračunom posameznih neto zneskov, navedenih v sklepu o izvršbi, ni strinjal, bi moral konkretno navesti, kateri izračun ni pravi in zakaj. Da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, izhaja iz določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ, v skladu s katero mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Upnici v konkretnem primeru ni bilo treba pojasnjevati načina obračuna neto zneskov iz bruto zneskov, sam dolžnik bi moral opraviti ta obračun (kar mu je v izvršilnem naslovu tudi naloženo) in preveriti pravilnost upničinega, v ugovoru pa konkretno obrazložiti morebitno nestrinjanje. Šele če bi se ob tako obrazloženem ugovoru pojavil dvom o pravilnosti upničinega obračuna, bi bilo potrebno nadaljnje preverjanje pravilnosti in po potrebi izvajanje dokazov.
Sodba, s katero je bil obsojenki naložen poseben pogoj, je postala pravnomočna dne 8. 5. 2015, v njej določen rok šest mesecev za izpolnitev pogoja pa je potekel 8. 11 2011. Oškodovanec je dne 16. 11. 2016 obvestil sodišče, da obsojenka posebnega pogoja ni izpolnila niti delno, obsojenka pa na narokih za preklic pogojne obsodbe tega ni zanikala, temveč se je sklicevala na to, da ni poznala številke bančnega računa oškodovanca, pa zato dolgovanega zneska ni mogla oškodovancu povrniti. Obsojenka se torej ni sklicevala na objektivno nezmožnost izpolnitve pogoja, naloženega s pogojno obsodbo, pa so zato pritožbena izvajanja, v katerih se zagovorniki sklicujejo na slednje, neupoštevna.
V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do višjega zneska starostne pokojnine že vse od 1. 12. 2006 dalje. Tožnici je bila z odločbo z dne 11. 10. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine od 13. 10. 2006 dalje. Pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane vplačane delnice za notranji odkup pri določenem delodajalcu. Tožnica je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, ki jo je poimenovala zahtevek za vštetje obveznic v pokojninsko osnovo. Tožena stranka je vlogo obravnavala kot pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in jo z dokončno ter pravnomočno odločbo z dne 23. 5. 2007 zavrnila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da za izplačilo višjega zneska pokojnine od 1. 12. 2006 dalje ni pravne podlage. Bistvena pri tem je ugotovitev, da je odločitev o pravici do pokojnine postala dokončna in pravnomočna.
skupno premoženje zakoncev - vlaganja v skupno nepremičnino - upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - soglasje drugega zakonca - neupravičena obogatitev - poslovodstvo brez naročila - opravljanje tujih poslov kljub prepovedi - nedopustna gestija
V danem primeru ni moč uporabiti instituta poslovodstva brez naročila. Tožnik ni izkazal, da so bila vlaganja v skupno nepremičnino nujno potrebna in da je bila toženkina prepoved v nasprotju z moralo in torej nedopustna. Celo nasprotno. Tožnik je v trditveni podlagi poudaril, da ni potreboval toženkinega soglasja za opravljena dela, ker je bil "samolastnik" stanovanjske hiše. Poslovodstvo je zato nedopustno, saj je toženka izkazala, da je posel prepovedala, tožnik pa ni dokazal, da je bila njena prepoved v nasprotju z moralo ali zakonom.
Tožena stranka izpodbijane premestitve ni obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Obrazložitev premestitve že v samem prvostopenjskem sklepu ni do te mere skopa, da ne bi bilo razvidno, zakaj se je tožena stranka odločila za tožnikovo premestitev. Zasledovanje smotrnejšega in učinkovitejšega dela organa v smislu navedene zakonske določbe je namreč v izpodbijanih sklepih zadosti obrazloženo - z namenom zagotoviti kontinuiteto dela, prenos znanj in izkušenj, ki jih delavci policijske postaje potrebujejo pri obvladovanju kriminalnih žarišč, pregonu hujših oblik kriminala, preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj in njihovemu preiskovanju. Posebej je tudi obrazloženo, zakaj je bil premeščen ravno tožnik, in sicer zato, ker so posebej pomembne njegove izkušnje na področju prepovedanih drog in zaradi prenosa posameznih metod, ki bodo izboljšale kvaliteto dela na področju zatiranja in preiskovanja kriminalitete.
Za zakonitost izpodbijanih upravnih odločb o priznani pravici do predčasne pokojnine, institut pokojninske dobe brez dokupa pravno ni relevanten in posledično niti pritožbeni očitki o njegovi protiustavnosti. Čeprav tožniku ni mogoče odrekati nestrinjanja z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016, v tem pritožbenem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati protiustavnosti pokojninske dobe brez dokupa.
ZIZ člen 15, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 7, 337.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - zavrnitev dokaza - pomanjkljiva trditvena podlaga - pritožbene novote
Ker z dokazi ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe utemeljeno ni zaslišalo tožnika.
V zapuščinskem postopku se ne odloča o terjatvah dediča, razen če terjatev med dediči ni sporna. Sodišče prve stopnje je zato v sklepu o dedovanju pravilno pojasnilo zakoniti dedinji, da lahko uveljavlja terjatev zoper sodediče v pravdnem postopku.