Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati, niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja. Za tožnika umik učinkuje takoj, ko se z izjavo o umiku seznani sodišče in od tedaj dalje umika tožnik ne more več preprečiti, prepreči ga lahko le še toženec, če izjavi, da se z umikom ne strinja. Izjave o umiku tudi ni mogoče preklicati, to velja tudi za primer zatrjevanih napak volje. V poštev pride le obnova postopka, če so za to razlogi, tako tudi za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot velja za pritožbo zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku.
Pravdni stranki sta sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, s katerim sta se dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi prekine z določenim dnem. V sporazumu se nista ničesar dogovorili glede plačila regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se stranki nista ne pisno ne ustno dogovorili, da se tožnik odpoveduje pravici do regresa.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je dokazala, da je ukinila pisarni v A. in F., da je razporedila tožnikovo delo komercialista v ukinjeni pisarni v A. na sedež, in sicer med B.B. in G.G., in da ni na novo zaposlila delavca, ki bi opravljal tožnikovo delo. I.I. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodja ekonomike in skupnih služb od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, C.C. pa za delovno mesto ekonomist za čas od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017. Ne glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je s toženo stranko sklenil C.C., ni bilo navedeno, da je nadomeščal delavko v času njene odsotnosti zaradi bolniškega staleža, gre za različni delovni mesti, kot je bilo že navedeno, iz izpovedi C.C. pa izhaja, da tožnikovega dela ni opravljal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Ob tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki na delu v pisarni v A., kar je v skladu tudi z določbo 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno z določbama prve alineje 1. odstavka in 2. odstavka 89. člena ZDR-1.
Ker toženec v roku ni odgovoril na tožbo, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, hkrati pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Stranki sta namreč dne 15. 3. 2011 sklenili poravnavo, s katero se je toženec zavezal, da bo v 12 mesečnih obrokih tožniku vrnil 1.896,70 EUR, ki jih je prejel kot štipendijo v študijskem letu 2007/2008, če šolanja ne bo uspešno zaključil in niti v dodatnem roku do 31. 3. 2012 ne bo predložil dokazila o opravljenem letniku, za katerega je prejemal štipendijo. Pravna podlaga za odločitev v zadevi je tako glede glavnične terjatve podana v 1050. in v 239. členu OZ, glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa v 299. in 378. členu OZ.
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 206, 206/1, 310.. ZPP člen 184.
zakonske zamudne obresti - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - življenjsko zavarovanje
Obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve je obstajala že ob vložitvi tožbe, zato je, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke, in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, delno utemeljen tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013, skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR, kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR).
Tožnikova tožba je nesklepčna. Tožnik namreč sploh ni trdil, da bi se potrebe obeh toženk od časa določitve preživnine do vložitve tožbe (bistveno) znižale, pač pa zgolj, da že tedaj nekatere niso bile nujne, predvsem pa je kot primarni razlog za tožbo navedel domnevno toženkino kršenje dogovora glede preživnine, ki da je bil sklenjen poleg sodnega dogovora in v nasprotju z njim. To pa ni zakonsko predvideni razlog za spremembo sodno določene preživnine.
izbris pravne osebe iz registra - pripojitev banke - nadaljevanje prekinjenega postopka s pravnim naslednikom izbrisane družbe - sposobnost biti stranka postopka
V času izdaje sodbe, to je 6. 10. 2015 B. d. d. ni več obstajala in ni mogla biti pravdna stranka. Glede na to, da je bila v sodbi navedena že ne več obstoječa pravna oseba, je bila z izdajo sodbe storjena kršitev določb pravdnega postopka.
Sodišče ob tem, da je obsojenca v pravnomočni sodbi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ne da bi napisalo, da je kakršenkoli del teh stroškov vendarle dolžan plačati, ni imelo nobene podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001434
ZPP člen 7, 212, 214, 214/2, 355. OZ člen 417.
porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - materialno pravo - cesija - odstop terjatve (cesija) - obstoj terjatve - temeljno razmerje - dokazno in trditveno breme - razmerje med odstopnikom in prevzemnikom - odgovornost odstopnika terjatve - odločilna dejstva
Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera. Potreba po navedbi nadaljnjih dejstev oziroma njihovi razčlenitvi (npr. katera dela in za kakšno ceno so bila opravljena), kar pravzaprav pomeni navedbo konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka odločilnih dejstev, nastane šele, če nasprotna stranka (konkretno in substancirano) nasprotuje obstoju odločilnih dejstev.
Glede vprašanja znižanja dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % je prvostopenjsko sodišče kot pravilno štelo, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik in njegova mati živita tako kot zakonski par in si na tak način tudi delita stroške bivanja z izjemo stroška za internet in televizijo, kar pa glede na to, da si vse ostale stroške bivanja (najemnina za stanovanje, ogrevanje, elektrika, komunalne storitve itd.), torej pretežni del vseh stroškov bivanja, delita, da je navedena okoliščina takšna, ki utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Sodišče je štelo, da bi imel tožnik, v kolikor bi živel sam, višje stroške bivanja. Ker pa si jih deli z materjo in jih v pretežnem delu plačuje le do polovice, znižanje denarne socialne pomoči za 15 % po presoji prvostopenjskega sodišča ni neustrezno.
tožba na ugotovitev očetovstva - ugotavljanje očetovstva - dokaz z analizo DNK - neizvedba dokaza - nemogoča izvedba dokaza - odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem
Odločitev v paternitetnih sporih ima daljnosežen pomen, zlasti za otroka, zato je treba biti v teh postopkih pri zavrnitvi posameznih predlaganih dokazov še posebej previden, predvsem ko gre za dokaz z izvedbo z DNK analizo, ki ima, kot je splošno znano, praktično 100 % zanesljivost. To seveda ne pomeni, da v teh sporih brez tega dokaza ni mogoče odločiti, a je treba skrbno pretehtati razloge, zaradi katerih izvedba dokaza ni bila mogoča. Šele če se pokaže očitno izmikanje ene strank (tiste, ki je dolžna poskrbeti, da pride do odvzema biološkega materiala), je mogoče odločiti na podlagi ostalih izvedenih dokazov.