predlog za obročno plačilo sodne takse - pravočasnost vložitve predloga - navadna pošta - neprejem predloga s strani sodišča - povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom
Zgolj trditev, da je bila dopolnitev predloga poslana z navadno pošto brez kakršnekoli dodatne utemeljitve (npr. iz katere pošte je bila dopolnitev poslana, kdo jo je poslal, ipd.) ter brez dokaznih predlogov (npr. po zaslišanju osebe, ki naj bi pošiljko oddala), ugotovitve sodišča prve stopnje, da vloge ni prejelo, ne more omajati.
nadomestna izpolnitev - realni kontrakt - izpolnitveno ravnanje - pobot (kompenzacija) - pobotanje - pogojne terjatve - spor majhne vrednosti
Sporazum o nadomestni izpolnitvi učinkuje le, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno dejanje, ki je predmet nove obveznosti. Gre za realno pogodbo, pri kateri mora biti za veljavno sklenitev izpolnjena dodatna predpostavka, da dolžnik hkrati z izjavo volje (ki je potrebna za sklenitev pogodbe) že opravi tudi izpolnitveno ravnanje, ki se ga z realno pogodbo zavezuje opraviti. Ker toženka izobraževanja (novega izpolnitvenega ravnanja) ni izvedla, pogodba o nadomestni izpolnitvi ni bila veljavno sklenjena in ni začela učinkovati. Prejšnja obveznost (plačila 1.567,00 EUR) zato ni ugasnila.
Kompenzacija je mogoča le v primeru obstoječih nasprotnih terjatev.
Pogojne terjatve se obravnava kot nezapadle, dokler se odložni pogoj ne izpolni.
pogodba v korist tretjega - pritožbene novote - spori majhne vrednosti - nedovoljeno pritožbeni razlogi
Tožena stranka se s tem, ko je s strani tožeče stranke opravljene storitve prevzela, ni zavezala, da bo zanje tudi plačala. Takšna zaveza je ves čas veljala le za družbo P. d. o. o., ki je pogodbo s tožečo stranko sklenila v korist tretjega.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naročila tožene stranke za opravljene storitve ni bilo, hkrati pomeni ugotovitev dejanskega stanja. Te v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbene presoje. Prav tako predmet pritožbene presoje ne morejo biti trditve, ki so prvič podane šele v pritožbi. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, s katerimi skuša izpodbiti zaključek, da tožena stranka pri njej ni naročila nobene storitve.
izbris pravne osebe iz registra - pripojitev banke - nadaljevanje prekinjenega postopka s pravnim naslednikom izbrisane družbe - sposobnost biti stranka postopka
V času izdaje sodbe, to je 6. 10. 2015 B. d. d. ni več obstajala in ni mogla biti pravdna stranka. Glede na to, da je bila v sodbi navedena že ne več obstoječa pravna oseba, je bila z izdajo sodbe storjena kršitev določb pravdnega postopka.
Tožnikova tožba je nesklepčna. Tožnik namreč sploh ni trdil, da bi se potrebe obeh toženk od časa določitve preživnine do vložitve tožbe (bistveno) znižale, pač pa zgolj, da že tedaj nekatere niso bile nujne, predvsem pa je kot primarni razlog za tožbo navedel domnevno toženkino kršenje dogovora glede preživnine, ki da je bil sklenjen poleg sodnega dogovora in v nasprotju z njim. To pa ni zakonsko predvideni razlog za spremembo sodno določene preživnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001436
OZ člen 131, 131/1, 239, 239/1, 239/2. ZPP člen 355.
poslovna odškodninska odgovornost - škoda - pogodbena odškodninska odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - kršitev pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe
Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.
Količnik iz 35. člena ZPIZ-2 je določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Zakaj je potrebno upoštevati valorizacijske količnike, kot so določeni v ZPIZ-2 in tako izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732, je pojasnilo tudi že Vrhovno sodišče RS.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003738
OZ člen 179, 179/1, 344, 352, 364, 364/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - pretrganje zastaranja - delno plačilo - invalidnina - subjektivni zastaralni rok - zakonske zamudne obresti
Zastaranje odškodninskega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode začne teči takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje glede poškodb, ki jih je utrpel v posledici škodnega dogodka, stabiliziralo dne 2. 10. 2006, ko je tožnik opravil zaključni pregled pri kirurgu in je bila ugotovljena dobra funkcionalnost desne zgornje okončine. Zato je pravilno presodilo, da so bile tožniku takrat znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter posledično uveljavljati odškodninski zahtevek, tudi glede zatrjevanih bolečin, ki bi jih tožnik lahko uveljavil v okviru zahtevka za pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil šele 9. 8. 2013, torej po preteku tri letnega subjektivnega zastaralnega roka, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za primarno nepremoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 5. 1. 2006, zastaral.
Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine. Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003642
ZDR člen 182, 182/1.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - huda malomarnost
Toženec tožnici ob prenehanju delovnega razmerja, kljub pozivu, ni pojasnil, kje se testni artikli nahajajo, in tudi ni vrnil neuporabljenih artiklov. Tožnica je dokazala število in vrsto testnih artiklov, ki jih je izročila tožencu in tudi število testnih artiklov, ki ji jih je toženec vrnil. Prav tako je dokazala višino škode, ki ji je nastala, ker ji vsi niso bili vrnjeni. Tožena stranka je v postopku dokazala, da ji je bil toženec dolžan pošiljati testne zapisnike in jo obveščati o rezultatih opravljenih testiranj, ker tega ni storil, je to hudo malomarno ravnanje. Toženec ni dokazal, da nevrnjenih testnih artiklov iz utemeljenih razlogov ni vrnil, saj ni dokazal, da je vse manjkajoče testne artikle izročil potencialnim kupcem v testiranje, da so jih ti ob testiranju porabili ali pa da neuporabljenih niso vrnili in se nahajajo pri njih. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec kot delavec tožnici na podlagi prvega odstavka 182. člena ZDR dolžan škodo, ki ji jo je povzročil iz hude malomarnosti, povrniti.
Pritožbeno sodišče sledi stališču prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ne moremo govoriti o načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev, v kolikor bi tožnik z dednim dogovorom v zameno za manjši dedni delež, ki najverjetneje znaša manj od 5.000,00 EUR bil dolžan doplačevati za domsko oskrbo upravičenke za nedoločen čas v mesečnih zneskih, ki so v mesecu septembru 2016 narasli že na 297,98 EUR. Zato je treba pogodbeno določilo "v zameno za dedni delež" glede na splošna načela obligacijskega prava razumeti v smislu "do višine odstopljenega dednega deleža".
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00000943
URS člen 121. ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU
Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".
Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.