CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK00007672
ZFPPIPP člen 34, 34/4, 34/4-1, 35, 36, 37, 38, 39, 42, 43, 44, 44/5, 236. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost poslovodstva - prosta podjetniška presoja - neenako obravnavanje upnikov - odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora - neposlovna odškodninska odgovornost - pravila o dokaznem bremenu - insolventnost družbe - neobrazloženost sodbe
Ko bi ugotovilo, kdaj je prišlo do insolventnosti, bi moralo ravnanje tožencev primerjati z ravnanjem, kakršno je zahtevano v 34. do 39. členu ZFPPIPP. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska odgovornost poslovodstva in članov NS, kot je urejena v 42. in 43. členu ZFPPIPP, nima značaja odgovornosti za nastanek finančnega položaja insolventnosti družbe, temveč samo za kršitev prepovedi in zapovedi, določenih v 34. do 39. členu ZFPPIPP.
Določbe 35. do 39. člena ZFPPIPP omejujejo prosto podjetniško presojo članov poslovodstva ob nastanku insolventnosti, saj določajo, katere ukrepe mora poslovodstvo izvesti in v kakšnem času.
Dokazno breme se prenese na toženo stranko, ki mora izkazati, da preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo ni pomenila neenakega obravnavanja upnikov, ker naj bi dejansko šlo le za plačila in obveznosti, nujne za redno poslovanje družbe.
Kriteriji v 34. členu ZFPPIPP so določeni primeroma. Kriterija neznatne vrednosti in posebnih okoliščin nista našteta med njimi, zato bi morali toženci izkazati, da je šlo za plačila in prevzem obveznosti, ki so nujni za redno poslovanje družbe in da zato ne pomenijo neenakega obravnavanja upnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00002802
OZ člen 302. SPZ člen 100, 105, 105/1, 116. SZ-1 člen 3, 3/4. ZVKSES člen 29. ZFPPIPP člen 20, 160, 160/1, 161, 161/1, 212.
odgovornost za stvarne napake - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost investitorja in izvajalca del - zahtevek za odpravo stvarnih napak - stvarne napake na skupnih delih stavbe - aktivna legitimacija upravnika za uveljavljanje zahtevka na podlagi odgovornosti za stvarne napake - aktivna legitimacija etažnih lastnikov - skrita napaka - (ne)pravočasnost grajanja napak - pravne posledice začetka prisilne poravnave - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - sodni depozit - pogoji za sodni depozit
Tožniki s tožbo zahtevajo odpravo napak na skupnih delih večstanovanjskih stavb v stanovanjsko poslovnem naselju P. Legitimacija prvo tožeče stranke (upravnika) temelji na določilu 29. člena ZVKSES. Legitimacija etažnih lastnikov, ki so hkrati solastniki skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ oziroma četrti odstavek 3. člena SZ-1), pa temelji na 100. členu SPZ, po katerem imajo pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu.
Zahtevek tožeče stranke za odpravo napak je zahtevek za izpolnitev nedenarne terjatve, ki se po prvem odstavku 161. člena ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave nad insolventnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave). Glede na to, da je zahtevek tožeče stranke mogoče pretvoriti v denarno terjatev, ne gre za terajtev, ki ne bi vplivala na premoženje drugo tožene stranke oziroma na stečajno maso, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje.
Sodni depozit ni namenjen zavarovanju terjatve, ampak so temu namenjeni drugi instituti izvršilnega prava.
bistvena kršitev določb postopka - argumenti za zavrnitev dokaznega predloga
Pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ni zavrnilo dokaznih predlogov tožnika. Iz sodbe ne izhaja, zaslišanje katerih predlaganih prič je sodišče zavrnilo, prav tako pa tudi ne, s katerim dokazom je bilo določeno, s strani tožnika zatrjevano dejstvo, ovrženo in zakaj tožnik tega s predlaganim dokazom ne bi mogel dokazati.
Od kdaj dalje se prizna pravica do dodatka za nego otroka je določeno v 96. členu ZSDP-1. V 96. členu je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge.
Tožnica je vlogo za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka vložila 12. 6. 2015. Zato je tožena stranka pravico do dodatka za nego otroka utemeljeno priznala s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge, torej s 1. 7. 2015.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00004635
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/2.. OZ člen 190.
nadomestilo za invalidnost - neupravičena obogatitev
ZPIZ-2 v 184. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2). Takšen zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma, nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V obravnavanem primeru je pravna podlaga odpadla. Ni več pravne podlage za izplačevanje nadomestila za invalidnost za določena obdobja.
odpravnina - sprememba delodajalca - solidarna odgovornost - prenos dela podjetja
Po ZDR je le v primeru spremembe delodajalca delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, in za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku tega člena. Ker tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR, ki jo je podal takratnemu delodajalcu družbi d. o. o., nikoli ni prešel k toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, se nanj citirana določba ne nanaša, zato ne more zahtevati solidarne odgovornosti tožene stranke za obveznosti tožnikovega delodajalca družbe d. o. o.
Pritožba zmotno meni, da ZDR-1 ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 73. člena ZDR oziroma 75. člena ZDR-1 jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v nobenem pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Glede na to ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - pogoji za priposestvovanje - dobroverna in zakonita posest - dobra vera posestnika - dobroverni lastniški posestnik - nedobroverni posestnik - določljivost predmeta pogodbe - dovoljenje za uporabo - darilna obljuba
Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Nedobroverni posestnik je tisti posestnik, ki ve da stvar ni njegova ali iz malomarnosti (tudi lažje) za to ne ve. Dobroverni posestnik je, nasprotno, tisti, ki utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari. Oseba, ki ji lastnik dovoli uporabljati nepremičnino, ima več kot razlog za dvom o tem, ali je lastnica ali ne, lastnik namreč ne rabi dovoljenja za uporabo svoje stvari, uporaba stvari je lastninski pravici imanentna. Enako velja za osebo, ki ne ve, kako je postala lastnik, tudi ta ima najmanj razlog za dvom o tem, ali je lastnica ali ne. Kakor hitro pa obstaja dvom, ni več dobre vere.
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je sporna nepremičnina nastala šele z odločbo GU Kranj z 29. 1. 1986, zato v času domnevne sklenitve pogodbe še ni mogla obstajati. Njen neobstoj pa bi od pogodbenih strank terjal natančnejši dogovor o predmetu darila, torej natančen opis in meje zemljišča, ki naj bi bilo predmet pogodbe, kar bi omogočilo vsaj določljivost predmeta pogodbe. Za pravni prenos nepremičnin pa tudi sicer ne zadošča zgolj določljivost predmeta pogodbe, ampak mora biti nepremičnina označena z zemljiškoknjižnimi podatki.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu
Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in ne poškodba pri delu. Tožnikovo zdravstveno stanje je v celotnem spornem obdobju posledica degenerativnih sprememb v kombinaciji trajne deformacije ploščice in postoperativne brazgotine, to je stanja, ki je bolezenske narave, škodni dogodek pa le povod za poslabšanje zdravstvenega stanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dodelitev letnega dopusta, za čas opravljanja nalog v tujini, v izključni pristojnosti delodajalca, ter da javni uslužbenec ne more biti za isto obdobje upravičen do dvojnega dopusta. V razmerju med delodajalcem in javnim uslužbencem velja zakonodaja RS ter določbe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene zaradi napotitve tožnika na mednarodno misijo. Dodatni dopust med napotitvijo na delo v tujino tožniku ni bil priznan s pogodbama o zaposlitvi in niti z ZNOMCMO niti kak drug predpis tožniku ne priznava pravice do posebnega letnega dopusta oziroma, do dvojnega letnega dopusta v primeru napotitve na mednarodne misije. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da v primeru, če bi napotena oseba v času opravljanja nalog v tujini izrabila posebni letni dopust, ki ji ga je dodelila mednarodna organizacija oziroma misija, potem potrdilo mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu ne bi bilo potrebno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za sporno leto.
zastaranje odškodninske terjatve - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - pretrganje zastaranja - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah
Da bi se zastaralni rok, določen v OZ za zastaranje, lahko podaljšal na čas, določen za zastaranje kazenskega pregona, mora biti škoda povzročena s (ta)istim ravnanjem/dejanjem. Škodni dogodek mora biti obenem kaznivo dejanje, sicer se na 353. člen OZ ni mogoče sklicevati.
Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi na povračilo tistega, kar je plačala tožnici v času po izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008. Tožnica je na podlagi te pogodbe na toženo stranko naslovila zahtevke (ki so kasneje postali predmet obravnavane tožbe), tožena stranka pa ji je v zvezi s tem ponudila sklenitev poravnave, do katere pa ni prišlo. Tožena stranka je tožnici ponudila, da se jo, kljub prenehanju mandata, obdrži v delovnem razmerju do 31. 1. 2013 in se ji za ta čas izplačuje del plače (v višini 80 % predhodne plače), tožena stranka pa je prosta vseh obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Četudi poravnava med strankama ni bila sklenjena, je tožena stranka tožnici v času od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 priznala delovno razmerje in tožnici izplačevala plačo, kar terja v povračilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. To, da je imela tožena stranka pričakovanje, da bo s tožnico sklenjena poravnava, na podlagi katere bi tožnica odstopila od zahtev, ki so kasneje postale predmet tožbe v obravnavni zadevi, ni relevantna podlaga za ugoditev zahtevku na povračilo prejemkov iz delovnega razmerja. Izplačila v obdobju od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 so bila namreč izvedena na podlagi obstoječega delovnega razmerja.
ZFPPIPP člen 19, 20, 299, 299/5, 300, 359. ZZK-1 člen 37, 37/2, 94, 94/3. SPZ člen 49.
uveljavljanje prerekane ločitvene pravice v pravdi - izguba izločitvene pravice
Pogodbeni stranki sta pred začetkom stečajnega postopka izvršili zavezovalni in razpolagalni pravni posel v zvezi z obravnavanimi nepremičninami in je imela tožeča stranka izpolnjene vse pogoje za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiški knjigi (drugi odstavek 37. člena ZZK-1 in 49. člen SPZ). Začetek stečajnega postopka nad prodajalcem C.d.d. 23. 10. 2012 tako ne bi bil ovira za vpis lastninske pravice na tožečo stranko (1. alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1), zaradi izvršenega razpolagalnega pravnega posla pred začetkom stečajnega postopka, saj je (v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem) lastninska pravica že prešla na pridobitelja, torej na tožečo stranko. Ker pa tožeča stranka izločitvene pravice v stečajnem postopku ni pravočasno priglasila, stečajni upravitelj pa je prodal premoženje, ki bi bilo predmet izločitvene pravice, je tožeča stranka skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izgubila izločitveno pravico. Pridobila pa je pravico do denarnega nadomestila v višini kupnine zmanjšane za stroške prodaje.
Sodišče prve stopnje je na osnovi količine obdolžencu zasežene prepovedane droge v vseh treh primerih, ki so opisani v izreku sodbe, na podlagi njenega načina pakiranja, pa tudi na osnovi tega, da je obdolženec brez zaposlitve, brez premoženja, in da je prejemnik socialne denarne pomoči, ki po višini ni zadoščala niti za kritje stroškov najemnine in njegovega preživljanja, utemeljeno zaključilo, da je obdolženi v prvih dveh primerih prenašal, v zadnjem primeru pa hranil prepovedano drogo z namenom nadaljnje prodaje.
prisilna privedba priče - stroški prisilne privedbe
Pritožnik v pritožbi navaja, da s strani PP X. prisilni privod ni bil opravljen, saj je na glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 prišel sam, za kar se je dogovoril z dvema policistoma iz PP X.. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je navedena priča po prihodu na glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 sodišču povedala, da je na glavno obravnavo pristopil sam (l. št. 45 spisa). Sodišče prve stopnje, ki je takšno navedbo zavedlo v uradni zaznamek je zato priči neutemeljeno naložilo plačilo stroškov za prisilno privedbo, saj ta glede na podatke spisa ni bila opravljena. Sodišče prve stopnje se v napadenem sklepu sklicuje na izstavljen stroškovnik PP R. št. 222-73/2016, z dne 17. 10. 2016, v višini 66,60 EUR, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v spisu naveden stroškovnik ne nahaja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00001164
ZOZP člen 2, 41. OZ člen 151.
odgovornost lastnika vozila - nezavarovano vozilo - izplačilo odškodnine - pravna podlaga za izplačilo odškodnine - zavarovalna pogodba - pogodba o leasingu - razbremenitev odgovornosti - predmet leasinga
Za obravnavani spor je relevantna le določba 41. člena ZOZP, ki v razmerju do določb OZ, na katere se sklicuje tožena stranka, predstavlja lex specialis in omogoča tožeči stranki, da od lastnika nezavarovanega vozila zahteva izplačani znesek že na podlagi (golega) dejstva, da je bilo vozilo nezavarovano, pri čemer odgovornost lastnika za nastalo situacijo ni relevantna.
Sodna praksa je zavzela stališče, da iz določb 243. in 244. člena ZZK-1, kot so bile spremenjene z ZZK-1C, izhaja, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba - in ne zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Odsotnost izbrisnega zahtevka pa tožnici ne odvzema pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodb.
Pri ugotavljanju uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu je treba upoštevati znesek ugotovljene tožnikove terjatve (kot tožnikov uspeh) in znesek, v zvezi s katerim je bil postopek ustavljen zaradi delnega umika tožbe (kot uspeh tožene stranke). Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik ta del tožbe umaknil zato, ker naj bi tožena stranka svojo obveznost do tožnika izpolnila po vložitvi tožbe. Tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu je torej znašal 72,6 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00001395
ZVPSBNO člen 4. ZPP člen 274, 285, 319, 319/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIZ člen 11, 34, 34/1, 187, 239. - člen 22, 26. OZ člen 131, 131/1, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost države za delo sodnika - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost države za delo državnega organa - protipravno ravnanje sodišča - protipravno ravnanje sodnika - protipravnost sodnikovega ravnanja - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - ne bis in idem - vzročna zveza - protipravnost - odškodnina - visečnost pravde (litispendenca) - zastaranje - začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni bila spoštovana, saj je sodišče o ugovoru odločalo več kot tri leta oziroma šele pol leta po tem, ko je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je bila začasna odredba izdana. Vendar pa odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naprtiti toženki, saj bi, glede na ugotovljeno mrežo okoliščin in dogodkov, škoda tožnici nastala ne glede na izdano drugo začasno odredbo in dolgotrajno odločanje o ugovoru.