protispisnost - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom
Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Prvostopno sodišče je zato v obrazložitev izpodbijanega sklepa napačno povzelo vsebino zadevnih zadolžnic, saj je obrazložitev, da sta pravdni stranki izbrali oziroma določili tudi pristojnost sodišča v Liechtensteinu, v nasprotju s tem, kar izhaja iz vsebine zadevnih listin. Tako ugotovljena protispisnost, ki se nanaša na dejstva, odločilna za presojo izpodbijanega sklepa, narekuje njegovo razveljavitev.
Tako je predvidljivost škode dodatna predpostavka za odgovornost dolžnika, dokazovanje obstoja te predpostavke pa je na upniku.
Šele, če bo upnik zatrjeval, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, bo zatrjeval obstoj vseh za poslovno odškodninsko odgovornost dolžnika potrebnih predpostavk, trditveno in dokazno breme glede nepredvidljivosti škode pa bo prešlo na dolžnika. Predvidljivost škode mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke, kršitelj pa mora škodo prognozirati glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila dolžniku ob kršitvi znana ali bi mu lahko bila znana. Merilo predvidljivosti je abstraktno: vprašati se je potrebno, ali bi katerakoli posebno skrbna oseba (abstrakten skrben gospodar oziroma gospodarstvenik in ne konkretni kršitelj pogodbe) predvidela škodo, ki lahko nastane, če bo pogodba kršena. Okoliščine oziroma riziki, ki bi lahko bili kršitelju znani tudi brez izrecnega upnikovega opozorila, so tipični riziki oziroma okoliščine. Za te se domneva, da so bili dolžniku znani. Na atipične, posebne okoliščine oziroma rizike, ki povečujejo možnost nastanka škode (ali njenega večjega obsega), pa mora upnik dolžnika posebej opozoriti, sicer iz njih izvirajoča škoda za dolžnika ni predvidljiva in zanjo ne more odgovarjati. Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. Dolžniku zato ni mogoče naložiti bremena dokazovanja, da ga upnik na atipične rizike ni opozoril. V primeru tipičnih rizikov, pa upniku ne bo potrebno dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani.
ZFPPIPP člen 363, 365, 365/1, 366, 366/1, 371, 371/10.
razdelitev stečajne mase - prijava izločitvene pravice - načrt razdelitve posebne stečajne mase - nedopustna pritožba zoper sklep o prvi razdelitvi - ugovor proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase - načrt prve razdelitve
Ker je s pritožbo proti sklepu o prvi razdelitvi dovoljeno izpodbijati samo odločitev o ugovorih proti načrtu razdelitve in končni načrt prve razdelitve v delu, v katerem je predmet teh ugovorov, upničinih trditev, da ima pravico do denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Z njimi bi se pritožbeno sodišče lahko ukvarjalo le, v kolikor bi jih upnica uveljavljala v ugovoru proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase. Pritožnica pa tudi ne trdi, da se končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase ne bi ujemal z načrtom razdelitve.
Tožeča stranka v tožbi toženi stranki ne očita neplačila okoljske dajatve za onesnaževanje, za kar tudi ne bi bila pristojna, temveč zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je bila plačana okoljska dajatev neupravičeno in pravno zmotno, zgolj prihodek proračuna občine X, čeprav bi morala biti, glede na lokacijo odlagališča, tudi prihodek proračuna tožeče stranke. Ko je telo odlagališča na območju več občin, mora namreč zavezanec za plačilo okoljske dajatve mesečni obračun okoljske dajatve sestaviti in predložiti carinskemu organu za vsako občino posebej. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenost do prejema ustreznega dela, s strani tožene stranke že v celoti plačane okoljske dajatve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja upravne zadeve, temveč premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama, ki sodi v pristojnost sodišča.
Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.
Toženec je z vplačilom zneska 210.700,00 EUR na račun vložka povečanega osnovnega kapitala družbe (na podlagi sklepa skupščine o povečanju osnovnega kapitala družbe) pridobil (prevzel) povečan osnovni kapital družbe. Za vračilo vplačanega zneska (prehod premoženja družbe na toženca) toženec ni izkazal dopustne podlage.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - izvedensko mnenje - duševna motnja
Uporaba nedovršnega glagola "ogroža" v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr kaže na to, da je treba obnašanje zadržane osebe presojati celovito v določenem (daljšem) časovnem obdobju pred dogodkom neposredno pred zadržanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00002021
URS člen 33, 67, 67/1. ZPP člen 142, 142/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 15, 76, 76/2, 181, 181/1, 181/7, 181/8, 189/1, 189/6, 192, 192/1. ZIZ-J člen 47, 47/2. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
izvršba na nepremičnine - prodaja nepremičnine na javni dražbi - nezakonita javna dražba - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - sklep o domiku nepremičnine - odredba o prodaji - napačno vročanje - osebna vročitev - pogoji za opravo naroka - pravica do izjave v postopku - varstvo lastninske pravice - lastninska pravica v pričakovanju
Le v primeru nezakonitosti javne dražbe oziroma neizpolnitve obveznosti položitve kupnine lahko sodišče poseže v kupčevo pričakovano pravico.
Iz spisa izhajajo pomanjkljivosti v zvezi z vabljenjem dolžnika na prvo javno dražbo, saj je sodišče prve stopnje dražbo opravilo na drug datum, kot izhaja iz odredbe o prodaji nepremičnine, poleg tega pa odredba z napačnim datumom dolžniku niti ni bila vročena osebno.
odločanje o stroških postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
O stroških in izdatkih za privedbo ali spremljanje oseb govori 3. točka drugega odstavka 92. člena ZKP, sodišče pa je obsojenca v že pravnomočni sodbi (ne da bi pri tem navedlo kakršnokoli izjemo) oprostilo plačila (vseh) stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče ob tem, da je obsojenca v pravnomočni sodbi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ne da bi napisalo, da je kakršenkoli del teh stroškov vendarle dolžan plačati, ni imelo nobene podlage za izdajo sklepa o naložitvi stroškov..
plača - vojska - misija - pripadnik Slovenske vojske - dodatki - dodatki med opravljanjem vojaške službe v tujini - višina plače - dodatek za vodenje in poveljevanje
Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za časovno omejeno opravljanje vojaške službe z drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog, kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v domovini, tak poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske pa utemeljuje tudi drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00002801
URS člen 22, 23, 26. ZPP člen 287, 339, 339/2-8, 353. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost države - pravno priznana škoda - izgubljeni dobiček - izdaja gradbenega dovoljenja - odločba, ki jo izda stvarno nepristojen organ - navadna škoda - vzročna zveza - adekvatna vzročnost - dokazno in trditveno breme
Za javno odškodninsko obveznost veljajo pravila o adekvatni vzročnosti (na katera se mimogrede v pritožbi sklicuje tudi tožeča stranka), ko je torej škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju države, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, zato je treba najprej ugotoviti, kakšen bi bil normalen tek stvari, če bi državni organ ravnal tako, kot bi bilo treba in potem, kako bi se to poznalo na premoženjskem položaju oškodovanca - samo, če bi bil v tem primeru oškodovančev položaj boljši, je škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju organa.
Kot odškodnino, ki bi jo bilo tožeči stranki mogoče priznati kot posledico protipravnega ravnanja tožene stranke, bi bilo mogoče obravnavati le dejansko škodo, torej stroške, ki so tožeči stranki nastali v posledici (po nepristojnem organu) izdanega, pa kasneje odpravljenega gradbenega dovoljenja, pa ji sicer ne bi nastali.
Tožeča stranka pa neutemeljeno kot tak strošek uveljavlja sorazmerni del stroška pridobivanja gradbenega dovoljenja (za pridobljeno projektno dokumentacijo, varnostni načrt, dopolnitve projekta, izdelavo STS, takse, analize tveganj, strokovno oceno). Navedeni stroški so torej tožeči stranki nastali kot nujen sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja brez kakršnekoli garancije, da bo gradbeno dovoljenje tudi izdano. Zato rizik neuspeha zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tožeče stranke in s tem povezane stroške nosi tožeča stranka sama in jih ni mogoče obravnavati kot pravno priznano škodo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dodelitev letnega dopusta, za čas opravljanja nalog v tujini, v izključni pristojnosti delodajalca, ter da javni uslužbenec ne more biti za isto obdobje upravičen do dvojnega dopusta. V razmerju med delodajalcem in javnim uslužbencem velja zakonodaja RS ter določbe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene zaradi napotitve tožnika na mednarodno misijo. Dodatni dopust med napotitvijo na delo v tujino tožniku ni bil priznan s pogodbama o zaposlitvi in niti z ZNOMCMO niti kak drug predpis tožniku ne priznava pravice do posebnega letnega dopusta oziroma, do dvojnega letnega dopusta v primeru napotitve na mednarodne misije. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da v primeru, če bi napotena oseba v času opravljanja nalog v tujini izrabila posebni letni dopust, ki ji ga je dodelila mednarodna organizacija oziroma misija, potem potrdilo mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu ne bi bilo potrebno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za sporno leto.
zastaranje odškodninske terjatve - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - pretrganje zastaranja - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah
Da bi se zastaralni rok, določen v OZ za zastaranje, lahko podaljšal na čas, določen za zastaranje kazenskega pregona, mora biti škoda povzročena s (ta)istim ravnanjem/dejanjem. Škodni dogodek mora biti obenem kaznivo dejanje, sicer se na 353. člen OZ ni mogoče sklicevati.
pritožbene novote v pritožbenem postopku - zapuščinski postopek - novote v zapuščinskem postopku - pravica do nujnega deleža
Po ustaljeni sodni praksi je pravico do nujnega deleža mogoče prvič uveljavljati tudi šele v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju. Dedič lahko pri sodišču poda izjavo o sprejemu ali odpovedi dediščine do konca zapuščinskega postopka in ne le do konca zapuščinske obravnave. Pri uveljavljanju dedne pravice oziroma nujnega deleža v pritožbi je zato prepoved navajanja novih dejstev in dokazov izključena.
prisilna privedba priče - stroški prisilne privedbe
Pritožnik v pritožbi navaja, da s strani PP X. prisilni privod ni bil opravljen, saj je na glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 prišel sam, za kar se je dogovoril z dvema policistoma iz PP X.. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je navedena priča po prihodu na glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 sodišču povedala, da je na glavno obravnavo pristopil sam (l. št. 45 spisa). Sodišče prve stopnje, ki je takšno navedbo zavedlo v uradni zaznamek je zato priči neutemeljeno naložilo plačilo stroškov za prisilno privedbo, saj ta glede na podatke spisa ni bila opravljena. Sodišče prve stopnje se v napadenem sklepu sklicuje na izstavljen stroškovnik PP R. št. 222-73/2016, z dne 17. 10. 2016, v višini 66,60 EUR, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v spisu naveden stroškovnik ne nahaja.
objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča - prometna nesreča dveh motornih vozil - poškodba sopotnika - solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil za škodo, ki jo utrpijo drugi - solidarna odgovornost več povzročiteljev prometne nesreče
Oba voznika motornih vozil sta objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo njunih vozil, v razmerju do tožnice kot oškodovanke (četrti odstavek 154. člena OZ), pri čemer v tem razmerju ni pomembno, ali je morda eden od voznikov izključno kriv za tožničino škodo. Ker brez nevarnega obratovanja motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo, je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej vsaj deloma odgovoren za škodo (primerjaj II Ips 137/2009).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00000689
OZ člen 179, 943, 943/1, 965, 965/1.
rok za plačilo odškodnine - zavarovanje pred odgovornostjo - direktna tožba oškodovanca - pravična denarna odškodnina - zakonske zamudne obresti - trenutek nastopa zamude - obseg in višina škode - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Odškodnino iz zavarovanja odgovornosti delodajalca lahko oškodovanec uveljavlja neposredno od zavarovalnice. Z zakonom predvidena direktna tožba na obveznosti zavarovalnice iz pogodbenega razmerja ne vpliva.
Za primere, ko ni drugače dogovorjeno, je za izpolnitev obveznosti zavarovalnice predpisan štirinajstdnevni rok.
Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi na povračilo tistega, kar je plačala tožnici v času po izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008. Tožnica je na podlagi te pogodbe na toženo stranko naslovila zahtevke (ki so kasneje postali predmet obravnavane tožbe), tožena stranka pa ji je v zvezi s tem ponudila sklenitev poravnave, do katere pa ni prišlo. Tožena stranka je tožnici ponudila, da se jo, kljub prenehanju mandata, obdrži v delovnem razmerju do 31. 1. 2013 in se ji za ta čas izplačuje del plače (v višini 80 % predhodne plače), tožena stranka pa je prosta vseh obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Četudi poravnava med strankama ni bila sklenjena, je tožena stranka tožnici v času od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 priznala delovno razmerje in tožnici izplačevala plačo, kar terja v povračilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. To, da je imela tožena stranka pričakovanje, da bo s tožnico sklenjena poravnava, na podlagi katere bi tožnica odstopila od zahtev, ki so kasneje postale predmet tožbe v obravnavni zadevi, ni relevantna podlaga za ugoditev zahtevku na povračilo prejemkov iz delovnega razmerja. Izplačila v obdobju od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 so bila namreč izvedena na podlagi obstoječega delovnega razmerja.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolna zloraba slabotne osebe - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvedenec psihiatrične stroke - slabotna oseba - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Okoliščina, da je oškodovanka oseba z že primarno nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, ki so v območju zmerne duševne manj razvitosti, sama po sebi še ne pomeni, da gre za osebo, ki se ne zaveda pomena in posledic spolnega življenja in zato ne more imeti v oblasti svojega razuma in volje v tem smislu, da bi lahko avtonomno in svobodno odločala o svojem spolnem življenju. Navedena okoliščina zato ne zadošča za zaključek, da je oškodovanka slabotna oseba v smislu 172. člena KZ-1.
V času odločanja sodišča prve stopnje je še vedno veljala vsebina prvostopenjske odločbe upravne enote, na katero se je glede predhodnega vprašanja v rednem postopku oprlo sodišče prve stopnje. Dokler ni prenehanja odločitve o prejudiciranem vprašanju, ni pogojev za obnovo postopka iz razlogov po 9. točki 394. člena ZPP.
ZOdvT je v 41. členu jasno določal, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Do tedaj veljavna Odvetniška tarifa pa je bila v veljavi od 12. 7. 2003 do 1. 1. 2009 in je nagrado in izdatke za odvetnike urejala na isti način po točkah, kot danes veljavna Odvetniška tarifa (veljavna od 10. 1. 2015). Ker se vsi računi nanašajo na pravdno zadevo I P 368/2008, začeto v letu 2008, je torej očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen.