izbris zadruge iz sodnega registra - naknadno najdeno premoženje izbrisane pravne osebe - stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem - predlog za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem - verjeten izkaz terjatve - občinska cesta - lastninskopravni status nepremičnine - zakonsko pooblastilo - pridobitev lastninske pravice - pogodba - razlastitveni akt
Pritožba utemeljeno opozarja, da določilo 39. člena Zakona o cestah, ki določa, da so občinske ceste v lasti občine, nima neposrednih učinkov na lastninsko pravni status zemljišč, po katerih poteka občinska cesta. Z uveljavitvijo predmetnega zakonskega določila dotedanji (zasebni) lastniki zemljišč, po katerih poteka občinska cesta, niso bili ex lege razlaščeni, „novi“ lastnik (občina) pa se zgolj na podlagi zakona tudi ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik. Citirano zakonsko določilo je zato potrebno razumeti tako, da občinam podeljuje zakonsko pooblastilo za izpeljavo vseh postopkov, ki jim bodo omogočili pridobitev lastninske pravice na zemljiščih, po katerih potekajo občinske ceste. Kot je Ustavno sodišče RS opozorilo že v številnih odločbah, na katere se sklicuje pritožba, predstavlja pridobitni način bodisi pogodba, ki jo mora občina skleniti z lastnikom nepremičnine bodisi akt razlastitve, izdan v postopku razlastitve. Zato ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da predlagateljica ni izkazala svoje terjatve do izbrisane pravne osebe. Na podlagi 39. člena Zakona o cestah ima občina do vsakega zasebnega lastnika zemljišča, na katerem poteka občinska cesta, terjatev na prenos in izročitev tega zemljišča v njeno last in posest.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - omejitev priposestvovanja - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobra vera pridobitelja lastninske pravice - varstvo dobrovernega tretjega kot pridobitelja lastninske pravice
Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo na podlagi priposestvovanja, nato pa zemljišče kupi dobroverni tretji in se vpiše v zemljiško knjigo, mora utrpeti te posledice (44. člen SPZ drugi odstavek). Prednost ima dobroverni tretji pridobitelj, ki se je kot dobroveren vpisal v zemljiško knjigo.
neplačana sodna taksa - pritožba zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o sodnih taksah - taksa kot procesna predpostavka - taksa za pritožbo - taksna obveznost
Ker tožnik sodne takse za pritožbo niti delno ni plačal, pritožbene navedbe o delnem plačilu takse za presojo pravilnosti odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog, ki je bil tožniku izdan v zvezi z neplačano sodno takso za pritožbo, niso relevantne.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za pritožbo - opravičljiv razlog - konkretizacija predloga - napoved pritožbe
Ob upoštevanju določil členov 362 in 368 ZKP rok za pritožbo ob razglasitvi sodbe še ni začel teči, teči je začel šele z vročitvijo sodbe obdolžencu, ta pa v zakonitem petnajstdnevnem roku pritožbe ni vložil kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadenem sklepu. Dveh vsebinsko različnih pravnih sredstev, napovedi pritožbe in same pritožbe, ni mogoče uveljavljati v isti vlogi. Zato obdolženi, ki tudi v pritožbi ne navaja nobenih takšnih razlogov, ki bi predstavljali opravičljiv razlog na njegovi strani, zaradi katerega pritožbe v zakonsko določenem roku ni vložil, ne more biti uspešen. Ostale pritožbene navedbe, ki grajajo samo odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo s prvostopno sodbo in skušajo prikazati, da je ta odločitev nezakonita, glede na navedeno, ne morejo biti predmet obravnave pritožbe zoper napadeni sklep. Zato se pritožbeno sodišče z vsebino obdolženčeve pritožbe, ki v preostalem meri v grajo dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni moglo ukvarjati.
pritožbene novote v pritožbenem postopku - zapuščinski postopek - novote v zapuščinskem postopku - pravica do nujnega deleža
Po ustaljeni sodni praksi je pravico do nujnega deleža mogoče prvič uveljavljati tudi šele v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju. Dedič lahko pri sodišču poda izjavo o sprejemu ali odpovedi dediščine do konca zapuščinskega postopka in ne le do konca zapuščinske obravnave. Pri uveljavljanju dedne pravice oziroma nujnega deleža v pritožbi je zato prepoved navajanja novih dejstev in dokazov izključena.
ZNP člen 35, 35/1, 35/5, 126. ZPP člen 44, 158, 158/1.
nepravdni postopek za razdružitev solastnine - stroški nepravdnega postopka - določitev vrednosti spornega predmeta - umik predloga v nepravdnem postopku - ustavitev postopka brez meritorne odločitve - krivdno povzročeni stroški postopka - krivdno načelo - poštena uporaba procesnih pravic
V obravnavani zadevi je bil postopek, ki je tekel zaradi ureditve razmerij med predlagatelji in nasprotnimi udeleženci kot solastniki nepremičnin, ustavljen zaradi umika predloga. Sodišče prve stopnje torej (po volji predlagateljev) ni sprejelo vsebinske odločitve. Predlagatelji se zato neutemeljeno sklicujejo na prvi odstavek 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. To pravilo izhaja iz predpostavke, da je meritorna odločitev praviloma v korist vseh udeležencev, saj imajo običajno vsi interes za ureditev razmerja. Zato ni uporabno v primerih, ko ne pride do meritorne odločitve. V zadevah, ko predlagatelj postopek sproži, kasneje pa predlog umakne, je izhodiščno pravilo, da nasprotnemu udeležencu povrne njegove stroške. Predlagatelji se v tej zvezi napačno sklicujejo na 126. člen ZNP, saj stroški nasprotnih udeležencev, ki so predmet konkretnega sklepa, ne predstavljajo skupnih stroškov postopka, ki se nanašajo na vse solastnike, temveč zgolj stroške njihovega odvetniškega zastopanja. Analogna uporaba določila 126. člena ZNP zato ne pride v poštev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00000340
ZKP člen 129a, 129a/6.
stranska denarna kazen - izvršitev denarne kazni
Ker je, da je sodba Okrožnega sodišča v Mariboru X K 5982/2012 z dne 13. 2. 2015, s katero je bila obsojeni izrečena enotna stranska denarna kazen v višini 15.000,00 EUR, postala pravnomočna dne 6. 3. 2015, je rok za zastaranje izvršitve izrečene stranske denarne kazni začel teči dne 6. 3. 2015. KZ-1, ki je veljal v času, ko je bila obsojenki izrečena stranska denarna kazen, in sicer člen 93/I KZ-1 določa, da izvršitev stranske denarne kazni zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, ki pa v obravnavani zadevi še niso potekla. Zato so pomisleki pritožnice glede zastaranja izvršitve denarne kazni zmotni, saj rok začne teči po pravnomočnosti izrečene enotne stranske denarne kazni.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, tj. za odškodnino za premoženjsko škodo. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo.
Ker je odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka prejemek v zvezi z delovnim razmerjem, zanjo veljajo splošni davčni predpisi oziroma predpisi, ki določajo obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi določbe tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2 razsodilo, da mora tožena stranka plačati akontacijo dohodnine ter prispevke v skladu s 144. členom ZPIZ-2.
objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča - prometna nesreča dveh motornih vozil - poškodba sopotnika - solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil za škodo, ki jo utrpijo drugi - solidarna odgovornost več povzročiteljev prometne nesreče
Oba voznika motornih vozil sta objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo njunih vozil, v razmerju do tožnice kot oškodovanke (četrti odstavek 154. člena OZ), pri čemer v tem razmerju ni pomembno, ali je morda eden od voznikov izključno kriv za tožničino škodo. Ker brez nevarnega obratovanja motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo, je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej vsaj deloma odgovoren za škodo (primerjaj II Ips 137/2009).
zastaranje odškodninske terjatve - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - pretrganje zastaranja - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah
Da bi se zastaralni rok, določen v OZ za zastaranje, lahko podaljšal na čas, določen za zastaranje kazenskega pregona, mora biti škoda povzročena s (ta)istim ravnanjem/dejanjem. Škodni dogodek mora biti obenem kaznivo dejanje, sicer se na 353. člen OZ ni mogoče sklicevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00003210
ZIZ člen 9, 9/6, 59, 59/2, 64, 64/1, 64/2, 65, 65/3, 65/6. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-3, 132/4, 132/4-4.
ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - nesuspenzivno pravno sredstvo - prodaja predmeta izvršbe - nastala škoda - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja
Tretji z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi, ugovor pa v skladu s šestim odstavkom 9. člena ZIZ ne zadrži postopka, ker v petem poglavju ZIZ, ki opredeljuje ugovor tretjega, ni drugače določeno. V šestem odstavku 65. člena ZIZ je tudi predpisano, da se v postopku, ki ga začne tretji po tretjem odstavku tega člena (začetek pravde za ugotovitev, da izvršba na določen predmet ni dopustna), smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 59. člena ZIZ, ki določa, da vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe ne zadrži izvršbe, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, če ni s tem zakonom drugače določeno, ZIZ pa takšne določbe ne vsebuje.
Ker lahko tretji v izvršilnem postopku z ugovorom, in v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ s tožbo v pravdi, zahteva le, da se izvršba na določeni predmet izreče za nedopustno, lahko v izvršilnem postopku pričakuje uspeh, če izvršba s prodajo tega predmeta še ni bila končana, oziroma če je bila odložena. V konkretnem primeru so bili predmeti izvršbe, navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, že prodani in je lastninska pravica prešla na kupca (kar v pritožbi ni izpodbijano), tako da tretja v tem postopku ne more več doseči cilja, ki ga je zasledovala z ugovorom. Morebitni nastanek škode, ki jo zatrjuje v pritožbi kot posledico prodaje njenih premičnin, lahko uveljavlja le v pravdnem, ne pa v tem izvršilnem postopku.
odškodnina zaradi kršitve avtorske pravice - kršitev avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - namerna kršitev - pravica do reprodukcije - pravica reprodukcije in distribuiranja - solidarna odgovornost povzročiteljev škode
Ker je toženec kršil materialno avtorsko pravico tožnika, mu je toženec dolžan plačati odškodnino, ki se lahko določi tudi v obsegu nadomestila za zakonito uporabo te vrste, povečanega v primeru namerne kršitve, kot je bilo tudi v tej zadevi (168. člen ZASP).
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1.. ZSDH-1 člen 59, 59/1, 59/4, 59/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - reintegracija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker pri obravnavi sporne prijave ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela,...) niso podane. Zato ni bil podan pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče se, glede na to, da so bile vse očitane kršitve neutemeljene, ter da je tožnik izpovedal, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, da se še sedaj srečuje s svojimi nekdanji sodelavci na kosilih, tudi s predpostavljeno, kar je tudi sama potrdila, strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma, da je mogoča reintegracija tožnika na delovno mesto.
Tožeča stranka v tožbi toženi stranki ne očita neplačila okoljske dajatve za onesnaževanje, za kar tudi ne bi bila pristojna, temveč zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je bila plačana okoljska dajatev neupravičeno in pravno zmotno, zgolj prihodek proračuna občine X, čeprav bi morala biti, glede na lokacijo odlagališča, tudi prihodek proračuna tožeče stranke. Ko je telo odlagališča na območju več občin, mora namreč zavezanec za plačilo okoljske dajatve mesečni obračun okoljske dajatve sestaviti in predložiti carinskemu organu za vsako občino posebej. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenost do prejema ustreznega dela, s strani tožene stranke že v celoti plačane okoljske dajatve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja upravne zadeve, temveč premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama, ki sodi v pristojnost sodišča.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dodelitev letnega dopusta, za čas opravljanja nalog v tujini, v izključni pristojnosti delodajalca, ter da javni uslužbenec ne more biti za isto obdobje upravičen do dvojnega dopusta. V razmerju med delodajalcem in javnim uslužbencem velja zakonodaja RS ter določbe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene zaradi napotitve tožnika na mednarodno misijo. Dodatni dopust med napotitvijo na delo v tujino tožniku ni bil priznan s pogodbama o zaposlitvi in niti z ZNOMCMO niti kak drug predpis tožniku ne priznava pravice do posebnega letnega dopusta oziroma, do dvojnega letnega dopusta v primeru napotitve na mednarodne misije. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da v primeru, če bi napotena oseba v času opravljanja nalog v tujini izrabila posebni letni dopust, ki ji ga je dodelila mednarodna organizacija oziroma misija, potem potrdilo mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu ne bi bilo potrebno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za sporno leto.
ZOdvT je v 41. členu jasno določal, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Do tedaj veljavna Odvetniška tarifa pa je bila v veljavi od 12. 7. 2003 do 1. 1. 2009 in je nagrado in izdatke za odvetnike urejala na isti način po točkah, kot danes veljavna Odvetniška tarifa (veljavna od 10. 1. 2015). Ker se vsi računi nanašajo na pravdno zadevo I P 368/2008, začeto v letu 2008, je torej očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen.
Vrednost spornega predmeta se določi zaradi ugotovitve stvarne pristojnosti sodišča, pravice do revizije, odmere sodnih taks in pravdnih stroškov. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kot je to v obravnavanem primeru, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki ga tožeča stranka navede v tožbi (44. člen ZPP).
odločanje o sporu o pristojnosti - fizična oseba - vrednost predmeta postopka - pristojnost okrajnega sodišča
Tožena stranka je fizična oseba, ki nima statusa samostojne podjetnice, zato za spor zoper njo ne veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih po 481. členu ZPP. Ker v konkretnem primeru tudi po nobenem drugem kriteriju ne veljajo pravila postopka v gospodarskem sporu iz 482. do 484. člena ZPP, se izkaže, da okrožno sodišče v tej zadevi ni pristojno za sojenje.