V izpodbijani sodbi je (kot bistveno) pravilno ugotovljeno, da ni izkazano, da bi neustrezni deli gasilskih cevi povzročili delovno nesrečo, in da je bil delavec seznanjen z varnim načinom dela ter posledično usposobljen.
Tožnica s kopičenjem številnih očitanih kršitev, ki niso v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo (glej teoretična izhodišča iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), v pritožbenem postopku ne more uspeti.
Zamudne obresti zapadajo sukcesivno, vsak dan zamude, in ne šele, ko upnik izstavi račun zanje. Plačilo glavnice ne pomeni pretrganja zastaranja za zamudne obresti, saj je zastaranje zamudnih obresti izrecno urejeno v 347. členu OZ.
Odvetnik ima pravico do povračila prevoznih stroškov, če so v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko, do uporabe osebnega avtomobila in povračila kilometrine.
Predpisi ne vsebujejo določbe, da je treba upoštevati najkrajšo možno cestno povezavo, pač pa dejanske stroške. Relevantni so dejansko prevoženi kilometri.
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.
Res je sicer, da je uporaba sile neposredno zoper telo oškodovanca trajala krajši čas in da udarjanje v vozilo ni pomenilo sile zoper oškodovančevo telo, a pri tem pritožba prezre, da je obdolženec oškodovanca napadel na tak način in s tako intenzivnostjo, da se oškodovanec tudi preden mu je obdolženec začel zadajati udarce v telo, napadu ni mogel izogniti.
Šokiranost in prestrašenost, kljub načinu in intenzivnosti napada na oškodovanca, je premalo za zaključek, da bi bila s tem tudi D. A. spravljena v podrejen položaj.
ZKP v določbi 265. člena sodišču zapoveduje, da lahko za pomoč pri razjasnjevanju razpravne sposobnosti postavi le izvedenca psihiatrične stroke in ne morda izvedenca kakšne druge specialnosti, vendar pa lahko strokovnjaki sorodnih znanosti pri izdelavi izvida in mnenja sodelujejo z izvedencem psihiatrom.
Ugotavljanje razpravne sposobnosti (enako kot velja za prištevnost) je pravno vprašanje, zato je v izključni pristojnosti sodišča. Izvedenec psihiater pa mora odgovoriti na dejanska vprašanja in sodišču ponuditi čim več podatkov, na podlagi katerih to lahko sprejme odločitev o razpravni sposobnosti.
Kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje.
Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa mora pritožnik povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, pritožbeno sodišče pa jih je dolžno upoštevati kot dopustno pritožbeno novoto in se do njih opredeliti le, če se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji.
Načelo iskanja materialne resnice sodišču nalaga, da v skladu z instrukcijsko maksimo samo po uradni dolžnosti odredi psihiatrično izvedenstvo, vendar pa ta dolžnost obstoji samo, če okoliščine primera vzbujajo dovolj velik sum o okrnjeni ali celo izključeni prištevnosti obdolženca.