Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu državnega tožilstva in zoper obtoženega odredilo pripor po vložitvi neposredne obtožnice, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor je odredilo po tem, ko je bil obtoženec na prestajanju zaporne kazni po že izrečeni obsodilni sodbi. Zaporno kazen bo predvidoma prestal 11. 12. 2025, med prestajanjem te zaporne kazni pa naj bi storil sedaj očitano kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da se obtoženec trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora in je pod nadzorom organov, kar izpostavi pritožba, kljub temu pa je, glede na podane razloge, pravilno presodilo, da so izkazani vsi pogoji za odreditev pripora v sedaj obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod t.i. „odložnim rokom“, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Tudi za pripor z odložnim rokom pa morajo biti izpolnjeni vsi ustavni pogoji in zakonski pogoji.

Že sodišče prve stopnje, (kot tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 10.10.2025), se je opredelilo, da gre pri obravnavanih kaznivih dejanjih za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, torej predlogi zgoraj navedenih oseb niso procesne predpostavke, da državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Zgolj okoliščina umikov predlogov za pregon pa ne pripelje do zaključka, da avtomatsko ni več podanega utemeljenega suma ali katerega koli drugega razloga za pripor zoper oba obdolženca.  Res je, da sodišče svoje končne odločitve ne sme opreti na dokaze oz. uradne zaznamke, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku. Lahko pa med postopkom iz njih črpa utemeljen sum, kar je predmet pričujočega postopka. Predlogi za pregon in kasnejše spremembe v izpovedbah bodo tako stvar nadaljnjega postopka in dokazne ocene, spremembe v izjavah udeleženih subjektov pa posledično a priori ne izpodbijejo obstoja utemeljenega suma, kot to želi zmotno prikazati obramba. Tudi v postopku izražena želja obdolženih in oškodovancev, da bi spore med seboj rešili sami, ne omaje obstoja utemeljenega suma, upoštevaje, da je tudi v obravnavanih dogodkih za umiritev situacije bila potrebna intervencija policije, torej očitno ni bila dovolj lastna volja udeleženih oseb in upoštevaje, da so na ravni utemeljenega suma svoje medosebne spore udeleženi subjekti očitno reševali z veliko mero agresivnosti in tudi na način, da so ogrožali druge osebe, torej prebivalce ... .