začasna odredba - nujen ukrep - odlog izvršitve upravnega akta - potreba za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - vsebinska zveza - težko popravljiva škoda - koncesija - podaljšanje rudarske pravice - iztek veljavnosti pogodbe
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja začasna odredba po 32. členu ZUS-1 nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Ker je namen začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, začetem zaradi nestrinjanja z odločitvijo, ki je predmet izpodbijanja, mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. Tak pa bo v primerih, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja.
Tako je tudi regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00091213
ZMZ-1 člen 26. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3. ZPP člen 8.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - presoja dejanskega stanja - celovita dokazna ocena - protest - pravica do zbiranja in združevanja
Če se Upravno sodišče pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi le opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že toženka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve Upravnega sodišča ni mogoče šteti za arbitrarno.
Če je posameznik zaradi same udeležbe na protestu kakorkoli neupravičeno sankcioniran, o pravici do zbiranja in združevanja ter s tem povezanimi pravicami ni mogoče govoriti.
duševno zdravje - bivanje v socialnovarstvenem zavodu - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - varovani oddelek - obveznosti države - neizpolnjevanje obveznosti - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Izvršilna veja oblasti je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-477/18, Up-93/18 sicer v ZDZdr (ZDZdr-A) dodala obveznost pristojnega ministra, da zagotovi ustrezno mrežo izvajalcev z varovanimi oddelki, vendar te obveznosti ne izpolnjuje. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, imamo še vedno le štiri specialne socialno varstvene zavode z verificiranimi oddelki in vsi štirje so prezasedeni. Poleg tega bi morala izvršilna veja oblasti za osebe, ki so zaradi kombinacije težav v duševnem razvoju in v duševnem zdravju posebej ogrožujoči, v verificiranih varovanih oddelkih zagotoviti posebne pogoje za uresničevanje varstvenega in terapevtskega cilja ukrepa. Kljub pozivom Ustavnega, Vrhovnega sodišča ter Varuha človekovih pravic pristojno ministrstvo ne zagotovi verificiranih varovanih oddelkov s prilagojenimi varstvenimi in terapevtskimi pogoji za osebe z različnimi težavami v duševnem razvoju in zdravju in ne izpolnjuje zakonskih obveznosti.
Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 51/2019 zapisalo, da ob neodzivnosti izvršilne veje oblasti sodišča prve stopnje lahko storijo le to, da upoštevajoč okoliščine posameznega primera ob ustavnopravnem vrednotenju vseh kolidirajočih pravic za nasprotnega udeleženca poiščejo najmanj slabo rešitev. Sodišči prve in druge stopnje sta to tudi naredili. Pri tem sta se oprli na izvedensko mnenje iz katerega izhaja, da so za sprejem nasprotnega udeleženca med vsemi zavodi najprimernejši specialni socialno varstveni zavodi, med temi pa predlagatelj. Predlagatelj pa v predlogu ne zatrjuje nobenih postopkovnih kršitev v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem.
upravno sodišče - zunanji oddelek pristojnega sodišča - pristojnost - upravni spor - stvarno pristojno sodišče - delegacija pristojnosti - nedovoljena zahteva
Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.
URS člen 25. ZKP člen 93, 93/1, 93/2, 95, 95/1, 95/3, 128, 128/6.
druga odločba - stroški kazenskega postopka - vročanje pisanj - pritožba zoper sklep - upravičenci do pritožbe
Obdolženec ni upravičenec do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče med kazenskim postopkom po tretjem odstavku 92. člena ZKP odloči o izplačilu stroškov za izvedenca, tolmača ali strokovnjaka iz sredstev organa. Ker med obdolžencem in izvedencem ni nobenega pravnega razmerja in ker se s sklepom na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP ne posega v obdolženčeve pravice, tudi ni podlage za obveznost vročanja teh sklepov obdolžencu.
URS člen 14, 14/2. ZNISESČP člen 3, 3/1, 3/1-1. ZPONDV člen 2, 2/1.
verifikacija stare devizne vloge - varčevalci Ljubljanske banke - izračun obresti - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - neprimerljivost pravnih položajev - zavrnitev revizije
Po presoji Vrhovnega sodišča so položaji varčevalcev v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki jih ureja ZPONDV, ter položaji varčevalcev v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo, ki jih ureja ZNISESČP, v delu, kjer ta zakona obračun obresti urejata različno, že v izhodišču neprimerljivi.
Na obdobje po 1. 1. 1993 se ZPONDV, kar se tiče obresti, nanaša le v zelo omejenem obsegu, dejansko obrestovanje pa je odvisno od načina (omejenega) razpolaganja imetnikov "starih" deviznih vlog s temi vlogami. Vse oblike delnega razpolaganja (delna izplačila, delna vezava vloge, vrednostni papirji banke ali prenosljive obveznice RS) so usmerjene k zmanjšanju zneskov, ki štejejo za "stare" devizne vloge in s tem k zmanjšanju zneskov, za katere se uporablja obrestna mera, ki jo določa ta zakon. Glede na zakonske rešitve je mogoče zanesljivo sklepati, da je ta obrestna mera v relativno kratkem obdobju veljala le še za manjši del sredstev, ki so ob uveljavitvi zakona predstavljala "stare" devizne vloge, obrestovanje pretežnega in s potekom časa vedno večjega dela teh sredstev pa ni bilo več predmet urejanja tega zakona. Poleg tega so bile obrestne mere z ZPONDV določene za obdobje po uveljavitvi zakona, torej "za naprej", in to v zelo negotovih ekonomskih in političnih razmerah.
Poleg tega so bile "stare" devizne vloge komitentov glavnih podružnic LB v Sarajevu in Zagrebu deponirane pri bankah, ki so delovale v drugačnem tržnem in ekonomskem okolju kot banke v Sloveniji, bile pa so tudi predmet intenzivnega zakonskega urejanja posameznih držav. Posledično ni mogoče pričakovati, da bi imetniki teh vlog v obdobju do uveljavitve ZNISESČP za svoje vloge prejeli povsem enake obresti kot imetniki vlog v slovenskih bankah. Povedano drugače: enakopravnost varčevalcev po ZPONDV in ZNISESČP že zaradi različnih okolij in obdobij, na katere se nanašajo obrestne mere, ne more pomeniti zgolj matematično enakega obračuna obrestne mere.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine - predhodni kazenski postopek - domneva nedolžnosti
Utemeljevanje ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih ali vzporednih postopkih je dopustno le v primeru, ko je storitev teh kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti.
ZKP člen 229, 229/1, 229/2, 241, 241/3, 364, 364/7.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - predlog stranke - sodni izvedenec - strokovni pomočnik - soočenje
Strokovni pomočnik obrambe, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo, medtem ko je soočenje predvideno le med različnimi obdolženci, obdolženci in pričami ali med različnimi pričami, ko se njihove izjave ne ujemajo glede pomembnih dejstev, in ne med izvedencem in drugimi naštetimi procesnimi udeleženci, zato soočenja v smislu določila 229. oziroma tretjega odstavka 241. člena ZKP obramba ne more doseči.
Posebnost obravnavane zadeve je v okoliščini, da je višje sodišče odločalo o primeru iz 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP (izrek tridesetletne zaporne kazni pred sodiščem prve stopnje) in sodba o glavni stvari kljub potrditvi odločitve zato še ni bila pravnomočna, saj ima obramba še možnost pritožbe na Vrhovno sodišče. Višje sodišče je zato v tem primeru o priporu odločalo kot prvostopenjsko sodišče in je pravilno - ob smiselni uporabi - ravnalo po določbah petega odstavka 361. člena ZKP.
Ker je (i) višje sodišče v konkretni zadevi o priporu odločalo kot prvostopenjsko sodišče in (ii) ker zoper odločitev iz petega odstavka 361. člena ZKP pritožba zoper izpodbijani sklep ni izključena oziroma je na podlagi določbe, "da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve", izrecno predvidena, je pritožba na Vrhovno sodišče dovoljena in jo je slednje vsebinsko obravnavalo.
upravno sodišče - zunanji oddelek pristojnega sodišča - pristojnost - upravni spor - stvarno pristojno sodišče - delegacija pristojnosti - nedovoljena zahteva
Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00091040
Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb člen 3, 19. ZPP-E člen 367a, 367c/2. ZUS-1 člen 22.
predlog za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje - pravna varnost - enotna uporaba prava - razvoj prava prek sodne prakse - predlog za predhodno odločanje SEU - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - občina - podružnica - lekarna na območju druge občine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Po presoji Vrhovnega sodišča predlagana vprašanja za SEU (štiri od njih temeljijo na stališču, da je treba v obravnavanem sporu uporabiti Direktivo 2014/23) niso relevantna za odločitev v zadevi in tudi iz predloga ne izhaja njihova jasna povezava s predmetom spora ter nosilnimi stališči v izpodbijani sodbi. Ta je mogoče strniti, da je bila tožničina zahteva za izdajo dovoljenja za lekarniško podružnico v Občini Dravograd utemeljeno zavrnjena, ker tožnica ni koncesionarka, ki bi v predhodnem (posebnem) konkurenčnem postopku pridobila pravico do opravljanja lekarniške dejavnosti v tej občini in bi posledično v njej že imela lekarno, katere podružnico želi odpreti, z izpodbijanim aktom pa tudi ni bilo odločeno v postopku izbora za pridobitev koncesije (toženka namreč ni izdala koncesijskega akta, ni objavila javnega razpisa za podelitev koncesije in ni vodila postopka podelitve koncesije, v katerem bi tožnica konkurirala), zaradi česar se za presojo spornega razmerja niti navedena direktiva ne uporablja.
Predpostavke iz šestega odstavka 421. člena ZKP ne gre razlagati pretirano ozko, tj. tako, da bi se moral obsojenec neposredno v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nahajati na prostosti, temveč je relevantno predvsem to, da pri obsojencu tekom kazenskega postopka niso obstajali priporni razlogi, pa čeprav bi se ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti že nahajal na prestajanju zaporne kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00091039
Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb člen 3, 19. ZUS-1 člen 22. ZPP-E člen 367a, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje - pravna varnost - enotna uporaba prava - razvoj prava prek sodne prakse - predlog za predhodno odločanje SEU - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - občina - podružnica - lekarna na območju druge občine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Predlagateljica vsa predlagana vprašanja za SEU gradi na stališču, da je treba v obravnavanem sporu uporabiti Direktivo 2014/23/EU, saj v vprašanjih problematizira skladnost ravnanja toženke oziroma države članice z določbami te direktive. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ta vprašanja niso relevantna za odločitev v zadevi in tudi iz predloga ne izhaja njihova jasna povezava s predmetom spora ter nosilnimi stališči v izpodbijani sodbi. Ta so, da je bila tožničina zahteva za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne v Občini Ajdovščina utemeljeno zavrnjena iz razloga, (i) ker tožnica ni koncesionarka, ki bi v predhodnem (posebnem) konkurenčnem postopku pridobila pravico do opravljanja lekarniške dejavnosti v navedeni občini in bi posledično v njej že imela lekarno, katere podružnico želi odpreti, (ii) ker se zahtevano dovoljenje za poslovanje nanaša samo na podružnico (organizacijsko enoto) na navedeni način ustanovljene lekarne in (iii) ker z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno v postopku izbora za pridobitev koncesije (toženka namreč ni izdala koncesijskega akta, ni objavila javnega razpisa za podelitev koncesije in ni vodila postopka podelitve koncesije, v katerem bi tožnica konkurirala), zaradi česar se za presojo spornega razmerja tudi navedena direktiva ne uporablja.
gradbena pogodba - cena del - dogovor o nespremenljivosti cen - razlike v ceni - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v primeru gradbene pogodbe, sklenjene v postopku javnega naročanja, in iz katere izhaja, da je pogodbena cena določena na podlagi ponudbe izvajalca (in s tem glede na cene kalkulativnih elementov, kot so veljale v času predložitve ponudbe), za pričetek teka obdobja zakonske valorizacije po 656. členu OZ potrebno upoštevati datum predložitve ponudbe ali datum sklenitve pogodbe?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - sorodstveno razmerje med pričo in uslužbencem pristojnega sodišča - manjše sodišče - ugoditev predlogu
Okoliščine, da je mati poškodovanega delavca, ki z njim živi na istem naslovu ter zanj skrbi, kot javna uslužbenka že več kot 30 let zaposlena na pristojnem sodišču in je s sodniki tega sodišča v prijateljskih odnosih ter je sodnikom pristojnega sodišča že predhodno pripovedovala o okoliščinah predmetnega škodnega dogodka, poleg tega pa gre v primeru pristojnega sodišča za manjše sodišče, kjer so že po naravi stvari odnosi med zaposlenimi, vključno s sodniki, tesnejši, bolj osebni in prijateljski ter presegajo le profesionalno raven, predstavljajo drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi. Pri presoji v konkretnem primeru je pomembna tudi okoliščina, da je v zadevi I Pg 19/2024, ki se je nanašala na isti škodni dogodek, zaradi izločitev vseh sodnikov pristojnega sodišča prišlo do nujne delegacije.
ZIZ člen 35, 35/1, 35/3, 166, 166/2. ZPP člen 25, 25/2
spor o pristojnosti - izvršba - krajevna pristojnost - kumulacija izvršilnih sredstev - izvršba na delež družbenika - izvršba na nepremičnino
V konkretnem primeru je bila izvršba predlagana tudi na nepremičnine. Zato se krajevna pristojnost za odločitev o predlogu za izvršbo ravna po krajevni pristojnosti za odločitev o izvršbi na nepremičnine.
Zmotno je stališče Okrajnega sodišča v Ljutomeru, da je v tem primeru za samo izvršbo na delež družbenika pristojno sodišče, na območju katerega je sedež družbe v skladu s 164. členom ZIZ. Prvi odstavek 35. člena ZIZ določa, da je sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne določa drugače. Predpisana je splošna pristojnost dovolilnega sodišča za vsakršno odločanje v izvršbi, torej tudi za opravo izvršbe. Izjema od tega pravila pri izvršbi na delež družbenika ni določena. V četrtem odstavku 165. člena ZIZ je določeno, da se za izvršbo na delež družbenika smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi na nepremičnine, vendar ta določba v pravila o krajevni pristojnosti ne posega.
mednarodna zaščita - odstranitev tujca iz države - omejitev gibanja - sodni preizkus - pridržanje v centru za tujce - dopustnost posega - pravica do osebne svobode - javna korist - načelo sorazmernosti
Po drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2 v primeru omejitve gibanja iz razloga, ker tujca iz objektivnih razlogov po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države (79. člen ZTuj-2), ki je daljše od treh mesecev, Upravno sodišče pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi preizkus utemeljenosti te omejitve gibanja. Ta institut sodnega preizkusa je namenjen zagotovitvi učinkovitega sodnega pregleda pridržanja v kontradiktornem postopku, kar narekuje tudi pravo EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.
Kolikor pritožnik posplošeno, nekonkretizirano in nedokazano zatrjuje sistemske pomanjkljivosti z navedbami, podanimi šele v pritožbi, te predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnik ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.
Sistemske pomanjkljivosti že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih navedb, da Republika Hrvaška prosilcem le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Upravno sodišče je tudi pravilno opozorilo, da je treba v zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, najprej ugotoviti, ali s pritožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev dosegajo minimalno stopnjo resnosti.
S (tako imenovano nepravo) začasno odredbo (logično) ni mogoče zadržati izvršitve že izvršenega izpodbijanega upravnega akta. V takem primeru je - ob izpolnjenih zakonskih pogojih - (kvečjemu) mogoča izdaja (tako imenovane prave) začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Pri tem je pomembno, da morata vsebina in učinek začasne odredbe ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo namreč tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
mednarodna zaščita - sredstva za preživljanje - resna škoda - neizkazana resna škoda - zavrnitev pritožbe
Navedbe, da je treba situacijo v Maroku v okoliščinah tako hudega pomanjkanja obravnavati kot resno škodo, za kar je odgovorna država, ker da je vzpostavila sistem, da revni životarijo ali preprosto umrejo od lakote, če si ne morejo zagotoviti sredstev za hrano. Iz njih namreč ne izhaja obstoj tveganja, da bodo subjekti pritožnikove izvorne države temu namerno onemogočili dostop do sredstev za preživetje. Glede tega je pomembna tudi ugotovitev v sodbi, ki ji pritožnik ne nasprotuje, da je pred odhodom iz Maroka zaslužil toliko, da je lahko preživel, le prihrankov ni mogel ustvariti (21. točka obrazložitve), kar kaže, da že ob odhodu ni sodil v skupino prebivalstva, na katero se sklicuje. Zaradi tega njeno izpostavljanje ne potrjuje verjetnosti, da bo po vrnitvi v Maroko izpostavljen lakoti in s tem nastanku resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, po kateri ta škoda zajema oblike mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni.