ZPomK-1 člen 12, 12/2, 28, 28/1, 29, 29/2, 31, 31/2. ZUP člen 95.
varstvo konkurence – postopek pred Uradom za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja – upravni postopek - preiskava poslovnih prostorov – prisotnost pooblaščenih oseb preiskovanca pri preiskavi - zakonitost preiskave - vročitev pisanj - izrek globe – postopek o prekršku
Sklicevanje na odsotnost pooblaščenih oseb tožnika ni utemeljeno. Za vstop in pregled prostorov tožnika ter pregledovanje njegovih poslovnih knjig, pogodb, listin, poslovne korespondence, poslovne evidence in drugih podatkov ni bila potrebna nobena odobritev tožnika. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi se čakalo na osebo, ki bi imela taka pooblastila. Odsotnost take osebe potemtakem ne more pomeniti opravičila za nesodelovanje s pooblaščenimi osebami toženke. Čakanje pooblaščenih oseb toženke v recepciji, da se podjetje pripravi na preiskavo oziroma da se pojavi oseba, ki je po internih pravilih podjetja za to odgovorna, je tudi v nasprotju z namenom ureditve preiskave. Ta omogoča t.i. „dawn raid“ (napad ob zori) prav zato, da se onemogoči kakršenkoli vpliv podjetja na dokazno gradivo, ki se ga želi zavarovati.
Če v vložišču ni nikogar ali če oseba, ki dela v vložišču, pisanja noče sprejeti, je šteti, da pravna oseba odklanja sprejem pisanja. Pooblaščena oseba toženke je zato upravičeno pustila oba sklepa na pultu vložišča in je bila tako vročitev obeh sklepov opravljena (95. člen ZUP). To se je dogodilo takoj po prihodu pooblaščenih oseb toženke in ne šele ob 10.45 uri.
Možnost umika zahteve je pravica stranke, ki jo lahko uveljavlja v zakonsko določenih okvirih. Skrajno časovno točko, do katere lahko stranka umakne zahtevo v upravnem postopku pred Agencijo, predstavlja vročitev odločbe. Stranka torej lahko vpliva na tek postopka tudi potem, ko je Agencija v zadevi že sprejela oziroma izdala meritorno odločbo in jo odpravila stranki.
Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi.
VARSTVO KONKURENCE - UPRAVNI SPOR - UPRAVNI POSTOPEK - TELEKOMUNIKACIJE
VS4002392
ZPomK-1 člen 9, 18, 19, 24. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. Uredba Sveta št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe člen 11.
postopek pred Uradom za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - predatorstvo - predatorske cene - metoda izračuna stroškov - pravica do obrambe - pravica do vpogleda v spis - načelo kontradiktornosti - dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti - nostrifikacijski postopek
Notifikacijski postopek tako predstavlja način uresničevanja delitve pristojnosti med nacionalnimi organi za varstvo konkurence in Komisijo. Posledično pa tožeča stranka tudi sicer morebitne kršitve tretjega odstavka 11. člena Uredbe 1/2003, konkretizirano ne umesti v kontekst relevantne (nacionalne) procesne kršitve po ZUP(drugi odstavek 15. člena ZPOmK-1), ki naj bi ji bila z zatrjevano opustitvijo kršena.
Prav jasna navedba izvedenih oziroma uporabljenih dokazov v končni odločbi pa je ključna tudi za preizkus očitka kršitve pravice do obrambe in kontradiktornosti postopka, saj je dolžnost razkritja dokumentov odvisna od tega, ali je zaupni podatek uporabljen kot dokaz o relevantnem dejstvu (19. člen ZPOmK-1).
Pri očitku zlorabe prevladujočega položaja zaradi cenovnega predatorstva je poleg splošnih predpostavk, kot so ugotovitev dominantnega položaja in določitev relevantnega trga, bistvena vzpostavitev kriterija zlorabe, ki se odraža v načrtni prodaji blaga/opravljanja storitev pod cenami stroškov, saj je osnovni namen predatorja izločitev konkurentov s trga ob dolgoročni zmožnosti povrnitve teh kratkoročnih izgub.
Iz navedenega logično sledi, da je pri obravnavi predatorstva ključno ravno razlikovanje med ceno, ki je določena (pre)nizko zaradi „predatorskega“ namena in med ceno, ki je določena zelo nizko zaradi težnje po večji konkurenčnosti oziroma povečanju učinkovitosti konkurenčnega procesa.
ZBan-1 člen 65, 65/5-1, 65/5-2, 68, 68/1-2, 68/1-5, 129, 129-9, 173, 338, 338/1, 338/2-2, 338/4. Sklep o upravljanju s tveganji člen 11, 12.
odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke - odločba o začetku postopka - odločba o pogojnem odvzemu dovoljenja - kontradiktornost postopka - pravila o upravljanju s tveganji - ogroženo poslovanje banke
Po presoji Vrhovnega sodišča je Banka Slovenije dovolj prepričljivo obrazložila in utemeljila svojo ugotovitev, da je uprava banke B., katere član je tožnik, kršila obveznosti iz 173. člena ZBan-1. Na podlagi vseh relevantnih dejstev je razumno pojasnila, zakaj šteje, da so bili opravljeni posli neetični, mestoma nestrokovno opravljeni ter v nasprotju z visokimi poslovnimi standardi, zaradi česar je bila banka B. izpostavljena povečanim tveganjem (razlogi iz 2. točke prvega odstavka 68. člena v povezavi s kršitvami 173. člena ZBan-1; 5. - 15. stran Odločbe o pogojnem odvzemu dovoljenja). Razlogi Banke Slovenije so razumljivi, sprejemljivi in ustrezno obrazloženi. Tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ugotovitev in presoje Banke Slovenije ni uspel izpodbiti. Tožnikovo razlogovanje, da je treba posledice ogrožanja banke ugotoviti z gotovostjo, v konkretnem primeru pa glede nobenega očitanega posla naj ne bi bilo izkazano, da bi kakršnakoli škoda nastala ali da bi bilo zaradi načina ravnanja kakorkoli ogroženo poslovanje banke, ni utemeljeno. Po presoji Vrhovnega sodišča negotovih dejstev ni mogoče z gotovostjo napovedati, zato od Banke Slovenije ni mogoče zahtevati, da dokaže, da bi do ogroženosti poslovanja banke B. v skladu s pravili o obvladovanju tveganj tudi dejansko in z gotovostjo prišlo. Zadošča že, da bi zaradi opustitve dolžnih ravnanj ter varnega poslovanja banke lahko prišlo do ogroženosti, ne pa tudi, da bi zaradi takih kršitev pravil o obvladovanju tveganj do nezaželenih posledic tudi dejansko prišlo.
Glede na navedeno je še zlasti pomembno, kdo opravlja najvišje funkcije v banki. Za te osebe se zahtevajo tudi najvišji standardi, tako po strokovni usposobljenosti kot po sposobnostih za vodenje banke ter drugih lastnostih, zaradi katerih je pričakovati, da bo določena oseba upravljala banko na način, da bodo vse skozi spoštovani predpisi in pravila o obvladovanju tveganj oziroma, da bo zagotovljeno varstvo vlog vlagateljev in stabilnost banke. Zato je Banka Slovenije utemeljeno pojasnila, da so člani uprave banke B. (v tem primeru tožnik), dolžni poslovati po visokih strokovnih standardih, s katerimi se bo zagotavljala transparentnost, učinkovitost in zlasti zakonitost poslovanja banke B.
Ker Vrhovno sodišče ni odločilo o zahtevah četrte in pete tožnice za povrnitev stroškov postopka sodnega varstva, je to storilo z dopolnilnim sklepom na podlagi 325. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS4002374
Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah 139/2004 člen 1, 21, 21/2, 21/3, 21/4. ZPOmK-1 člen 24, 24/2, 42, 45, 45/2, 45/4, 45/5, 55, 55/2, 58. ZUS-1 člen 16, 16/1, 17, 17/1, 27, 27/1-2, 27/3, 33, 33/1-2, 36, 36/1-3, 36/1-4, 36/1-5. ZUP člen 237, 237/2-7.
varstvo konkurence - prepoved izvedbe prenosa lastništva delnic - prepoved uresničevanja premoženjskih pravic - postopek presoje koncentracije - postopek presoje koncentracije po uradni dolžnosti - pristojnost za presojo koncentracije - koncentracija z razsežnostjo skupnosti - pristojnost za vodenje postopka presoje skladnosti koncentracije - izključna pristojnost Komisije za presojo koncentracije z razsežnostjo Skupnosti - ugotovitvena tožba - ugotovitvena sodba - pravna korist za ugotovitveno sodbo - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - 1
V primeru, ko koncentracija izpolnjuje tako merila iz 42. člena ZPOmK-1 kot tudi merila iz 1. člena Uredbe ES o združitvah, se za koncentracijo uporabi Uredba ES o združitvah. To izhaja iz določbe prvega pododstavka tretjega odstavka 21. člena Uredbe ES o združitvah, ki prepoveduje državam članicam, da uporabijo nacionalno pravo o konkurenci za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti.
Ta prepoved pa ne pomeni zgolj prepovedi izdajanja odločb o skladnosti koncentracij s pravom Skupnosti. Iz sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi Endesa proti Komisiji Evropskih skupnosti namreč izhaja, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo o konkurenci, v funkciji zagotavljanja izključne pristojnosti Evropske komisije za presojo koncentracij z razsežnostjo Skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč razložilo, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo, povezana z izključno pristojnostjo Evropske komisije za pregled združljivosti koncentracije.
Nacionalni organ za varstvo konkurence, ki mu je priglašena koncentracija, je dolžan preveriti, ali priglašena mu koncentracija nima razsežnosti Skupnosti. Če je Urad to dolžan preverjati v primeru priglašene mu koncentracije, je enako dolžan storiti tudi v primerih, ko začne postopek presoje koncentracije po uradni dolžnosti (drugi odstavek 45. člena ZPOmK-1) in sprejme začasne ukrepe (drugi stavek petega odstavka 45. člena ZPOmK-1). Tudi v primeru začetka postopka presoje koncentracije po uradni dolžnosti je tako pristojnost Urada omejena le na tiste koncentracije, ki nimajo razsežnosti Skupnosti.
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je treba pristojnost Evropske komisije za odločanje o koncentraciji za celotno trajanje postopka ugotoviti na določen datum. Glede na to, da ima obveznost priglasitve koncentracije osrednje mesto v sistemu nadzora nad koncentracijami, je tedaj še Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da mora biti časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Evropske komisije, tesno povezana s priglasitvijo. Enako mora veljati tudi v nacionalnem sistemu nadzora nad koncentracijami, saj je pristojnost nacionalnega organa za varstvo konkurence pogojena z nepristojnostjo Evropske komisije. Konkretni postopek presoje koncentracije se je začel po uradni dolžnosti; zato se kot primerna časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Urada za odločanje o koncentraciji, ponuja datum, ko Urad začne postopek presoje skladnosti koncentracije po uradni dolžnosti. Iz tega sledi, da si Urad z naknadnimi spremembami v koncentraciji udeleženih podjetij ne more pridobiti pristojnosti, ki je na dan izdaje Sklepa o uvedbi postopka presoje koncentracije ni imel.
ZPomK-1 člen 6, 6/1, 15, 28, 28/4, 32, 54, 54/2, 57, 64, 64/1. ZUS-1 člen 27, 27/1. ZUP člen 164, 164/2, 217, 217/1, 237, 237/2. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - sklep o preiskavi - pravica do sodnega varstva - izločitev uradne osebe
A. A. v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil pooblaščenec oziroma odvetnik družb A., zato po 1. točki 35. člena ZUP ni bil podan izločitveni razlog. S postopkom na prvi stopnji je mišljen postopek pred postopkom, v katerem bi se moral predstojnik oziroma uradna oseba izločiti. Tak postopek ni nikoli potekal in zato tudi po 4. točki ZUP ni bil podan razlog za izločitev A. A.
V upravnem postopku se po določbi drugega odstavka 164. člena ZUP uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Toženka ni tako ravnala. Dokaze, ki jih je predlagal tožnik, je zavrnila brez konkretiziranega pojasnila (navedbe razlogov). Zato odločbe ni mogoče preizkusiti.
Tožnik v graji uporabe materialnega prava pravilno opozarja, da je treba pri vsaki presoji tržnega ravnanja opredeliti upošteven (relevanten) trg. Tržna analiza je izhodišče za vrednotenje ravnanja udeležencev na trgu. Le ravnanje tistih konkurentov, ki imajo primerno tržno moč, je lahko nedopustno s stališča konkurenčnega prava.
postopek pred Uradom za varstvo konkurence - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - pravica do vpogleda v spis
Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom.
Ker posledično (predhodne) ustne zavrnitve zahteve za vpogled v spis v okoliščinah konkretne zadeve ni mogoče šteti za sklep, zoper katerega je dopusten postopke sodnega varstva (četrti odstavek 55. člena ZPOmK-1), je Vrhovno sodišče tudi iz teh razlogov odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 štelo, da je tožeča stranka, ki ni plačala sodne takse za tožbo v danem roku, tožbo umaknila in je v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 337. člena ZBan-1, ker o zadevi še ni odločilo, postopek ustavilo.
varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - postopek nadzora pred Uradom za varstvo konkurence - procesne predpostavke - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - vpogled v spis - končan postopek nadzora pred Uradom
Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Postopek nadzora pred Uradom je bil namreč že končan, poleg tega pa je bil zoper končno odločbo tudi začet postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Zatorej spisa niti ni več pri toženi stranki, ki bi bila sicer v primeru odločitve o razveljavitvi izpodbijanega sklepa pristojna za odločanje o pravici do vpogleda v spis in do pregledovanja dokumentov.
Ker pa (zatrjevano) nezakonito onemogočanje pravice pregledovanja spisa lahko predstavlja kršitev temeljnega načela kontradiktornosti postopka, lahko tožeča stranka pravico do sodnega varstva po že končanem postopku nadzora učinkovito uveljavlja v tožbi zoper (končno) odločbo Urada.
Ker posebne okoliščine kažejo (ravnanje je potekalo v času od 28. 4. 1998 do 11. 2. 2000; ugotavljanje in dopolnjevanje ugotovitvenega postopka v ponovljenem postopku bi bilo zahtevno in nesorazmerno učinku ugotovitvene odločbe na upoštevnem trgu; zaradi hitrega razvoja novo dostopnih tehnologij trg ozkopasovnega internet dostopa ni več aktualen; kršitev je prenehal; prekršek je zastaral), da postopek ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu govorne telefonije v Republiki Sloveniji(in izdaja ugotovitvene odločbe) ne bi bil smotrn, je ustavitev postopka zakonita in v skladu s 40. členom ZPOmK-1. Podjetje, katerega interesi so bili s prepovedanim ravnanjem kršitelja prizadeti, pa ima zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem, v skladu z 62. členom ZPOmK-1.
omejevalni sporazum – zapisnik sestanka – pojem sporazuma - prisotnost na sestanku – distanciranje od dogovora – dokazno breme
Zgolj udeležba podjetja na sestanku na katerem se dogovori omejevalni sporazum zadošča za sklep, da je bilo podjetje del tega dogovora. Na stranki pa je dokazno breme, da dokaže, da je jasno dala vedeti udeležencem sestanka, da ne bo sodelovala v protikonkurenčnem dogovoru. Kot dokaz distanciranja od omejevalnega sporazuma dogovorjenega na sestanku dne 29. 10. 2000 zato ne zadošča le dne 15. 10. 2010 poslano elektronsko sporočilo o distanciranju od dogovora, poslano le enemu udeležencu sestanka.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – UPRAVNI POSTOPEK – ČLOVEKOVE PRAVICE
VS4002315
EKČP člen 8. URS člen 36, 37. ZPomK-1 člen 6, 28, 29, 54, 54/2. ZPomK-1B člen 12, 12/2. ZUS-1 člen 42, 42/1. ZUP člen 37, 38, 38/2.
postopek pred Agencijo za varstvo konkurence - izločitev uradnih oseb iz vodenja in odločanja v postopku - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - dvom v nepristranskost uradnih oseb - preiskava po ZPomK-1 - preiskava v skladu z zakonom - protiustavnost zakonskih določb - preiskava brez sodne odredbe - zahteva za oceno ustavnosti
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev, ki Agenciji dovoljuje izvedbo preiskave brez predhodne sodne odločbe (prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1) v neskladju s 36. in 37. členom Ustave, zato je zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Odločilo pa je, da se do njene odprave še naprej uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1. To v skladu z 41. točko obrazložitve Odločbe pomeni, da je v prvem stavku prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 tožena stranka imela in vse do odprave ugotovljene protiustavnosti še vedno ima zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav.
Za postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, ki se je vodil proti tožnikoma, to pomeni, da dokazi, pridobljeni na podlagi sklepa o preiskavi v skladu s prvim stavkom prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1, niso nedovoljeni.
prevzemi - usklajeno delovanje – doseganje prevzemnega praga – neizpodbojna pravna domneva – pravica do izjave – obveznost kupcev iz terminskih pogodb
Ker tožeča stranka novih dokazov v postopku sodnega varstva ne more navajati (511. člen ZTFI), Vrhovno sodišče vsebine navedenih Dodatkov ni upoštevalo, temveč je pri svoji presoji izključno presojalo tiste dokaze, ki so bili priloženi izjavi z dne 17. 2. 2011 (četrti odstavek 501. člena ZTFI).
Čeprav tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je Agencija nadaljnji dve dopolnitvi poziva ozko vezala na okoliščini dveh naknadnih zakonodajnih sprememb, pa slednje ne pomeni, da ji je bilo s tem onemogočeno navajanje novih dejstev in dokazov izven okvira spornih pozivov. Za presojo v tej zadevi je namreč bistveno, da prvi odstavek 501. člena ZTFI poleg izjavljanja na podlagi poziva stranki izrecno predvideva tudi drugačne načine zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, če tako določa zakon. Z navedenim v zvezi pa je bistvena določba tretjega odstavka 6. člena ZPre-1 (kot lex posterior in lex specialis), ki izrecno določa obveznost kupcev iz terminskih pogodb o obvestitvi Agencije o vsakem poslu, na podlagi katerega so pridobili terjatev na izročitev vrednostnih papirjev iz terminske pogodbe, in to najpozneje četrti trgovalni dan po dnevu sklenitve posla. Ker je torej ta določba že veljala v času trajanja postopka nadzora nad tožečo stranko, Agencija v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je v okoliščinah konkretne zadeve tožeča stranka sama odgovorna za posledice opustitve svoje izrecne zakonske dolžnosti.
Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pred uveljavitvijo ZPre-1 izdana konkretna naročila za nakup spornih delnic, kar bi bilo lahko primerljivo s sklenitvijo pogodbe o nakupu delnic. Zato ta situacija ni primerljiva z dejanskimi okoliščinami v zadevi III Ips 1/2008. Prav zaradi bistveno drugačnih dejanskih okoliščin konkretne zadeve je pravilna presoja Agencije, da zgolj „oblikovanja namere“ ni mogoče umestiti v okvir sklenjenega zavezovalnega pravnega posla (v smislu sklenitve prodajne pogodbe in) v smislu citirane odločbe Vrhovnega sodišča.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - posledice zlorabe prevladujočega položaja - tržišče
V zadevi C-333/94 P je Sodišče ES videlo povezavo med prevladujočim položajem in učinkom zlorabe v tem, da mora posledica zlorabe prevladujočega položaja nastati prav na tržišču, na katerem ima podjetje prevladujoč položaj, hkrati pa dopustilo, da taka povezava lahko obstaja tudi med prevladujočim položajem in učinkom zlorabe na kakšnem drugem tržišču, a le v posebnih okoliščinah (27. točka sodbe). V predmetni zadevi ne more biti dvomljiva povezava med prevladujočim položajem tožnika in učinkom zlorabe, saj gre za eno in isto tržišče.
postopek nadzora pred Uradom za varstvo konkurence - pravni interes za tožbo - vpogled v spis po zaključku postopka nadzora - zavrženje tožbe - končan postopek nadzora pred Uradom
Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 3 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Postopek nadzora pred Uradom je bil namreč že končan, poleg tega pa je bil zoper končno odločbo tudi začet postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem (voden pod opr. št. G 9/2012). Zatorej spisa niti ni več pri toženi stranki, ki bi bila sicer v primeru odločitve o razveljavitvi izpodbijanega sklepa pristojna za odločanje o pravici do vpogleda v spis in do pregledovanja dokumentov.
Ker pa (zatrjevano) nezakonito onemogočanje pravice pregledovanja spisa lahko predstavlja kršitev temeljnega načela kontradiktornosti postopka, tožeča stranka lahko pravico do sodnega varstva po že končanem postopku nadzora učinkovito uveljavlja v tožbi zoper (končno) odločbo Urada.
Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Ker je postopek nadzora že končan, tožeča stranka svojo pravico do sodnega varstva učinkovito uresničuje s tožbo zoper končno odločbo Urada (sedaj Agencije).
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZBan-1 člen 337, 337/2.
trditveno in dokazno breme - začasna odredba - težko popravljiva škoda - izkazanost
Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka. S sklicevanjem na neporavnavo obveznosti imetnikov kartic do prodajnih mest in prodajnih mest do imetnikov kartic tožeča stranka verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj že iz izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja izhaja, da ta ne posega v plačilo oziroma izpolnitev že sklenjenih poslov.
Navedbe tožeče stranke o njenih delavcih, ki naj bi izgubili zaposlitev, o možnosti njenega stečaja ter o zmanjšanju davčnih prilivov so pavšalne in niso vezane zgolj na prepoved opravljanja kartičnega poslovanja, zato tudi z njimi verjetnosti nastanka težko popravljive škode zaradi prepovedi kartičnega poslovanja ni izkazala.
Zatrjevanje tožeče stranke, da je poleg tega, da ji nastaja težko popravljiva škoda, z izdano odločbo prizadeta tudi javna korist, je v celoti neutemeljeno. Prav izpodbijana odločba je namreč izdana v zaščito javne koristi.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPlaSS člen 44, 196, 196/1-2, 196/1-3. ZBan-1 člen 337, 337/2, 338.
začasna odredba – odvzem dovoljenja hibridni plačilni instituciji - težko popravljiva škoda – izkazanost škode - trditveno in dokazno breme
Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.
Glede zatrjevane velike poslovne škode, ki je tožeča stranka ne konkretizira, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sicer lahko obstaja možnost nastanka finančne škode, da pa tožeča stranka te škode ni konkretizirala, ni navedla njene višine ne konkretizirala njenega nastanka.
V skladu z določbo prvega odstavka 34. člena ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 109. člena ZRev-2 smiselno uporablja za postopek sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke, lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe.