Ker je iz izpodbijane odločbe razvidno, da so tožnice skupaj imetnice 27,474-odstotnega deleža delnic z glasovalno pravico izdajateljice K. d. d., se pokaže, da je obravnavani delež nižji od novega prevzemnega praga. Ker tožnice potemtakem ne presegajo veljavnega prevzemnega praga, izpodbijana odločba Agencije ni ovira za nadaljnje uresničevanje glasovalnih pravic v ciljni družbi (sankcija mirovanja glasovalnih pravic je namreč sedaj vezana na prevzemni prag 1/3 deleža glasovalnih pravic ciljne družbe).
ZUS-1 v drugem odstavku 64. člena v upravnem sporu dopušča možnost izdaje ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe (ki bi v tem postopku očitno zasledovala cilj saniranja posega v uresničevanje glasovalnih pravic). Kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, izpodbijana prepoved ne posega več v pravni položaj tožnic, zaradi česar (vsaj glede uresničevanja glasovalnih pravic) nimajo več pravnega interesa za ugotovitev morebitne nezakonitosti izdane odločbe. Kakšnega drugega pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe pa tožnice niso navedle. Sicer pa imajo tožnice (kljub izpodbijani odločbi Agencije) zakonsko predvideno možnost vložitve zahtevka za izdajo ugotovitvene odločbe, da prevzemnega praga sedaj ne dosegajo (več) (1. točka tretjega odstavka 64. člena ZPre-1).
V skladu z določbo prvega odstavka 34. člena ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 506. člena ZTFI smiselno uporablja za postopek sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke, lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe.
zavarovalni nadzor – prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje - prenos sredstev v drug pokojninski načrt prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja – razlaga zakona – kršitev roka za prenos sredstev
Šesti odstavek 360. člena ZPIZ-1, ki predpisuje 30 dnevni rok za prenos sredstev po vložitvi zahteve, (dobesedno) sklicuje na drugi odstavek in ne na tretji odstavek istega člena. Vendar pa striktna jezikovna razlaga predmetnega člena ni logična, saj drugi odstavek 360. člena ZPIZ-1 ne ureja zahteve za prenos sredstev, na katero se sklicuje sporni šesti odstavek. Vendar pa je jezikovna razlaga le prva stopnja razlage pravnega besedila, razlagalčeva dolžnost pa je jezikovno razlago preveriti ter jo dopolniti z drugimi ustreznimi metodami razlage. Iz navedenega logično sledi, da so dotedanji drugi do peti odstavek 360. člena postali tretji do šesti odstavek, do ustreznega redakcijskega popravka - nadomestitve številke 2 s številko 3. v šestem odstavku istega člena, pa (očitno) ni prišlo.
zavarovalni nadzor - ukrepi nadzora – odreditev odprave kršitve – dopustnost postopka sodnega varstva – postopek sodnega varstva zoper odredbo Agencije za zavarovalni nadzor – odpravljena odločba – sklicevanje na odpravljeno odločbo
V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo VII, zavrglo.
Na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, Vrhovno sodišče ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva, na katera je Agencija oprla izpodbijano odločbo, v nasprotju s podatki spisa. Odločba je bila odpravljena, zato ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.
ZRev-2 člen 1, 88, 105, 139, 140. ZGD-1 člen 1. Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti 3 (MSOV 3). Hierarhija standardov ocenjevanja vrednosti člen 5, 14, 15.
Subjektu nadzora je v postopku za izrek opomina spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Agencija lahko šele nato izda odločbo o izreku opomina, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 140. člena ZRev-2).
Vrhovno sodišče v skladu s pravico do izjave tožeče stranke odloča o utemeljenosti tožbenih navedb ter posledično presoja zakonitost izpodbijane odločbe v postopku sodnega varstva. Glede razpisa ustne obravnave pa Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da sama ne-izvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožeče stranke do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni ali je izvedba ustne obravnave potrebna.
ZRev-2 je temeljni področni zakon, ki ureja revidiranje, strokovna področja, povezana z revidiranjem ter določa ustrezen nadzor nad revidiranjem ter ocenjevanjem vrednosti. Na drugi strani pa ZGD-1 določa temeljna statusna korporacijska pravila ustanovitve in poslovanja gospodarskih družb. Zaradi deloma skupnega področja urejanja predvsem z vidika bilančnega prava, je neizogibno, da se oba obravnavana predpisa mestoma dopolnjujeta. Vendar pa je glede na različen namen obeh predpisov jasno, da so revizijska pravila (nad katerimi Agencija izvaja ustrezen nadzor) praviloma podrobneje predpisana z ZRev-2 in drugimi ustreznimi pravili stroke.
INVESTICIJSKI SKLADI IN DRUŽBE ZA UPRAVLJANJE – UPRAVNI POSTOPEK
VS4002083
ZISDU-1 člen 193, 196/1, 196/2, 196/3. ZTFI člen 507, 525, 526, 528, 532.
nadzor nad družbami za upravljanje – postopek nadzora - upravni postopek - stroški postopka – odredba o odpravi kršitev – sodno varstvo
Zoper odločitev o povrnitvi stroških je sicer po tretjem odstavku 196. člena ZISDU-1 dovoljeno začeti postopek sodnega varstva, tudi če proti odredbi oziroma odločbi o izreku ukrepa nadzora ni posebnega sodnega varstva, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča to samostojno sodno varstvo dopustno le iz razlogov, da stroški nadzora niso bili določeni v skladu s prvim odstavkom 196. člena ZISDU-1.
TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV – PRAVO DRUŽB – STEČAJNO PRAVO
VS4002062
ZTFI člen 155, 296, 296/4-2, 301. ZBan člen 48, 49, 55, 59.
dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v borznoposredniški družbi - odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža – dobro ime in ugled oseb v vodstvu pravne osebe
Osebna podstat pravne osebe se najmočneje odraža prav v vodstveni strukturi le-te, zato obstajajo takšni primeri, kjer je utemeljeno pravno osebo presojati preko njene osebne podstati. Presoja ugleda predstavlja takšen primer, ko ugled vodstvenega kadra pravne osebe pomembno vpliva na ugled pravne osebe.
revidiranje - dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja – prenehanje veljavnosti dovoljenja – pogoji za podaljšanje dovoljenja – izobraževanje
V obravnavani zadevi se v relevantnem obdobju tožnica ni udeležila nobenega ustreznega izobraževanja, posledično ni izpolnila pogojev za podaljšanje veljavnosti dovoljenja in zato je le-to prenehalo veljati.
ZTFI člen 507, 507/1, 5454, 554/1. ZPre-1 člen 27, 27/1, 28, 28/1, 32, 32/2-2, 47, 47/1. ZUS-1 člen 64, 64/1-4.
zahteva za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo – postopek sodnega varstva proti odločbam predsednika senata – rok za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo – pravne posledice zamude roka za objavo prevzemne ponudbe – domneva odstopa od prevzema – zahteva za prevzemno ponudbo
V skladu s prvim odstavkom 507. člena ZTFI je postopek sodnega varstva dovoljen le proti odločbam agencije, ne pa tudi proti odločbam predsednika senata. Proti slednjim ima prevzemnik v skladu s prvim odstavkom 554. člena ZTFI pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odločbo predsednika senata torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo predsednika senata, zavrglo.
Rok za objavo prevzemne ponudbe iz prvega odstavka 28. člena ZPre-1 ni prekluzivne narave. ZPre-1 ne določa, da po poteku tega roka prevzemne ponudbe ni več mogoče objaviti. Niti ne določa, da se zamuda roka za objavo prevzemne ponudbe šteje za odstop od prevzemne namere, zaradi česar prevzemnik v enem letu po tem ne sme dati nove prevzemne ponudbe.
Zamuda roka za objavo prevzemne ponudbe zato ne more imeti za posledico sklepa, da prevzemna ponudba ni v skladu z zahtevami iz ZPre-1.
varstvo konkurence – presoja skladnosti koncentracije s pravili konkurence pred Uradom za varstvo konkurence - priznanje položaja stranke – obnova postopka – pravni interes za udeležbo v postopku
O tožbi, ki so jo tožnice vložile zoper sklep o zavrnitvi zahteve za udeležbo v postopku, je Vrhovno sodišče odločalo v postopku sodnega varstva. Tožbi je ugodilo, sklep o zavrnitvi zahteve za udeležbo je odpravilo in odločilo, da se tožnicam prizna položaj stranskih udeležencev v postopku presoje skladnosti koncentracije s pravili konkurence, ki ga vodi Urad. V tem postopku sodnega varstva, v katerem tožnice izpodbijajo sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, gre za dejansko enako zahtevo, saj zasleduje isti cilj. Ker je bilo torej tožnicam s sodbo že ugodeno, je potrebno tožbo v tem postopku zavreči.
stranski udeleženec - pravni interes za udeležbo v postopku - postopke presoje skladnosti koncentracije s pravili konkurence - priznanje položaja stranke v postopku
Tožnice so uspele izkazati pravni interes za udeležbo v postopku z navedbami, da je njihova korist neposredna, saj so v trenutku izdaje izpodbijane odločbe bile in so še vedno imetnice delnic X, glede katerih je bilo tudi tožnicam prepovedano razpolaganje, saj pravica do razpolaganja z vrednostnimi papirji, v katero izpodbijana odločba neposredno posega, temelji na zakonu (Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih in Stvarnopravni zakonik) in osebna, saj so tožnice kot imetnice delnic X imetnice pravice razpolaganja oziroma naslovnice pravnega pravila iz 16. a člena ZNVP.
omejevanje konkurence - postopek ugotavljanja kršitev po ZPOmK-1 - priznanje položaja stranke – pravni interes za udeležbo v postopku – stranski udeleženec
Tožeča stranka je podala zahtevo za udeležbo v (tujem) postopku, torej zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca. Stranski udeleženec je lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku.
Tožeča stranka najprej navaja, da je prijavila domnevno zlorabo prevladujočega položaja podjetja, vendar po uveljavitvi ZPOmK-1 prijavitelj nima (več) položaja stranke v postopku pred uradom.
Pri zatrjevanem uveljavljanju škode gre za interes, ki ga ima tožeča stranka zaradi drugega (eventualnega, bodočega) postopka, v katerem bo uveljavljala odškodnino, ki pa jo lahko uveljavlja tudi brez odločbe urada (ta ni pogoj za uveljavljanje škode v pravdnem postopku, sodišče tako vprašanje rešuje kot predhodno vprašanje v skladu s 13. členom ZPP).
Stranka mora v postopku nadzora konkretizirano navesti in utemeljiti svoje vsebinske navedbe in dokazne predloge. Z zgolj pavšalnim sklicevanjem na dokazne predloge iz postopka pred izdajo odpravljene odločbe pa prva tožnica v ponovljenem postopku (v dani procesni situaciji) ni substancirala relevantnosti spornega dokaznega predloga, to je zaslišanja predsednika uprave prve tožeče stranke.
Pri presoji usklajenega delovanja po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, je namreč ključno to, da mora iz teh drugih okoliščin v zvezi s pridobitvami delnic izhajati skupni namen tožnic po pridobitvi kontrole v ciljni družbi C. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kako je iz obravnavanih okoliščin, konkretno glede spornega posla pridobitve delnic X, razviden skupni kontrolni namen tožnic. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da močna kapitalska povezanost dveh družb ter posledično vse njene ekonomske in pravne posledice nikakor niso nepomembne okoliščine pri presoji usklajenega delovanja. Vendarle pa same po sebi, glede na jasno zakonsko normo, ne morejo kot take samostojno tvoriti domnevne baze.
Metodološko je pravilna celostna obravnava ugotovljenih znakov usklajenega delovanja, saj obstoj posameznega znaka še ne zadostuje za materialnopravni zaključek o usklajenem delovanju. Posamezen znak namreč ne predstavlja odločilnega dokaza, ampak zgolj posreden dokaz, ki izhaja iz okoliščin vsakokratnega primera. Kadar pa je teh znakov več in so med seboj časovno v sosledju logično povezani, očitno in prepričljivo kažejo, da je ravnanje motivirano s pridobitvijo in utrditvijo kontrole nad ciljno družbo (več kot je znakov, toliko bolj zanesljivo). Vendar pa je pri takšni obravnavi pomembno, da predmetni tržni regulator ostane strogo znotraj zakonsko predpisanih pogojev. Zato Vrhovno sodišče v obravnavi zadevi ponovno poudarja, da iz zakonskega besedila jasno izhaja, da morajo biti vsi relevantni znaki (oziroma okoliščine) usklajenega delovanja (po 1. točki drugega odstavka 8. člena ZPre-1) podani v času pridobivanja vrednostnih papirjev v ciljni družbi, kar pomeni, da so v okoliščinah konkretnega primera lahko pravno upoštevni le tisti znaki usklajenega delovanja, ki so bili podani v času sporne pridobitve delnic X v ciljni družbi (C.).
ZPre-1 člen 6, 6/1-3, 8, 8/1, 8/3-2, 8/6, 22, 22/2-2, 75, 75/2. ZGD-1 člen 529, 529/2, 530, 530/2. ZPOmK-1 člen 3, 3-3, 3-4. ZTFI člen 104, 104/3, 104/4. ZLPDZ člen 2, 2/1. ZUKN člen 28, 28/1, 28/3, 40. Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem.
prevzemi - prevzemni prag - koncern - razmerje odvisnosti oziroma obvladovanja - pooblastilo za uresničevanje glasovalnih pravic - (ne)vezano pooblastilo za uresničevanje glasovalnih pravic - prevzemna namera - izguba vseh glasovalnih pravic - implementacija Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem
Razmerje odvisnosti oziroma obvladovanja ima več razsežnosti in je normodajno urejeno v več predpisih: v ZPre-1 in ZGD-1, tudi v ZPOmK in ZTFI. Gre za razmerje odvisnosti ene družbe od druge oziroma obvladovanje ene družbe s strani druge družbe, ki je pomembno zaradi pravnih posledic, pri čemer je razmerje odvisnosti oziroma obvladovanja prilagojeno potrebam posameznega zakona.
Navodilo za glasovanje, ki kaže na vezano pooblastilo, je (po presoj Vrhovnega sodišča) mogoče enačiti s soglasjem vlade (iz tretjega odstavka 28. člena ZUKN), saj odklonitev predhodnega soglasja k uveljavljanju glasovalnih pravic na skupščini ciljne družbe lahko po naravi (vsebini) zadeve pomeni navodilo za drugačno uveljavljanje (uresničitev) glasovalnih pravic.
Iz prvega odstavka 8. člena ZPre-1 izhaja, da gre za usklajeno delovanje, če osebe (na podlagi izrecnega ali tihega, ustno ali pisno sklenjenega sporazuma) sodelujejo s ciljem (namenom) pridobitve ali utrditve kontrole nad ciljno družbo. Takšen namen (pridobitve ali utrditve kontrole nad ciljno družbo, s pridobitvijo njenih vrednostnih papirjev) izhaja tudi iz drugega stavka drugega odstavka 75. člena ZPre-1. Vendar pa obveznost dati prevzemno ponudbo nastane šele, ko je dosežen prevzemni prag, to je z udejanjanjem namere oziroma pridobitvijo vrednostnih papirjev ciljne družbe, ki ima za posledico povečanje deleža glasovalnih pravic v ciljni družbi.
Zakonodajalec je ocenil, da sankcija po ZPre, po kateri je prevzemnik, ki ni izpolnil obveznosti dati ponudbe za odkup, izgubil glasovalne pravice v delu, ki je presegal prevzemni prag, ni bila zadostna. Zato je z ZPre-1 uzakonil sankcijo, po kateri je prevzemnik (do izpolnitve obveznosti dati prevzemno ponudbo ali do odsvojitve delnic cilje družbe tako, da prevzemnega praga [25 odstotkov] ne dosega več) izgubil vse glasovalne pravice. Ocenil je, da je sankcija mirovanja glasovalnih pravic iz vseh delnic nedvomno bistveno učinkovitejša od delne izgube teh pravic, saj „nezakonitemu“ prevzemniku nedvomno onemogoči uresničitev interesa v zvezi s prevzemom, saj ciljne družbe ne more upravljati.
Večina glasovalnih pravic je pogoj le za domnevo odvisnosti, ne pa za samo odvisnost, saj je dejstvo, da je med obvladujočo in odvisno družbo razmerje podrejenosti odvisne družbe, mogoče dokazovati tudi s sklicevanjem na delež glasovalnih pravic drugih delničarjev, potek skupščin in izvajanje kontrole na skupščinah, letna poročila, ki naj bi kazala na skupno poslovno politiko, enotne strateške odločitve glede povezovanja in dejstvo, da je A.A. v nadzornem svetu obeh družb.
ZISDU-1 člen 19, 193. ZBan-1 člen 48, 49, 55. ZTFI člen 535. ZGD člen 498.
nadzor - družba za upravljanje - odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža - finančna trdnost družbe
Družba lahko pridobi kvalificirani poslovni delež, če je bilo njeno poslovanje v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno. Torej a contrario tožena stranka družbi odvzame kvalificirani poslovni delež, če v zadnjih treh poslovnih letih njeno poslovanje ni bilo uspešno in stabilno. Iz predloženih letnih poročil za leta 2008, 2009 in 2010 nedvomno izhaja, da je tožeča stranka v poslovnih letih 2009 in 2010 poslovala z izgubo. Poleg tega se je povečeval tudi delež dolgov v kapitalu družbe, ki je bil na koncu leta 2010 že 94,31 %. Tako poslovanje pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni uspešno in stabilno. Družba na podlagi takega poslovanja ne bi pridobila kvalificiranega poslovnega deleža, kar torej pomeni, da ji je ob takem dejanskem stanju bilo dovoljenje za kvalificirani poslovni delež utemeljeno odvzeto.
TELEKOMUNIKACIJE - VARSTVO KONKURENCE - UPRAVNI SPOR
VS4002114
ZUS-1 člen 19. ZPOmk-1 člen 16.
telekomunikacije - udeleženci postopka - postopek sodnega varstva pred Uradom za varstvo konkurence - zahteva za priznanje položaja stranke
Pri obravnavi zahteve za priznanje položaja stranke v tem postopku sodnega varstva je bistveno, da predlagateljici v postopku pred Uradom Republike Slovenije za varstvo konkurence ni bil priznan status stranke udeleženke. Predlagateljica sama navaja, da zahteve za stransko udeležbo v roku 30 dni od relevantne objave sklepa niti ni podala, saj je pričakovala uvedbo postopka zaradi kršitve 102. člena PDEU zoper tožečo stranko pred Evropsko komisijo. S tem pa je predlagateljica izgubila procesno možnost priznanja statusa stranske udeleženke (že) v upravnem postopku pred toženo stranko, kar pa posledično vpliva tudi na njeno pravico do udeležbe v tem postopku (prvi odstavek 19. člena ZUS-1 v zvezi s šestim odstavkom 143. člena ZUP in tretjim odstavkom 16. člena ZPOmK-1).
ZZavar člen 113, 113/3, 113/4, 117, 117/4, 128, 129, 129/1, 129/5, 282, 282/1, 311. ZUS-1 člen 27, 27/3, 32, 32/1. ZUP člen 237, 237/2-7. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES o življenjskem zavarovanju člen 25, 25/4.
sodno varstvo zoper odredbo Agencije za zavarovalni nadzor - pravni interes za tožbo - življenjsko zavarovanje z naložbenih trgovanjem z jamstvom glavnice ob doživetju - matematične rezervacije - posebne zavarovalno tehnične rezervacije - izračunavanje zavarovalno tehničnih rezervacij v zvezi z zajamčenimi izplačili - oblikovanje zavarovalno tehničnih rezervacij v zvezi z zajamčenimi izplačili - dodatne zavarovalno tehnične rezervacije
V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo IV, zavrglo.
V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je bila vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V odsotnosti slednje določbe, se je tožnica morala podrediti zahtevam iz izpodbijane Odločbe. Zgolj zaradi tega ni izgubila pravovarstvenega interesa za tožbo v postopku sodnega varstva, saj bo v primeru uspeha s tožbo lahko vzpostavila stanje, kot je bilo pred izvršljivostjo izpodbijane Odločbe. Zato Vrhovno sodišče ni sprejelo ugovora toženke o pomanjkanju tožničinega pravovarstvenega interesa za tožbo.
Obveznost zavarovalnice oblikovati zadostne zavarovalno-tehnične rezervacije je vzpostavljena, da se zagotovi, da imajo zavarovalnice finančna sredstva za izpolnitev pogodbenih obveznosti do zavarovancev. Ta zakonski cilj je tudi temeljno vodilo pri razlagi celote zakonskih določb, ki urejajo oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij in z njimi povezanega kritnega premoženja oziroma kritnih skladov zavarovalnice. Odgovor na vprašanje, katere zavarovalno-tehnične rezervacije mora zavarovalnica oblikovati, je odvisen od vrste zavarovanja.
Pojem „zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi z zajamčenimi izplačili“ iz petega odstavka 129. člena ZZavar je zato treba razumeti kot dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije, ki jih zavarovalnica oblikuje poleg posebnih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz prvega oziroma drugega odstavka 129. člena ZZavar tedaj, ko je to potrebno. Zavarovalnica mora dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije iz petega odstavka 129. člena ZZavar oblikovati v višini in samo v taki višini, ki je potrebna, da se zagotovi, da bo imela zavarovalnica finančna sredstva za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti minimalnega zajamčenega izplačila.
V primeru življenjskega zavarovanja z naložbenim tveganjem z minimalnim zajamčenim izplačilom ob doživetju je kot izhodišče treba vzeti, da gre za življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem. V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZZavar mora zavarovalnica posebne zavarovalno-tehnične rezervacije v največji možni meri naložiti v investicijske kupone oziroma druge vrednostne papirje, ki predstavljajo enote premoženja vzajemnega oziroma investicijskega sklada, na katere so vezana upravičenja upravičencev iz teh pogodb. Ker pa življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem obsega tudi upravičenje do minimalnega zajamčenega izplačila ob doživetju, je treba zagotoviti, da bo zavarovalnica ob doživetju sposobna izpolniti tudi to prevzeto obveznost. V ta namen mora zavarovalnica izračunavati zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili. V primeru, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije večje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, že posebne zavarovalno-tehnične rezervacije zagotavljajo, da bo zavarovalnica lahko izpolnila tudi obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. V primeru pa, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije nižje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, pa je z oblikovanjem dodatnih zavarovalno-tehničnih rezervacij treba zagotoviti, da bo zavarovalnica sposobna izpolniti obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. Nalaganje ustreznega kritnega sklada v zvezi s tako oblikovanimi dodatnimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami ureja peti odstavek 129. člena ZZavar.
ZUS-1 člen 32. ZPre-1 člen 63, 64. ZTFI člen 506, 508.
začasna odredba – težko popravljiva škoda – skupščina d.d. - prepoved uresničevanja glasovalnih pravic
Zgolj z pavšalnim utemeljevanjem hipotetičnega nastanka škode zaradi ne-izvrševanja glasovalnih pravic pri morebitnem sprejemanju skupščinskih sklepov v ciljni družbi pa tožnica ni izkazala, da bi pri tako zatrjevani škodi šlo za težko popravljivo škodo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pri tem namreč ne gre za konkretne in dejansko grozeče posledice izpodbijane odločbe, ki bi bile zaradi zapoznelega sodnega varstva (čakanja s posegom v razmerje do konca postopka) težko popravljive, temveč gre le za neupoštevna hipotetična dejanska stanja.
VARSTVO KONKURENCE – PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – UPRAVNI SPOR
VS4002015
ZUS-1 člen 16, 19. ZPOmK-1 člen 54.
varstvo konkurence - položaj stranke v postopku sodnega varstva – prizadeta oseba – nastanek neposredne škode
Položaj stranke se po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 vedno priznava prizadeti osebi takrat, kadar bi ji odprava ali sprememba izpodbijanega upravnega akta povzročila neposredno škodo v smislu izgube pravice, ki ji je bila dana z izpodbijanim aktom. Poleg tega pa se ta položaj prizna tudi v primerih, ko predlagatelj izkaže nastanek neposredne škode. Prav z uporabo pojma neposredna škoda je namreč zakonodajalec očitno želel zožiti krog zainteresiranih oseb v postopku upravnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da po obravnavani določbi status stranke uveljavlja prizadeta oseba, ki v upravnem sporu deluje na strani tožene stranke. Prav tožena stranka pa je v postopku sodnega varstva po ZUS-1 praviloma zastopnik javnega interesa, torej organ, ki pri svojem odločanju zasleduje (pretežno) javni interes. Iz navedenega logično sledi, da je treba pojem neposredne škode razlagati zožujoče in torej vanj vključiti le tisto škodo, ki izhaja neposredno iz odprave izpodbijanega akta.
ZRev-2 člen 3, 3-1, 3-2, 4, 4/1. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 315. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 220. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 330. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 230. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 500. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 250. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 400. Mednarodni standard revidiranja (MSR) 310.
revidiranje - kršitev pravil revidiranja računovodskih izkazov – mednarodni standardi revidiranja – revizijska dokumentacija - dokumentiranje postopkov preverjanja in pridobivanja dokazov za pripravo revizijskega mnenja
Tožnik je v tožbi v veliki meri ponovil svoje navedbe iz postopka pred Agencijo, ne da bi se konfrontiral z njenimi ugotovitvami. Jedro očitkov Agencije namreč ni bilo, da tožnik ni opravil ustreznih revizijskih postopkov, temveč da ni dokumentiral preveritve točnosti in popolnosti pridobljenih informacij, kar bi šele omogočilo preverljivost njegovih izsledkov in zaključkov o revidiranju računovodskih izkazov Zavoda.