ZLNDL člen 2. ZGO-1 člen 197. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 43, 46.
družbena lastnina - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - način prenosa pravice uporabe - neobstoj pogodbe (odločbe) o prenosu pravice uporabe za gradnjo - priposestvovanje - garaža - garaža na zemljišču v družbeni lastnini
Kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini, na kateri stoji garaža.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - sporno dejansko vprašanje - gradnja daljnovoda - priposestvovanje služnosti v javno korist - omejitev lastninske pravice na nepremičnini - pravila ODZ
Če lastnika kdo protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice lahko zahteva prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja.
Vznemirjanje lastninske pravice tožnikov ni protipravno, ker je v zvezi s spornim daljnovodom, ki poteka po zemljišču tožnikov, pravni prednik drugega toženca že leta 1976 priposestvoval služnost v javno korist.
Pritožbeno stališče, da služnosti v javno korist sploh ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, je zmotno. To lahko velja le za tiste primere nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka.
Služnost v javno korist pomeni omejitev lastninske pravice oziroma delno razlastitev, ta pa je po 69. členu Ustave dopustna samo, kadar to terja javna korist, pod pogoji, ki jih določa zakon in proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini.
Ob nespornem dejstvu, da se daljnovod, ki poteka preko zemljišča tožnikov, uporablja od leta 1956, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba potekla leta 1976, torej v času, ko je bilo služeče zemljišče še v lasti pravnih prednikov tožnika. Za pritožnika sporno pa ostaja vprašanje dobrovernosti posesti graditelja in takratnega upravljalca daljnovoda. Ker se dobra vera posestnika domneva, bi morala to domnevo izpodbiti tožnika. V ta namen ne zadošča dejstvo, da sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takratnih družbenih razmerah namreč zemljiška knjiga in načelo zaupanja v zemljiško knjigo nista imela takega pomena kot od leta 1995 dalje, ko je začel veljati Zakon o zemljiški knjigi. Breme dokazovanja, da posest pravnega prednika tožencev ni bila dobroverna, je zato ostalo na tožnikih.
videz nepristranskosti sodišča - odločanje v predhodnem postopku
Zgolj okoliščina, ki jo navaja zagovornica, da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu že večkrat odločalo v kazenskih postopkih zoper obdolženca, pa sama po sebi ne more vzbujati dvoma v videz nepristranskosti tega sodišča kot celote, saj je pri tem potrebno upoštevati, da so sodniki pri odločanju v kazenskih postopkih vezani na Ustavo in zakone ter morajo za vsak primer posebej presoditi, ali je obtožba zoper obdolženca glede na okoliščine primera utemeljena ali ne.
SZ-1 člen 103, 103/5, 107, 113, 113/1. OZ člen 190.
odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje - razlog za odpoved najemne pogodbe - drugo primerno stanovanje - izpraznitev in izročitev stanovanja - pasivna legitimacija - pasivna legitimacija najemnika - povračilo vlaganj v najeto nepremičnino - neupravičena pridobitev - prikrajšanje
Z odpovedjo najemne pogodbe preneha najemno razmerje, zato mora najemnik v skladu s prvim odstavkom 113. člena SZ-1 izprazniti in izročiti stanovanje najemodajalcu (lastniku) v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Toženka je bila po odpovedani pogodbi najemnica, ki je legitimirana, da vzpostavi prejšnje stanje. V okviru presoje obstoja drugega primernega lastniškega stanovanja ugotovljena okoliščina, da v najemnem stanovanju dejansko toženka ne prebiva, pač pa njena hči z otrokom, kaže kvečjemu, da hčerka in njen otrok v stanovanju bivata z njenim dovoljenjem, ne izključuje pa možnosti, da (je) toženka stanovanje lahko uporablja(la) po potrebi. Zahtevek je bil ipravilno naperjen zoper toženko, ki je tista oseba, ki mora vsled odpovedi najemnega razmerja stanovanje izprazniti (vseh stvari in oseb) ter ga izročiti tožnicama. Ugovor pasivne legitimacije zato ni utemeljen.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - lastninska tožba (rei vindicatio) - trditveno in dokazno breme - izvedensko mnenje - dokazi in dokazovanje
Ne drži pritožbeno izvajanje tožencev, da je bilo njunemu trditvenemu bremenu zadoščeno zgolj z nasprotovanjem tožnikovim trditvam. Tožnikov tožbeni zahtevek je reivindikacijski oziroma lastninski, zato bi se mu toženca lahko uspešno uprla le s trditvami, da imata na tem delu nepremičnine močnejšo pravico (od tožnika), ki ju upravičuje do posedovanja te nepremičnine (93. člen SPZ). Vendar takšnih trditev niti nista postavila.
plačilo sodne takse - rok za plačilo - plačilni nalog - umik pritožbe
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da takse ni plačala v roku, ki je bil določen v plačilnem nalogu, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se šteje, da je tožba tožeče stranke umaknjena.
ZTLR člen 12, 24, 25, 26. ZPN člen 6, 7. SPZ člen 271, 271/2. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZSpo člen 17, 64.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - zadruga - lastninjenje športnih objektov v družbeni lastnini - športni objekt - črna gradnja - priposestvovanje - nedobrovernost - nelegalna gradnja na tujem zemljišču - stavbna pravica
Zgolj dejstvo, da je imel določen subjekt v trenutku uveljavitve ZZad vknjiženo pravico uporabe, še ne pomeni, da je nepremičnina dejansko spadala v njegovo premoženje. Ni namreč razloga, da bi se pojem pravice uporabe in njene pretvorbe v lastninsko pravico na podlagi ZZad razlagal kako drugače kot v primeru ZLNDL.
SPZ člen 77, 77/1. ZEN člen 30, 30/2. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 3, 3/6.
določitev meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni - javno dobro - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - zadnja mirna posest
Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lastni upoštevati stanje v katastru. Ker meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, so pritožbene navedbe predlagatelja o dolgoletni mirni, dobroverni in lastniški posesti, za odločitev o poteku sporne meje irelevantne.
ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, dovolilo izvršbo v EUR. Pri določitvi terjatve izterjave je treba upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu.
sodna določitev vrednosti predmeta postopka - izpodbijanje sklepov skupščine - nepremoženjski spor - prosti preudarek
Izhodišča za določitev vrednosti spornega predmeta ne morejo predstavljati predvideni stroški izvedbe sodnega postopka, saj je smisel opredelitve spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na katerega se nato vežejo (nadaljnje) procesne posledice, med drugim tudi odmera taksne obveznosti in predvideni sodni stroški.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata - trajnejša življenjska skupnost - izselitev
Trajnejša življenjska skupnost je okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi. Že pojmovno je zato lahko življenjska skupnost le ena.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - res iudicata - res iudicata pri izdaji začasne odredbe - identiteta zahtevka
V delu, v katerem je predlagana začasna odredba v novem predlogu enaka prvemu predlogu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je predlog nedovoljen in ga je treba zavreči.
Pojem osebne vročitve ne pomeni, da mora biti pisanje stranki vročeno v roke, temveč zakon tudi v tem primeru, kadar vročevalec ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, dopušča vročitev s fikcijo.
ZFPPIPP člen 47, 381, 381/1, 382, 414, 415, 417, 417/1, 417/1-1, 417a. ZPP člen 205. ZD člen 132.
postopek osebnega stečaja - postopek stečaja zapuščine - smrt fizične osebe - prekinitev postopka - zapuščina kot stečajni dolžnik - prehod zapuščine na dediča - namen postopka stečaja zapuščine
Enak namen vodenja postopka osebnega stečaja in postopka stečaja zapuščine kaže na smotrnost kontinuitete obeh postopkov v primeru smrti stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka nad kasneje umrlo fizično osebo. Za kontinuiteto govori tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi to pomenilo stroškovni in časovni prihranek. Ne bi se spremenil niti časovni okvir za ev. uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kar je v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (prim. 47. člen ZFPPIPP). Če stečajna masa obstaja, upniki načelno tudi ne izgubijo pravnega interesa za uresničevanje namena stečajnega postopka, ki je v prvi vrsti v poplačilu upnikov. Z oblikovanjem stečajne mase v postopku osebnega stečaja je bila do neke mere tudi že opredeljena višina poplačila upnikov v postopku stečaja zapuščine. V trenutku smrti stečajnega dolžnika je zgolj tako obremenjeno premoženje prešlo v premoženjsko sfero dedičev. Dedovanje je namreč podlaga za vstop dedičev v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti.
Bistvena posledica nadaljevanja postopka s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot nove stranke postopka vstopijo v postopek v zatečenem stanju ob smrti zapustnika. Od tega trenutka dalje je treba dedičem priznati procesno upravičenje za uveljavljanje varstva njihovih interesov v stečajnem postopku.
Glede na navedeno je po prepričanju pritožbenega sodišča logično, da se v primeru smrti dolžnika, nad katerim teče postopek osebnega stečaja, postopek nadaljuje kot postopek stečaja zapuščine, vendar le, če v konkretnem primeru obstaja pravni interes za nadaljevanje postopka kot stečaja zapuščine. Postopek stečaja zapuščine je mogoče voditi tudi pred pravnomočnim končanjem zapuščinskega postopka. Vendar ne gre prezreti, da za avtomatično (ex lege) nadaljevanje postopka osebnega stečaja s postopkom stečaja zapuščine ni pravne podlage. Institut stečaja zapuščine se vendarle razlikuje od postopka osebnega stečaja, saj stečaj zapuščine bistveno posega v dedno pravna razmerja med zapustnikom in njegovimi dediči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00024790
ZDen člen 73. OZ člen 378, 378/1. ZSOS člen 7, 7/2, 7c. ZNP člen 37. Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (1996) člen 12, 12/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodnina denacionalizacijskemu zavezancu - zahteva za plačilo odškodnine - odškodnina v obveznicah - obrestovanje odškodnine - rok za izročitev obveznic - zamuda - zakonske zamudne obresti - pravica do zakonskih zamudnih obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - možnost sodelovanja v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - pomanjkljiva dokazna ocena
Dejstvo, da ZDen kot specialni predpis ne določa, da zavezancu za primer zamude pri izročitvi obveznic pripadajo zakonske zamudne obresti, pomeni, da do njih ni upravičen in ne, da mu jih je treba prisoditi po splošnih obligacijskih predpisih, ki dolžnost plačila zamudnih obresti določajo le kot sankcijo za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ), za kar se zavzema pritožnica. Pritrditi pa je treba pritožnici, da ji pripadajo obresti (ne sicer zakonske zamudne) v skladu z določili ZSOS. Po 73. členu ZDen gre namreč zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Takšen predpis pa predstavlja ZSOS, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da se obveznice izplačujejo v polletnih obrokih v 20 letih z obrestno mero 6 %.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, saj se ni opredelilo do ključnega dokumenta, in sicer do Odgovora na zaprosilo Upravne enote Ljubljana, iz katerega izhaja, da nasprotni udeleženec o upravnem postopku, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, ni sodeloval ter o njem ni bil seznanjen. Ker se sodišče prve stopnje do te listine v povezavi z navedbami nasprotnega udeleženca ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
odločitev o stroških pravdnega postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - kriterij uspeha v pravdi
Sodna praksa v določenih primerih kljub enakemu uspehu pravdnih strank dopušča odstop od navedenega pravila. Ena od okoliščin, ki utemeljuje odstop, je bistveno neravnotežje v višini (upravičenih) stroškov pravdnih strank. Takšno neravnotežje je podano tudi v konkretnem primeru. Tožnik je plačal sodno takso, poleg tega je pravni laik in je bil za enakovredno nastopanje v postopku primoran pooblastiti odvetnika. Njegovi stroški tako znatno odstopajo od stroškov tožene stranke, odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pa bistveno bolj bremeni njega in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank. Pravilna uporaba 154. člena ZPP zato terja, da sodišče izračuna stroške ene in druge stranke, jih pobota in presežek naloži v plačilo toženi stranki.
plačilo razlike plače - zdravnik - javni uslužbenec - napredovanje
Pritožbeno sodišče meni, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki kot najvišji plačni razred za plačne poskupine C1 do J3 določa 57. plačni razred, ni v nasprotju z Ustavo.
Drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne daje pravice javnemu uslužbencu, da doseže 10 napredovanj. Takšno tolmačenje je zmotno. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov, in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz že povzete določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPD1 in višji zdravnik specialist PPD1 je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do 57. plačnega razreda, kot ga je tožnik tudi dosegel.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15. ZD člen 176, 177.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost - krajevna pristojnost - običajno prebivališče zapustnika - stalno prebivališče - začasno prebivališče - prebivališče dediča - središče življenjskih interesov
Pri razlagi pojma običajno prebivališče zapustnika ob smrti je treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo EU. Na podlagi Uredbe se navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabi za celotno zapuščino. To pomeni, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče, upoštevajoč več meril, ki so primeroma našteta v 23. in 24. točki besedila preambule Uredbe. Za določitev običajnega prebivališča mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bil v zadevni državi, pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Običajno prebivališče mora izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov glede na družino in svoje družabno življenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00024330
ZGD-1 člen 402, 402/1, 402/1-9, 404, 404/3, 404/4, 404/6, 522, 684. ZPP člen 108, 337, 337/1. ZFPPIPP člen 121, 121/1, 419, 420.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija - nedelovanje poslovodstva - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - upravičeni predlagatelji - nadzorni organ - davčni organ - nedovoljen predlog - poziv na dopolnitev predloga - status upnika - neuspešna izvršba - nedovoljene pritožbene novote
Predlagateljica kot organ nadzora nad izvajanjem zakona ni procesno legitimirana za vložitev predloga za začetek likvidacijskega postopka zaradi nedelovanja poslovodstva družbe.
V primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, vloži na sodišču predlog za prisilno likvidacijo upnik ali vsak delničar.
Če bi želela predlagateljica utemeljiti svojo legitimacijo za vložitev predloga na statusu upnice in ne nadzornega organa, bi morala navesti vsaj še, da z izvršbo ni bila uspešna. V konkretnem primeru glede na navedbe v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnico, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo, če je menilo, da upnica ni nadzorni organ, predlagateljico še pozivati, da dopolni trditve, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima predlagateljica, kljub opravljeni davčni izvršbi še vedno neporavnane terjatve do dolžnice.