plačilo sodne takse - rok za plačilo - plačilni nalog - umik pritožbe
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da takse ni plačala v roku, ki je bil določen v plačilnem nalogu, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se šteje, da je tožba tožeče stranke umaknjena.
ZTLR člen 12, 24, 25, 26. ZPN člen 6, 7. SPZ člen 271, 271/2. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZSpo člen 17, 64.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - zadruga - lastninjenje športnih objektov v družbeni lastnini - športni objekt - črna gradnja - priposestvovanje - nedobrovernost - nelegalna gradnja na tujem zemljišču - stavbna pravica
Zgolj dejstvo, da je imel določen subjekt v trenutku uveljavitve ZZad vknjiženo pravico uporabe, še ne pomeni, da je nepremičnina dejansko spadala v njegovo premoženje. Ni namreč razloga, da bi se pojem pravice uporabe in njene pretvorbe v lastninsko pravico na podlagi ZZad razlagal kako drugače kot v primeru ZLNDL.
SPZ člen 77, 77/1. ZEN člen 30, 30/2. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 3, 3/6.
določitev meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni - javno dobro - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - zadnja mirna posest
Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lastni upoštevati stanje v katastru. Ker meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, so pritožbene navedbe predlagatelja o dolgoletni mirni, dobroverni in lastniški posesti, za odločitev o poteku sporne meje irelevantne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00024790
ZDen člen 73. OZ člen 378, 378/1. ZSOS člen 7, 7/2, 7c. ZNP člen 37. Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (1996) člen 12, 12/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodnina denacionalizacijskemu zavezancu - zahteva za plačilo odškodnine - odškodnina v obveznicah - obrestovanje odškodnine - rok za izročitev obveznic - zamuda - zakonske zamudne obresti - pravica do zakonskih zamudnih obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - možnost sodelovanja v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - pomanjkljiva dokazna ocena
Dejstvo, da ZDen kot specialni predpis ne določa, da zavezancu za primer zamude pri izročitvi obveznic pripadajo zakonske zamudne obresti, pomeni, da do njih ni upravičen in ne, da mu jih je treba prisoditi po splošnih obligacijskih predpisih, ki dolžnost plačila zamudnih obresti določajo le kot sankcijo za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ), za kar se zavzema pritožnica. Pritrditi pa je treba pritožnici, da ji pripadajo obresti (ne sicer zakonske zamudne) v skladu z določili ZSOS. Po 73. členu ZDen gre namreč zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Takšen predpis pa predstavlja ZSOS, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da se obveznice izplačujejo v polletnih obrokih v 20 letih z obrestno mero 6 %.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, saj se ni opredelilo do ključnega dokumenta, in sicer do Odgovora na zaprosilo Upravne enote Ljubljana, iz katerega izhaja, da nasprotni udeleženec o upravnem postopku, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, ni sodeloval ter o njem ni bil seznanjen. Ker se sodišče prve stopnje do te listine v povezavi z navedbami nasprotnega udeleženca ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024000
SPZ člen 131, 136, 137, 137/2. OZ člen 302, 306. ZIZ člen 107, 107/2, 119, 119/1.
zastava terjatve - realizacija zastavne pravice - prednostno načelo - trditveno breme - sodni depozit - obstoj predmeta zastave - dvakratno plačilo - položitev pri sodišču
Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne.
Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00024067
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - dogovor o valutni klavzuli - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nejasno pogodbeno določilo - nepoštenost pogodbenega določila - Direktiva Sveta 93/13/EGS - valutno tveganje - dobra vera ob sklepanju pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pomanjkljiva dokazna ocena
Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj.
Na vprašanje, kateri kredit je ugodnejši (EUR/CHF), mogoče odgovoriti šele po poteku odplačilne dobe, saj je to odvisno od treh spremenljivk (gibanja menjalnega tečaja ter referenčnih obrestnih mer - EURIBOR in CHF LIBOR), ki so izven nadzora toženke. Poleg tega je za presojo ničnosti relevantno le stanje ob sklenitvi kreditne pogodbe in ni odvisno od razvoja (nepredvidljivih) dogodkov po njeni sklenitvi.
Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti, ali je bil dogovor o valutni klavzuli dogovorjen posamično ali pa je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj. Če bo ugotovilo, da je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj, bo moralo odpraviti ugotovljene procesne kršitve in po celoviti dokazni oceni presoditi, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Če bo ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, bo moralo ponovno opraviti presojo nepoštenosti obravnavanega glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo treba ugotoviti, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža
Tožnica svojega ravnanja ne more opravičiti s pravno zmoto, češ da ni vedela, da ravnanje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je tožnica morala zavedati, da je treba izhode evidentirati (to določajo interni akti toženke).
Tožnica je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker izhodov ni evidentirala oziroma je en izhod evidentirala napačno, ker je bila neupravičeno odsotna z dela v spornem času in ker je v času bolniškega staleža z udeležbo na turnirju ravnala v nasprotju z navodili zdravnika. Toženka je zaradi navedenega utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico.
ZLNDL člen 2. ZGO-1 člen 197. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 43, 46.
družbena lastnina - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - način prenosa pravice uporabe - neobstoj pogodbe (odločbe) o prenosu pravice uporabe za gradnjo - priposestvovanje - garaža - garaža na zemljišču v družbeni lastnini
Kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini, na kateri stoji garaža.
ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, dovolilo izvršbo v EUR. Pri določitvi terjatve izterjave je treba upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - sporno dejansko vprašanje - gradnja daljnovoda - priposestvovanje služnosti v javno korist - omejitev lastninske pravice na nepremičnini - pravila ODZ
Če lastnika kdo protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice lahko zahteva prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja.
Vznemirjanje lastninske pravice tožnikov ni protipravno, ker je v zvezi s spornim daljnovodom, ki poteka po zemljišču tožnikov, pravni prednik drugega toženca že leta 1976 priposestvoval služnost v javno korist.
Pritožbeno stališče, da služnosti v javno korist sploh ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, je zmotno. To lahko velja le za tiste primere nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka.
Služnost v javno korist pomeni omejitev lastninske pravice oziroma delno razlastitev, ta pa je po 69. členu Ustave dopustna samo, kadar to terja javna korist, pod pogoji, ki jih določa zakon in proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini.
Ob nespornem dejstvu, da se daljnovod, ki poteka preko zemljišča tožnikov, uporablja od leta 1956, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba potekla leta 1976, torej v času, ko je bilo služeče zemljišče še v lasti pravnih prednikov tožnika. Za pritožnika sporno pa ostaja vprašanje dobrovernosti posesti graditelja in takratnega upravljalca daljnovoda. Ker se dobra vera posestnika domneva, bi morala to domnevo izpodbiti tožnika. V ta namen ne zadošča dejstvo, da sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takratnih družbenih razmerah namreč zemljiška knjiga in načelo zaupanja v zemljiško knjigo nista imela takega pomena kot od leta 1995 dalje, ko je začel veljati Zakon o zemljiški knjigi. Breme dokazovanja, da posest pravnega prednika tožencev ni bila dobroverna, je zato ostalo na tožnikih.
URS člen 11.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 357a.. ZJRS člen 1, 14, 14/1.. ZGD-1 člen 11.
regres za letni dopust - tuj državljan - bistvena kršitev določb postopka - prevod listin v slovenski jezik - poslovanje sodišč v slovenskem jeziku - voznik tovornjaka
V delovnem sporu ne more biti delavec tisti, ki bi bil dolžan zagotoviti prevod listin delodajalca, čeprav jih sam predloži kot dokaz. Sodišče je s tem, ko je prevod listin delodajalca naložilo delavcu, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s svojim postopanjem, ko teh listin ni upoštevalo, tožniku onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna le od tega, ali je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15. ZD člen 176, 177.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost - krajevna pristojnost - običajno prebivališče zapustnika - stalno prebivališče - začasno prebivališče - prebivališče dediča - središče življenjskih interesov
Pri razlagi pojma običajno prebivališče zapustnika ob smrti je treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo EU. Na podlagi Uredbe se navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabi za celotno zapuščino. To pomeni, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče, upoštevajoč več meril, ki so primeroma našteta v 23. in 24. točki besedila preambule Uredbe. Za določitev običajnega prebivališča mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bil v zadevni državi, pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Običajno prebivališče mora izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov glede na družino in svoje družabno življenje.
plačilo razlike plače - zdravnik - javni uslužbenec - napredovanje
Pritožbeno sodišče meni, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki kot najvišji plačni razred za plačne poskupine C1 do J3 določa 57. plačni razred, ni v nasprotju z Ustavo.
Drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne daje pravice javnemu uslužbencu, da doseže 10 napredovanj. Takšno tolmačenje je zmotno. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov, in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz že povzete določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPD1 in višji zdravnik specialist PPD1 je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do 57. plačnega razreda, kot ga je tožnik tudi dosegel.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - res iudicata - res iudicata pri izdaji začasne odredbe - identiteta zahtevka
V delu, v katerem je predlagana začasna odredba v novem predlogu enaka prvemu predlogu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je predlog nedovoljen in ga je treba zavreči.
spori iz družinskega razmerja - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - največja otrokova korist - stiki otroka s staršem - določitev preživnine - potrebe otroka in zmožnosti staršev - sposobnosti in zmožnosti staršev
Psihologinja in sodna izvedenka zaključujeta, da je pri materi podanih več potrebnih starševskih kapacitet ter da njene osebnostne značilnosti otrokoma v večji meri zagotavljajo varnost, predvidljivost in stabilnost, ker se je prostovoljno vključila v psihološko pomoč, bo okrepila tudi sposobnosti v zvezi z vzgojo otrok.
Pojem osebne vročitve ne pomeni, da mora biti pisanje stranki vročeno v roke, temveč zakon tudi v tem primeru, kadar vročevalec ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, dopušča vročitev s fikcijo.
odločitev o stroških pravdnega postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - kriterij uspeha v pravdi
Sodna praksa v določenih primerih kljub enakemu uspehu pravdnih strank dopušča odstop od navedenega pravila. Ena od okoliščin, ki utemeljuje odstop, je bistveno neravnotežje v višini (upravičenih) stroškov pravdnih strank. Takšno neravnotežje je podano tudi v konkretnem primeru. Tožnik je plačal sodno takso, poleg tega je pravni laik in je bil za enakovredno nastopanje v postopku primoran pooblastiti odvetnika. Njegovi stroški tako znatno odstopajo od stroškov tožene stranke, odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pa bistveno bolj bremeni njega in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank. Pravilna uporaba 154. člena ZPP zato terja, da sodišče izračuna stroške ene in druge stranke, jih pobota in presežek naloži v plačilo toženi stranki.