Preverjanje in sprememba okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1 se nanaša na spremembo vseh tistih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri njegovi izdaji, kar pomeni tudi na tiste zahteve v zvezi z nevarnimi snovmi, ki so predmet okoljevarstvenega dovoljenja za obrat. V postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po 1., 2. in 5. točki 78. člena ZVO-1 določbe prostorskih aktov praviloma niso pravno relevantne
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba - Republika Hrvaška - načelo nevračanja - trditveno in dokazno breme stranke - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Toženka je ugotovila, da tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški, kot je sam izjavil, ni imel nobenih težav niti s hrvaškimi policisti niti z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Iz izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je toženka tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, kar bi narekovalo drugačno odločitev.
Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna. Tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, zato je ta tožbeni ugovor, ki „zahteva“ uporabo prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člen EKČP, neutemeljen.
telekomunikacijska infrastruktura - spor med operaterji - operater s pomembno tržno močjo
Postopek reševanja spora med operaterji po prvi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 ni namenjen spreminjanju regulatornih obveznosti operaterjev, ki so bili na podlagi analize trga določeni za operaterje s pomembno tržno močjo. Zato predlogu tožnika za rešitev medoperaterskega spora med njim in stranko z interesom zaradi obračunavanja redne in akcijske cene veleprodajne storitve razvezanega dostopa do optične krajevne zanke ... v skladu z Odločbo 3a, tako da se akcijski popusti upoštevajo ne glede na podpis aneksa s strani tožnika, tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče ugoditi. Odločanje o medoperaterskih sporih je namreč v razmerju do regulacije trga subsidiarnega značaja.
Tožnik je s svojo zahtevo v medoperaterskem sporu od toženke dejansko zahteval ugotovitev, da je stranka z interesom kršila zgoraj navedene obveznosti iz regulatorne odločbe. S takšno zahtevo pa tožnik ne more uspeti, saj se ugotavljanje obstoja navedenih kršitev namreč opravi v postopku nadzora v skladu z 224. členom ZEKom-1, ne pa v postopku reševanja medoperaterskega spora.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - pravna podlaga - nezazidano stavbno zemljišče - komunalna opremljenost
Ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča.
Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 daje jasno podlago za to, da se kot nezazidano stavbno zemljišče vrednoti tisti del stavbnega zemljišča, ki ni gradbena parcela, vse to pa le ob predpostavki, da ta preostali del zemljišča izpolnjuje tudi druge pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1. Pri tem pa ob jasni določbi drugega odstavka 218. člena ZGO-1 določbe druge alineje prvega odstavka 218. b člena ZGO-1 ni mogoče razumeti drugače kot pojasnjeno, to je, da se kot nezazidano stavbno zemljišče lahko šteje tudi le del stavbnega zemljišča. Nenazadnje to jasno izhaja iz besedila tretjega odstavka 218. b člena ZGO-1.
V primeru vročitve odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti. Pri tem vprašanje, kdaj je naslovnik pisanje dejansko prejel, pravno ni pomembno.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - pravna podlaga - nezazidano stavbno zemljišče - komunalna oprema - dejansko stanje
Ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitev ZUreP-2 ter GZ) je (glede na določitev načina izvršitve ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero nadomestila kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča.
Po ZGO-1, ki sta ga organa uporabila kot podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, bi morala biti za nezazidana stavbna zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo, energijo, odvajanjem odplak in odstranjevanjem odpadkov ter dostop na javno cesto. Tožnik sicer zatrjuje, da taka komunalna oprema za predmetno zemljišče ni zagotovljena. Vendar se je v postopku izkazalo, da odločbi organov o tem ne vsebujeta jasnih dejanskih razlogov. V nobeni od odločb ni navedeno, katera komunalna oprema je za predmetno nezazidano stavbno zemljišče zagotovljena, in s katerimi dokazi je to ugotovljeno, čeprav je glede na razlogovanje drugostopenjskega organa očitno, da je bila komunalna opremljenost v smislu zahtev 218.b členu ZGO-1 pri odmeri upoštevana. Po navedenem je dejansko stanje v obrazložitvah odločb obeh stopenj v materialnopravno bistvenih točkah, na katerih odločitev temelji, pomanjkljivo opisano. Preizkus materialne zakonitosti takih odločb pa ni mogoč.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - uporaba kmetijskih zemljišč - kmetijsko zemljišče - namenska raba zemljišč - nenamenska raba - ogled - ustna obravnava - pravica do izjave
V obravnavanem primeru je bil opravljen inšpekcijski ogled predmetne sporne parcele na kraju samem, vendar brez prisotnosti tožeče stranke kot inšpekcijske zavezanke, katera na ogled ni bila vabljena. Tožeči stranki je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem inšpekcijskem ogledu in je tožeča stranka bila pozvana, da lahko v roku 8 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar pa ne more nadomestiti možnost izjave o ugotovitvah po opravljenem ogledu.
inšpekcijski ukrep - gradbeništvo in urbanizem - gradbeno dovoljenje
Ukrep odstranitve nelegalnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja je bil predpisan že v času, ko je stranka izvedla gradnjo (brez gradbenega dovoljenja) in se je tako mogla in morala zavedati posledic svojega ravnanja.
Čeprav je mogoče pritrditi ugotovitvi, da po sklenitvi pravnega posla v tožnici kljub spremembi v lastniški strukturi ni prišlo do bistvenih ekonomskih sprememb v razmerjih med gospodarsko družbo in preostalim družbenikom, ki je sin odsvojiteljev, glede na jasna stališča sodne prakse zgolj ta okoliščina ne zadostuje za zaključek o navideznosti posla in s tem za njegovo neupoštevnost za davčne namene.
FURS začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v zakonsko predpisanih rokih. V skladu s 156. členom ZDavP-2 postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. To pomeni, da je FURS poleg izterjave davčnih obveznosti pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, med katere sodijo tudi vračila preveč plačanih javnih sredstev. Gre predvsem za obveznosti, ki jih na primer z upravnim aktom odmerijo organi, pristojni za odmero posamezne obveznosti. Mednje sodita tudi vdovska pokojnina in letni dodatek. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).
Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi, ko je šlo za izterjavo neupravičeno izplačane družinske pokojnine in varstvenega dodatka, že odločilo, da ZDavP-2 ureja izvršilni postopek oziroma izterjavo obveznosti tudi za terjatve iz odločb Zavoda. Pravna podlaga za to je v 156. členu ZDavP-2 v povezavi s 159. členom ZPIZ-2 in 146. členom ZDavP-2.
Določba 159. člena ZPIZ-2 je res umeščena v poglavje o prispevkih, kar bi lahko na prvi pogled nakazovalo, da se nanaša zgolj na to vrsto obveznosti, vendar pa je na podlagi namenske in sistemske razlage drugega odstavka 159. člena ZPIZ-2 mogoče ugotoviti, da je v navedeni zakonski določbi določena pravna podlaga, da FURS izterjuje tudi druge obveznosti, ki izhajajo iz predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretneje neupravičeno pridobljenega denarnega zneska na račun Zavoda, ki ga upravičenec prostovoljno ne vrne. Drugi odstavek 159. člena ZPIZ-2 je torej širši in se ne nanaša le na pobiranje prispevkov, ampak tudi na druge obveznosti po tem zakonu. O vračilu sredstev je bilo namreč odločeno z upravno odločbo Zavoda, ne s sodbo. Izvršba tako naloženih obveznosti obveznosti tako ni stvar rednih sodišč, ampak je v interesu države kot skrbnika javne koristi, zato je tudi s sistemskega vidika pravilna razlaga, da je za izterjavo tovrstnih obveznosti pristojen davčni organ.
Glede na položaj tožnika je toženka pravilno ocenila, da tožnik potrebuje pravno svetovanje v takšni obliki, da se bo seznanil s svojim pravnim položajem in pravicami. Kolikor bo postavljen odvetnik ocenil, da se bo postopek nadaljeval, pa bo lahko tožnik ponovno zaprosil za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v navedeni zadevi.