Presoja sodišča druge stopnje, da je izgubljeni dobiček mogoče izračunati le na podlagi obstoja preteklega dobička, je napačna. Ker nižji sodišči nista opravili primerjave dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in nista upoštevali tožnikovega sklicevanja na Poročilo Ekonomske fakultete (ki pomeni "resno analizo stanja trga"), sta napačno uporabili materialno pravo.
Sodišče druge stopnje je s tem, ko je pritožbi tožnika delno ugodilo in mu iz naslova nepremoženjske škode prisojeno odškodnino zvišalo za 11.400,00 EUR, preseglo znesek zavarovalne vsote 55.900 EUR, na katerega je v ugovoru opozorila tožena stranka. Tako ima tožena stranka prav, da je z zvišanjem odškodnine njen ugovor postal pravno pomemben, v sodbi sodišča druge stopnje pa o njem res ni nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno odločitvijo glede obresti delno prekoračilo tožbeni zahtevek (381. člen ZPP). Glede na to, da je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi medsebojne povezanosti že razveljavilo celotno odločitev v ugodilnem delu, bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku pri odločitvi o zahtevku v obrestnem delu upoštevati, od kdaj je tožnik sploh zahteval zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov prisojene odškodnine in zakonske zamudne obresti prisoditi le v okviru zahtevka.
Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker to pomeni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (prvi in drugi odstavek 50. člen OZ), se odpira vprašanje prikrajšanja nujnega deleža in vračanja darila.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
Tožnik je vložil tako neposredno, tj. dovoljeno revizijo, kot predlog za dopustitev revizije, vendar na tak način dopuščene in dovoljene revizije ni dopustno kumulirati. Ker je bila v obravnavani zadevi odločba sodišča prve stopnje izdana 20. 6. 2016, torej pred pričetkom uporabe novele ZPP-E, je za presojo, ali je imel tožnik na voljo dopuščeno ali dovoljeno revizijo, odločilen kriterij vrednosti spornega predmeta. Ker je ta (po pravilu petega odstavka 367. člena ZPP2) presegal 40.000,00 EUR, je bila procesno pravilna pot z vložitvijo dovoljene revizije
Odmera višine odškodnine.
Vrhovno sodišče je v več zadevah (na primer v odločbi II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996) poudarilo, da investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Za obstoj odškodninske odgovornosti investitorja mora biti podana njegova neskrbnost. Zahtevana skrbnost investitorja pa je odvisna od zahtevnosti gradnje, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka.
Skrbnost investitorja v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu mora biti usmerjena predvsem v fazo načrtovanja. Praktična obveznost nadzora nad izvajanjem varnostnih predpisov med gradnjo pa se veča z zahtevnostjo gradnje. Tako je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov, še zlasti ne, kadar gre za gradnjo s klavzulo „ključ v roke“. To je vselej naloga izvajalca.
Sodišči sta ugotovili, da izvajalec ni upošteval ne varnostnega načrta, ki ga je zagotovil investitor, ne opozoril in ne prepovedi nadaljevanja dela, ki jo je izrekel od investitorja postavljeni koordinator za varnost. Ob tem, da je ta že sam izvajalcu prepovedal nadaljevanje dela, je pravilna ocena sodišč, je bilo razumno njegovo predvidevanje, da opustitev prijave inšpektorju za delo, ne bo pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Zato je pravilna odločitev sodišč, da med to opustitvijo in nastankom škodnega dogodka ni več pravno relevantne vzročne zveze in tako ni nastala odškodninska obveznost tožene stranke. Neutemeljeni so revizijski očitki o pretirani zaščiti interesov investitorjev. Sodišče mora imeti pri odločanju o obstoju odškodninske odgovornosti pred očmi tako položaj in interese oškodovancev kot položaj in interese potencialnih povzročiteljev škode. Z vidika učinkovitosti preventivne funkcije odškodninskega prava ni sprejemljivo, da se na račun potencialnih povzročiteljev pojem pripisljivosti širi prek življenjsko prepričljivega niza vzrokov.
Z določbo 6. člena ZZLPPO, na katero se sklicuje revidentka in ki je stopila v veljavo 1. 5. 1998, je zakonodajalec uredil zakonski prenos premoženja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993, na tožečo stranko. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, ki jih je podalo v 10., 11. in 32. točki obrazložitve odločbe U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, gre za zakonski prenos premoženja, ki se je izognilo postopku lastninjenja. Za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za takšno obliko „skritega“ premoženja podjetja, ki naj bi z uveljavitvijo ZZLPPO prešlo na tožečo stranko, je zato odločilen dejanski okvir odločbe Agencije o soglasju, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala v sodni regiter. V prvem odstavku 6. člena ZZLPPO uporabljeno besedno zvezo premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je zato treba razlagati kot premoženje, ki ni bilo razkrito Agenciji v programu lastninskega preoblikovanja. Naknadne zakonske podlage ze prenos premoženja v korist tožeče stranke ni mogoče razlagati kot možnost korekcije morebitne nepravilne presoje pristojnih organov v času izvajanja postopkov lastninskega preoblikovanja. Takšna razlaga bi namreč pomenila nedopusten poseg v pridobljene lastninskopravne položaje upravičencev, ki so sodelovali v pravnomočno zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom.