V posledici prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega presežka je bil tožnik upravičen do odpravnine glede na skupno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in njenem ustanovitelju, ne glede na to, da mu je pri ustanovitelju pred zaposlitvijo pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja.
odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - zapadlost terjatve
Odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, določena v KP, predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonito ravnanje delodajalca, ki zapade v plačilo s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.
ZTVP-1 člen 85, 85/5-1, 85/6, 86, 86/4, 87. ZGD člen 246, 246/1, 247.
uprava borzno posredniške družbe - dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave - vodenje poslov - praktična znanja in izkušnje kandidata - vodenje poslov - poslovodenje (vodenje družbe in njenih poslov)
Čeprav ZTVP-1 v četrtem odstavku, 1. točki petega odstavka in prvem stavku šestega odstavka 85. člena govori o vodenju poslov borzno posredniške družbe, ne pa o vodenju borzno posredniške družbe, pa je vsebino pogoja iz 1. točke petega odstavka njegovega 85. člena (da mora kandidat imeti tudi lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov borzno posredniške družbe) vseeno treba razumeti tako, da gre pri vodenju poslov za vodilna dela in naloge, za poslovodenje (vodenje družbe in njenih poslov), ki je v domeni uprave (za člana katere, vendar v borzno posredniški družbi, je kandidirala tudi tožeča stranka). To izhaja iz besedila četrtega odstavka 86. člena in 87. člena ZTVP-1, pa tudi iz določb Zakona o gospodarskih družbah (na primer iz prvega odstavka njegovega 246. člena in iz naslova njegovega 247. člena), ki se na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTVP-1 podredno uporabljajo za borzno posredniške družbe.
Glede na pomembnost ureditve trga vrednostnih papirjev je utemeljena zahteva, da opravljajo funkcije članov uprav borzno posredniških družb osebe z ustrezno strokovno usposobljenostjo ter lastnostmi in izkušnjami za vodenje (poslov), to je visoko specializirani strokovnjaki, ki so dolžni poslovati po visokih strokovnih (in vrednostnih) standardih. Te osebe morajo namreč s svojo strokovno usposobljenostjo in z izkušnjami (ter osebnimi lastnostmi)
zagotavljati, da bodo svojo funkcijo opravljale tako, da bo na trgu vrednostnih papirjev zagotovljeno pošteno, učinkovito in transparentno poslovanje, da bo zagotovljeno varstvo investitorjev (vlagateljev) in da bodo v največji možni meri izločeni sistemski riziki.
ZTVP-1 člen 85, 85/5-1, 85/6, 86, 86/3, 86/5, 87, 87/1.
uprava borzno posredniške družbe - dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave - predstavitev vodenja poslov - opravljanje navideznih poslov pred kandidiranjem za člana uprave
Namen podrobnega urejanja trga vrednostnih papirjev, med drugim tudi pogojev za opravljanje določenih nalog oziroma funkcij udeležencev tega trga (v konkretnem primeru funkcije člana uprave borzno posredniške družbe), je v zagotovitvi varstva investitorjev ter poštenega, transparentnega in uspešnega delovanja trga. Temu je namenjen tudi sistem izdaje dovoljenj.
Za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za člana uprave borzno posredniške družbe zadostuje med predstavitvijo vodenja poslov ugotovljena kršitev predpisov o trgu vrednostnih papirjev. Pri predpisovanju pogojev za opravljanje določene funkcije ter pri predpisovanju kaznivih ravnanj in sankcij zanje gre namreč za povsem različna položaja, ki ju ni mogoče enačiti (prim. razloge odločbe Ustavnega sodišča z dne 13.11.2004, opr. št. U-I-220/03-20).
Predstavitev iz tretjega odstavka 86. člena ZTVP-1 ni obvezna. Od presoje Agencije je odvisno, kdaj se bo zanjo odločila. Čim se odloči, da mora kandidat za člana uprave borzno posredniške družbe opraviti predstavitev, pa mora odločitev Agencije temeljiti (ne samo na listinah, ampak) tudi na ugotovitvah opravljene predstavitve (gl. tudi razloge sodbe Vrhovnega sodišča z dne 21.9.2000, opr. št. G 1/2000). Navedeno izhaja tudi iz petega odstavka 86. člena ZTVP-1, ki določa, da lahko Agencija za svojo odločitev uporabi podatke, ki jih je pridobila med predstavitvijo. Agencija namreč zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga. To pa so tudi podatki, ki jih pridobi na predstavitvi (ne samo podatki, ki izhajajo iz listinskih dokazov) - gl. tudi razloge sodbe Vrhovnega sodišča z dne 21.9.2000, opr. št. G 1/2000.
Pojem navideznih poslov je sicer do določene meje nedoločen, vendar pa mu je Agencija v tej zadevi dala ustrezno (konkretno) vsebino. Tako je ugotovila, da sporni posli niso bili izvršeni z namenom povezovati ponudbo in povpraševanje po določenem vrednostnem papirju, kar je osnovni namen transakcij z vrednostnimi papirji, oziroma da sta bila nakup in prodaja izvršena istočasno in za račun iste stranke, pri čemer je ista oseba posredovala na strani kupca in prodajalca, kar kaže, da ti posli niso bili izvršeni z namenom trgovanja.
Za zavrnitev izdaje dovoljenja zadostuje že sama možnost, da bi zaradi ravnanja tožeče stranke lahko prišlo do situacije, v kateri bi bilo ogroženo poslovanje borzno posredniške družbe v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ali pravili varnega in skrbnega poslovanja (gl. tudi razloge sodb Vrhovnega sodišča z dne 27.11.2001, opr. št. G 2/2001 in G 3/2001).
Ker je bilo z odločbo z dne 27.10.1995 pravnomočno odločeno, da tožnik nima pravice do otroškega dodatka za otroka I. in T. od 1.10.1995, je tožena stranka lahko njegovo pritožbo z dne 20.11.1995, ki ji je priložil ustrezne priloge, obravnavalo samo kot vlogo za priznanje pravice do otroškega dodatka tudi za otroka I. in T. Kot je razvidno iz odločbe Centra za socialno delo A. z dne 27.11.1995, mu je bila pravica do otroškega dodatka za tri otroke, ne glede na določbo 41. člena ZDPr, ponovno priznana že od 1.11.1995, čeprav bi po določbi zakona to pravico lahko pridobil šele 1.12.1995. Zato ni mogoče ugoditi njegovemu zahtevku in mu sporne pravice priznati tudi za mesec oktober 1995, ker za tako priznanje ni pravne podlage.
Ker je bilo tožeči stranki v mejah njenega tožbenega zahtevka v celoti ugodeno, si s pritožbo svojega položaja ne more še izboljšati. V novem postopku pa bo lahko uveljavljala vse svoje ugovore tako glede postopka, dejanskega stanja kot materialnega prava.
ZDR (1990) člen 23, 23/2, 200, 200/1, 200/1-3.ZPIZ člen 140.
prenehanje delovnega razmerja - zagotovitev dela pri drugem delodajalcu - invalidnost - prenehanje delovnega razmerja invalidu
Zaradi prenehanja potreb po tožnikovem delu je tožniku ne glede na njegovo invalidnost delovno razmerje zakonito prenehalo, ker mu je tožena stranka zagotovila ustrezno delo pri drugem delodajalcu.
odškodnina za poslabšano zdravstveno stanje - vzročna zveza
Za zdravstvene težave je v tožničinem primeru več razlogov, ki izvirajo tako iz sfere tožnice kot iz sfere tožene stranke. Opustitve ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke in delo na delovnem mestu, kjer so bili prisotni alergeni, je po mnenju izvedencev poslabšalo zdravstveno stanje tožnice, pri čemer je ta imela že pred nastopom dela pri toženi stranki določene zdravstvene težave. Čeprav je sodišče razloge za zdravstvene težave tožnice in posledično povzročene škode ugotavljalo z izvedenci, je v praksi težko razmejiti, ali nosijo večjo težo za tako stanje razlogi na strani tožene ali razlogi na strani tožeče stranke. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki jih je treba šteti kot razlog, ki je po rednem teku stvari pripeljal do posledice. Adekvatnost se presoja po izkušnjah povprečno izkušenega človeka. Ker je sodišče ugotovilo, da so razlogi za ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice tako v zdravstveni strukturiranosti tožnice že pred zaposlitvijo pri toženi stranki, kot tudi zaradi opravljanja dela pri toženi stranki, ki ni storila vsega, da bi škodo zaradi negativnih vplivov na delovnem mestu preprečila, je pravilen zaključek, da gre za deljeno vzročno zvezo, pri čemer je zdravstveno stanje tožnice do 50% prispevalo k ugotovljenim posledicam in posledično škodi.
trajno prenehanje potreb po delu - trajni presežek - operativni razlog - poslovni razlog - prenehanje delovnega razmerja
Za obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca je bistvena ugotovitev pristojnega organa, ki ni nujno vezana na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest ali spremembo le-tega.
izterjava denarne kazni za prekršek - dokazno breme
Iz listin izhaja, da je tožnik plačilni nalog prejel že dne 28.8.2000. Ker je tožnik tisti, ki navedeno dejstvo izpodbija, bi moral za svoje navedbe predložiti tudi dokaze. Tega pa slednji ni uspel dokazati, saj je zgolj pavšalno ugovarjal, da je plačilni nalog prejel dne 13.6.2001, pri čemer za svoje trditve ni niti navedel niti predložil nobenih dokazov.
ZPIZ člen 7, 202, 253, 260, 322. TZPZ člen 126. ZDSS člen 30, 34, 35.
priznanje pokojninske dobe - priznanje časa zaposlitve v predvojni Jugoslaviji v zavarovalno dobo - obstoj delovnega razmerja
Obravnavano delovno razmerje v predvojni Jugoslaviji je imelo vse značilnosti najemnega mezdnega delovnega razmerja, zato se vprašanje obstoja takšnega delovnega razmerja ne more presojati po sedaj veljavnih predpisih, temveč po merilih in značilnostih, ki so dajali takrat določenemu razmerju značaj delovnega razmerja.
Temeljna funkcija blagovne znamke je omogočiti razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Razlikovalna funkcija pa lahko uresničuje le, če je z znamko zavarovani znak mogoče razlikovati od drugih znakov, ki so v gospodarskem prometu v uporabi za enako ali podobno vrsto blaga.
Ker ZVrt v drugem odstavku 58. člena določa, da varuhom, ki ne pridobijo zahtevane izobrazbe najkasneje v sedmih letih od uveljavitve zakona, preneha delovno razmerje, to pomeni, da razlaga, da ta člen samo prepoveduje opravljati delo varuha (pravilno pomočnika vzgojitelja) tistemu, ki za to nima ustrezne izobrazbe, ne drži. Dejansko gre v takem primeru za delovno razmerje, ki je po pravni naravi podobno delovnemu razmerju za določen čas, s tem, da je čas trajanja delovnega razmerja brez ustrezne izobrazbe zakonsko določen. Po poteku tega časa pa v primeru, da delavec ne pridobi ustrezne izobrazbe, pride do prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Ker gre za časovno že omejeno delovno razmerje, je pisni akt o prenehanju pogodbe o zaposlitvi le deklaratorne in ne konstitutivne narave.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožniku pravica do vojaške pokojnine priznana s 1.1.1992, kar pomeni, da mu v septembru 1991 še ni mogla biti priznana pravica niti izplačana pokojnina. Zato tudi ni mogoče uporabiti za odmero pokojnine določil 6. člena ZPIZVZ, ampak, kar je pravilno storila že tožena stranka, enako pa je odločilo tudi sodišče, določbe 7. člena ZPIZVZ.
ZZavar člen 68, 72, 113, 272, 272/1, 272/2, 273, 282, 283, 287.ZZVZZ člen 23, 62, 62/1-2, 62/3-3.
zdravstveno zavarovanje - sodno varstvo po ZZavar - načelo kontradiktornosti - posamično in skupinsko dopolnilno zdravstveno zavarovanje - sprememba zavarovalnih vrst - oblikovanje rezervacij za starost - enakost obravnavanja zavarovancev - zavarovalne skupine
Glede na določbo prvega odstavka 272. člena ZZavar je tožena stranka (lahko) odločila brez naroka. Zato v postopku na prvi stopnji ni bilo mogoče kontradiktorno obravnavati vseh spornih vprašanj: za določene pomanjkljivosti v svojih vlogah oziroma za pomisleke tožene stranke - predvsem za pomisleke strokovne in pravne narave - je tožeča stranka lahko izvedela šele iz odločbe. Ker je bila ta - sicer v skladu z ZUP - izdana brez naroka, predviden pa je tudi le enostopenjski upravni postopek (drugi odstavek 273. člena ZZavar), se pred toženo stranko postavljajo strožje zahteve, kar zadeva izčrpnost obrazložitve.
Kolikor je glede posameznih nepravilnosti ostala v izpodbijani odločbi dolžna določene odgovore, ker si določenih pravnih vprašanj sama ni zastavila oziroma glede svojih strokovnih stališč ni imela pomislekov, kakršne je pozneje izrazila tožeča stranka, bi morala na takšne tožbene pomisleke oziroma vprašanja tožeče stranke odgovoriti v odgovoru na tožbo, tako da bi sodišče lahko pretehtalo argumente obeh strank na kontradiktoren način - posebej zato, ker zakon v tem postopku izrečno izključuje tudi možnost obravnave v postopku sodnega varstva (287. člen ZZavar). Sodišče, ki presoja samo zakonitost, ne pa tudi morebitne (ne)primernosti odločitve, ne more dodajati javnopravno relevantnih utemeljitev k prepričljivosti odločitve. Tako ima tožena stranka na eni strani postopkovno ugodnejši položaj, saj ima možnost, da določene pravne argumente dodaja k obrazložitvi tudi še v odgovoru na tožbo, na drugi strani pa se pred njo postavljajo strožje zahteve, saj bo potem, ko (če) te možnosti ni izkoristila, sodišče prej prišlo do sklepa, da ima izpodbijana odločitev pomanjkljivosti v obrazložitvi.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti razlogov, zakaj v tem delu ni bilo ugodeno zahtevi tožeče stranke. To pa predstavlja kršitev določbe 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, ki določa, da mora obrazložitev odločbe vsebovati med drugim tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. To pa je moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane odločitve (2. točka prvega odstavka 25. člena ZUS).
Tretja alineja tretjega odstavka 62. člena ZZVZZ zahteva, da mora zavarovalnica oblikovati zavarovalno tehnične rezervacije za starost, s katerimi zagotavlja zavarovancem zdravstveno in socialno varnost za življenjska obdobja, ko so zdravstvena tveganja in višina odškodnine višja od povprečno pričakovanih. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi zavarovalnica sama po lastni presoji postavila starostno mejo, od katere bo štela, da se začenja življenjsko obdobje, ko so tveganja večja od pričakovanih, ampak je treba šteti, da je treba pri zdravstvenih zavarovanjih, sklenjenih za nedoločen čas, takšne rezervacije oblikovati ves čas trajanja zavarovanja.
Zahteve po enakem obravnavanju vseh zavarovanih oseb ni mogoče razlagati mehanično, na način, da bi bili vsi subjekti zavarovanja deležni enakih pravic in bi jih bremenile enake obveznosti, ne glede na morebitne dejanske razlike v okoliščinah oziroma lastnostih, ki so lahko podlaga za določitev obsega teh pravic oziroma obveznosti.
Katere so te okoliščine oziroma lastnosti, pa lahko določi ponudnik zavarovalne storitve, če le okoliščine, ki jih izbere za temelj razlikovanja, niso določene arbitrarno, brez notranje povezave s predmetom urejanja. Tožena stranka ni izkazala, da bi bilo skupinsko zavarovanje samo po sebi v nasprotju s kakšno zakonsko zahtevo. Če je tožnica smela oblikovati zavarovalno ponudbo tudi glede na združevanje zavarovancev v skupine, je lahko kot kriterij za določitev pravic pripadnikom takšnih skupin določila tudi okoliščine, ki so vezane na skupino, ne pa nujno samo na lastnosti posameznega pripadnika takšne skupine. Zahtevi za enako obravnavanje je v takšnem primeru zadoščeno že, če veljajo enaka pravila za vse člane skupine, ni pa treba, da bi za vse zavarovance veljale enake pravice oziroma obveznosti tudi ne glede na to, ali se vključijo v zavarovanje posamič ali kot člani (prostovoljno oblikovane) skupine.
Tožena stranka je v disciplinskem pravilniku v 9. členu opredelila hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere je obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ena od takih kršitev je tudi nezakonito razpolaganje s sredstvi, ki je opredeljena v 3. točki 7. člena pravilnika. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnik nezakonito razpolagal s sredstvi oziroma zadrževal zaupan denar, to pomeni, da je pravilen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da je s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.
nadzor nad izvajanjem zdravstvenih storitev - spor o pristojnosti
Končni zapis o nadzoru nad izvrševanjem programa zdravstvenih storitev, s katerim je Zavod za zdravstveno zavarovanje odločil o pripombah in ugovorih nadzorovanega pogodbenega partnerja zoper zapisnik o ugotovitvah pri opravljenem nadzoru, je dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilec javnega pooblastila. Za odločanje o tožbi zoper končni zapis je stvarno pristojno Upravno sodišče.
lastniki denacionalizacijskih stanovanj - pravica lastnikov do povrnitve razlike stroškov kapitala - stvarna pristojnost
Za odločanje o sporu o pravici lastnikov denacionaliziranih stanovanj do povrnitve razlike stroškov kapitala, ki jih je po določbi 3. odstavka 63a člena Stanovanjskega zakona lastniku stanovanja dolžna povrniti občina, je stvarno pristojno Upravno sodišče.
URS člen 27.ZKP člen 201, 201/1-3, 395, 395/1, 420, 420/2.
pritožba - obseg preizkusa pritožbenih navedb - pripor - ponovitvena nevarnost - upoštevanje drugih kazenskih postopkov - domneva nedolžnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse navedbe v pritožbi, ampak samo na tiste, ki so pomembne za pravilno in zakonito razsojo.
Sodišče druge stopnje tudi ni dolžno ponavljati razlogov iz prvostopenjske odločbe, če se z njimi v celoti strinja, pač pa se lahko nanje tudi sklicuje.
Navedbe, da je osumljenec v kazenskem postopku, ni mogoče enačiti s trditvijo, da je storil kaznivo dejanje, še preden je bila njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti iz 27. člena URS zato ni bila kršena.
ukrep urbanističnega inšpektorja - izdaja inšpekcijske odločbe - rok za izdajo inšpekcijske odločbe
Izdaja inšpekcijske odločbe ni vezana na rok od začetka gradnje, zato odločba ni nezakonita, če je urbanistični inšpektor izdal odločbo po več letih od postavitve objekta. ZUN namreč ne določa, da bi bilo stanje sanirano (legalizirano), če bi inšpektor lahko ugotovil, da je v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, pa ni takoj ukrepal.