povrnitev pravdnih stroškov - obrazloženost odločitve o stroških - sklicevanje na specificiran stroškovnik - odločanje o stroških postopka - povrnitev pravdnih stroškov po delnem umiku tožbe - končni uspeh v postopku - delni umik tožbe - stroškovna odločitev - skrčenje tožbenega zahtevka - sprememba vrednosti spornega predmeta - nakazilo stroškov postopka
V primeru delnega umika tožbe je treba pri izračunu stroškov postopka upoštevati tako določbo 154. člena ZPP glede uspeha pravdnih strank v postopku kot tudi določbo 158. člena ZPP, po kateri je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru sta izpolnjena oba pogoja, to je, da je delni umik posledica izpolnitve zahtevka s strani toženca in da so tožniki tožbo delno umaknili takoj. To pa ne pomeni, da tožniki delno niso uspeli v postopku, saj se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloča po izjemi iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka pa se stroški odmerjajo po uspehu. Tožniki so torej v celoti uspeli s svojim tožbenim zahtevkom, zato jim po presoji pritožbenega sodišča gredo vsi spodaj navedeni stroški v celoti.
Tožniki so v samem stroškovnem zahtevku in nato spet v pritožbi tudi predlagali, da se pravdni stroški nakažejo na fiduciarni račun pooblaščencev, vendar za predlagani izrek ni podlage. Točka 3 prvega odstavka 95. člena ZPP sicer določa, da ima odvetnik, ki ga stranka pooblasti za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančneje določila njegove pravice, pravico sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške, vendar pa to ne pomeni, da je tudi dolžnost stroškovnega zavezanca, da plača ravno odvetniku svojega pravdnega nasprotnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00079841
OZ člen 8, 82, 82/1, 82/2, 84, 449, 622, 626, 626/1, 648. ZASP člen 99, 99/2, 99/4. ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 350, 350/2.
podjemna pogodba - pogodbeno materialno pravo - pogodba o naročilu avtorskega dela - obligacija rezultata - prenehanje pogodbe po volji naročnika - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti dajatev - določitev kupnine je prepuščena enemu pogodbeniku - iura novit curia - obseg pritožbenega preizkusa
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
Ker vračilo komunalnega prispevka specialno urejajo upravni predpisi, o tem ni mogoče odločati na podlagi splošnih pravil OZ o neupravičeni obogatitvi. Obveznost plačila komunalnega prispevka je predpisana z zakonom in ne gre za obligacijsko, temveč javnopravno dajatev. Vračilo komunalnega prispevka je po posebnem zakonu v pristojnosti upravnega organa. Zgolj dejstvo, da je bil komunalni prispevek plačan z unovčenjem bančne garancije, ne spremeni narave te dajatve.
O vračilu obveznih dajatev odloča tisti, ki jih je odredil in ne sodišče. Odločbo o odmeri komunalnega prispevka je izdala občinska uprava toženke; gre za izvirno pristojnost občine, ki odloča v upravnih stvareh.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080026
OZ člen 105, 106. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 451, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti - licenčna pogodba - izpolnitev pogodbene obveznosti - pravočasna izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe - dodatni rok za izpolnitev - odstop od pogodbe - trditveno in dokazno breme - očitna računska napaka - popravni sklep - prepozno navajanje dokazov in dejstev - nedovoljeni pritožbeni razlogi - podjemna pogodba (pogodba o delu)
Pritožbeno stališče, po katerem je v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku podajati dokazne predloge, je napačno.
S pritožbenimi navedbami toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - prodaja nepremičnine dolžnika - neznatna škoda
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Tožnica je sicer navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, glede katerih tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve.
družbena lastnina - lastninsko preoblikovanje - otvoritvena bilanca - vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco podjetja - nepremičnine, ki niso bile zajete v otvoritveni bilanci
Pravna oseba je lahko na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. V primeru, da nepremičnina v otvoritveno bilanco ni bila vključena, podjetje, ki se je lastninsko preoblikovalo, na njej ni pridobilo lastninske pravice. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da iz nobene dokazne listine ne izhaja, da bi tožena stranka iz otvoritvene bilance eksplicitno izključila sporni parceli, saj je za odločitev bistveno vprašanje, ali je sporni nepremičnini (izrecno) vključila v otvoritveno bilanco ali ne.
nepremičninsko posredovanje - posredovanje za obe stranki - plačilo provizije - dogovor - trditveno in dokazno breme
ZNPosr ne vsebuje določbe, ki bi kot lex specialis drugače urejala vprašanje plačila provizije pri dvojnem posredovanju. Posrednik je torej pri dvojnem posredovanju upravičen do plačila polovične provizije od vsake stranke, če ne izkaže, da je bilo izrecno dogovorjeno, da mu bo vsaka od strank plačala celotno dogovorjeno provizijo, pri čemer je moralo biti tudi jasno opredeljeno, da gre za dvojno posredovanje. Zato je bilo na tožeči stranki, da izkaže drugačen dogovor od tistega, ki ga narekuje 849. člen OZ.
Višje sodišče pritrjuje razlogom, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da iz besedila pogodbenega določila jasno izhaja, da pogodbenici v dogovorjen znesek odmene nista vključili DDV, zaradi česar ga je tožeča stranka na podlagi veljavne zakonodaje ob izdaji računa upravičeno obračunala. Pritožnica zgolj v vztrajanjem pri stališču, da je 138.000,00 EUR maksimalni znesek odmene, ki se jo je zavezala plačati, ne more uspeti, saj je v nasprotju z jasnim besedilom pogodbenega določila. Kot tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih pritožnica ne izpodbija.
OZ člen 8, 39, 39/4, 88, 88/1, 417, 417/1, 441, 441/2. ZOdv člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4. ZDavP-2 člen 173, 173/1. ZFPPIPP člen 56, 57, 131, 132.
tožba na ugotovitev ničnosti - pravni interes - pogodba o odvetniškem zastopanju - dogovor o nagradi - dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) - delna ničnost - pogodba o odstopu terjatve - terjatev odvetnika - plačilo odvetniških storitev
Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično.
Primer zakonske prepovedi prenosa terjatve oziroma ničnosti pogodbe, s katero bi odvetnik kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju, je določen v drugem odstavku 441. člena OZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za plačilo odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje, kar predstavlja podlago sporne cesije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080153
URS člen 26. OZ člen 164, 164/2, 168, 168/2, 169, 299, 299/2. ZPP člen 185, 185/1, 186.
nakup nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - zemljiškoknjižni postopek - napaka sodišča - manjša površina nepremičnine - odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode - obseg povrnitve premoženjske škode - popolna odškodnina - načelo popolne odškodnine - vzpostavitev prejšnjega stanja - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - višina odškodnine - izvedensko mnenje - zastaranje - zakonske zamudne obresti - kdaj pride dolžnik v zamudo
Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti).
Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.
objektivne meje pravnomočnosti - zaključek glavne obravnave - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - delna izpolnitev - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - nedovoljena pritožbena novota
Glede na objektivne meje pravnomočnosti sme sodišče v pravdnem postopku upoštevati zgolj dejstva, ki nastanejo do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Plačila dela prisojenega zneska po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zato pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more upoštevati.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev (procesnih predpostavk) za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
najem poslovne stavbe - stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja - obračun stroškov - plačilo stroškov dobaviteljev - izdatek za drugega - verzija - zastaranje terjatve iz naslova verzije - stranska intervencija
Ugovori zastaranja niso utemeljeni, saj je upravnik zalagal stroške dobaviteljev in gre pri tem za verzijski zahtevek, ki je posebna oblika neupravičene obogatitve iz 197. člena OZ, za tovrstne terjatve pa velja petletni zastaralni rok.
Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun.
Konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi.
Na tožeči stranki je trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti.
SPZ člen 128, 128/1. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 132, 132/3, 132/3-2, 271, 275, 278, 278/2, 278/3, 280, 280/2, 280/2-1, 308, 308/2, 308/2-2, 308/3, 309, 371, 371/3. ZPP člen 154, 325. OZ člen 35, 87, 87/1.
pravna korist - zastavna pravica - akcesornost - neobstoj terjatve - neobstoj ločitvene pravice - poslovni deleži družb, ki so v stečajnem postopku - pogojna ločitvena pravica - ločitvena pravica - ničnost notarskega zapisa - pravni interes za vložitev tožbe - načelo enakega obravnavanja upnikov - vrnitveni zahtevek
Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati.
Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika
pogodbena podlaga tožbenega zahtevka - neupravičena pridobitev - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene - pravilo o dokaznem bremenu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi nasprotna stranka utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru tožnica tovrsten pritožbeni očitek gradi na svojem dejanskem presenečenju, ker se z odločitvijo glede na izveden dokazni postopek ne strinja, s čimer glede na predhodno obrazloženo ne more uspeti.
Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje v dani situaciji "zadovoljilo" z ugotovitvijo, da so si dokazi nasprotujoči in se oprlo na pravilo o dokaznem bremenu, ki v skladu z določbo 215. člena ZPP pride v poštev, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Predpostavka za uporabo citirane določbe je obstoj spoznavne krize sodišča prve stopnje, t.j. situacije, ko kljub upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP - torej na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov - ne more zanesljivo ugotoviti pravno pomembnih dejstev.
gospodarski spor majhne vrednosti - sklepčnost tožbe - dovoljeni pritožbeni razlogi - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - višina tožbenega zahtevka - nedovoljene pritožbene novote - kreditna pogodba - plačilo obveznosti
Toženka s pritožbenimi navedbami glede graje posameznih postavk, ki jih tožnica vtožuje, izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
Nedopustnih pritožbenih novot pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.
gospodarski spor - neizvedba dokazov - zahteva za izvedbo naroka
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.