Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in po višini je bilo na tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna plačati dejansko nastale obratovalne stroške, ki se nanašajo na najete prostore. Ker sta bila nastanek in višina vtoževanih obratovalnih stroškov sporna, bi morala tožeča stranka postaviti ustrezne trditve in predložiti dokaze, s katerimi bi dokazala nastanek in višino posameznega vtoževanega stroška, kar vključuje tudi predložitev računov dobaviteljev. Tega bremena se tožeča stranka ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da gre zgolj za prefakturiranje stroškov, ki so bili tožeči stranki zaračunani s strani upravnika.
Nerelevantnost dokaza in nezadostna substanciranost dokaznega predloga predstavljata ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznega predloga.
Pravdni stranki sta se ob sklepanju pogodbe zavedali, kakšen cilj (enako kvaliteto zvarov kot na starem stroju) s sklenitvijo podjemne pogodbe zasleduje tožnica (naročnica). Nebistveno je, če stroj vsebuje osnovne in dogovorjene komponente (tehnične lastnosti po ponudbi) in če ni predpisov, standardov in meril o kakovosti zvarov, ampak gre za subjektivno oceno izvajalca in/ali uporabnika. Stroj namreč ne deluje tako kvalitetno, kot je bilo dogovorjeno in kot bi tudi sicer, če ne bi bilo dogovora, vsakdo lahko pričakoval. Tožnica v odgovoru na pritožbo v zvezi s slednjim stališčem utemeljeno izpostavlja izvedenčevo slikovito primerjavo z izdelavo osebnega vozila, ki lahko doseže hitrosti le do 30 km/h. Razlog za slabo delovanje je pri toženki (podjemnici), zato je vseeno, če ni bilo izrecnega dogovora o geometriji valjev; varilnih parametrih; stržni sili; kakovosti in vrsti filca, ki naj se vari (op. pritožbeno nepojasnjeno je, kako naj bi to vplivalo na izdelani stroj); ipd. Toženka je podjemnica, profesionalka, ki si je ogledala delovanje starega stroja in s tožnico (naročnico) sklenila pogodbo o izdelavi novega stroja.
S sklicevanjem na razveljavitev sklepa o izvršbi pritožnica ne more utemeljiti pritožbeno zatrjevane konkretnosti svojih ugovornih trditev. Posledično je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko stanje v zadevi ni sporno.
Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti (289. člen OZ). Po ustaljenih stališčih sodne prakse začne zastaranje v takih primerih teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma bi moral zahtevati plačilo. Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere s strani tožene stranke priznane terjatve ne bi mogla uveljavljati kasneje kot v šestih mesecih od izteka dogovorjenega roka po Pogodbi, ko B. in toženka nista spoštovali dogovora in nista predlagali načina plačila.
Ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevala izvršitev naloga v USD in da je morala tožena stranka izvesti transakcijo preko korespondenčne banke v ZDA. Tisti trenutek, ko je nakazala denarna sredstva na svoj nostro račun pri BNYM, je prišla v stik s pravno ureditvijo v ZDA in jo je morala spoštovati, vključno z OFAC pravili.
Če toženo stranko po njenih poudarkih zavezujejo ameriška pravila OFAC in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, potem mora podrobno poznati tudi vsebino teh pravil in izvrševanje v ZDA. Morala je vedeti, da bodo (lahko) denarna sredstva ob nakazilu na nostro račun v ZDA predmet pregleda OFAC, kajti po trditvi tožene stranke v ugovoru je OFAC Urad za nadzor tujih sredstev in nakazana denarna sredstva iz Slovenije v ZDA so po definiciji tuja sredstva, da to (lahko) pomeni zadržanje sredstev za čas pregleda do dokončne rešitve, da v tem času ne more uveljavljati nobenih sprememb, ki bi ustavile postopek in če se bo ugotovila spornost prejemnika ali transakcije, bo ameriška država zadržala denarna sredstva ter ne bo mogla izvršiti naloga, tožeča stranka in prejemnik pa bosta ostala brez sredstev.
Banka mora v skladu s prvim odstavkom 768. člena OZ paziti na naročiteljeve interese, ki ji morajo biti vodilo. V ugotovljenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi morala opozoriti tožečo stranko na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje USD. Moralo bi jo obvestiti o edini možnosti izvedbe transakcije v USD preko ZDA in da bo tam prišlo najprej do zadržanja sredstev zaradi pregleda skladnosti, od katerega ne bo mogoče odstopiti do končne rešitve in zahtevati dodatna navodila tožeče stranke. Zakonska podlaga za to ravnanje tožene stranke je v drugem in tretjem odstavku 768. člena OZ.
Seznanitev s splošnimi pogoji za vodenje transakcijskega računa, objava na spletni strani tožene stranke ne pomeni, da bi morala tožeča stranka vedeti za pravila OFAC, jih poznati že pred transakcijo in naložiti transakcijo v drugi valuti, ki se ne bi izvrševala prek ZDA ter ne bi bila predmet pregleda skladnosti. To je izven dolžnega zavedanja tožeče stranke, ki kot odvetniška družba nudi pravne storitve.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala intervencijskega interesa, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot hipotekarna upnica. Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja namreč ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka. Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve.
Zakon o zemljiški knjigi oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah. Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika.
Iz povzetih dokazov izhaja, da je tožena stranka po pooblaščenki poslala sodišču prve stopnje dve različni vlogi za dva različna spisa, pri čemer je priporočeno poslala samo podpisan zapisnik sodne poravnave v drugi zadevi medtem, ko je v obravnavani zadevi poslala vlogo s priglasitvijo stroškov z navadno pošto. Ker v tem primeru tožena stranka ni poslala vloge priporočeno, se šteje, kdaj jo je sodišče prve stopnje prejelo. To je bilo po izteku roka.