izpodbijanje sklepov skupščine - izpodbojnost sklepov skupščine delniške družbe - sklep skupščine delniške družbe - prevzemi - prevzemni prag - mirovanje glasovalnih pravic - predsednik skupščine delniške družbe - pristojnosti skupščine
Glede na to, da pravne posledice kršitve 63. člena ZPre-1 nastanejo že po zakonu, je naloga predsednika skupščine, da to dejstvo ugotovi in ukrepa v skladu z zakonom.
Ugotovitev o tem, ali delničarja pripustiti h glasovanju, se vpisuje v notarski zapisnik, enako tudi ugotovitve v primeru spornosti glasovalne pravice delničarja.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - sodna taksa za pritožbo - pravilna odmera sodne takse
Višina takse s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena ZST-1 (priloga 1 ZST-1) pri vrednosti spornega predmeta do vključno 65.000,00 EUR znaša 409,00 EUR, zato taksa za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 ZST-1 s količnikom 3,0 znaša 1.227,00 EUR.
Takse za pritožbeni postopek v obravnavani zadevi ni mogoče odmeriti po določbah ZST-1, kot je veljal pred uveljavitvijo novele ZST-1B, temveč je treba uporabiti ZST-1, kot je veljal ob nastanku taksne obveznosti za pritožbeni postopek.
Vendar izpostavljeno izhodišče glede pravnih posledic toženčeve pasivnosti ne pomeni, da je za utemeljenost zahtevka po tožbi iz prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP potrebna zgolj tožnikova navedba, da je imetnik ločitvene pravice, ki je bila prerekana s strani drugega upnika. Vprašanje pridobitve ločitvene pravice spada v sfero uporabe materialnega prava, saj predstavlja ločitvena pravica pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP).
Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.
Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.
Niso bistvene pritožbene navedbe, kakšen model poslovanja je partner tožene stranke izdelal za tožečo stranko in katere projekte vse je zanjo izvedel. Bistveno je, da toženki ni uspelo zatrjevati pravne podlage in je podpreti z dokaznimi predlogi, zakaj je bil na njen račun nakazan sporni znesek.
prometna nesreča - podjemna pogodba - pritožbene novote - nedovoljene pritožbene novote - davek na dodano vrednost (DDV)
Tožnica je ves čas postopka zahtevala in v predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tožbe navajala vrednost 13.808,57 EUR, ki vključuje DDV, česar toženka ni prerekala vse do pritožbe, čeprav je sporni račun tudi sama večkrat citirala (npr. odgovor na dopolnitev tožbe) in je tako s svojimi pritožbenimi trditvami glede neupravičeno zahtevanega plačila DDV prepozna.
OZ člen 5, 5/1, 7, 18, 18/1, 159, 169, 243, 243/2, 246, 300, 300/3, 316, 316/3, 329, 329/2, 352, 352/3, 360. ZFPPIPP člen 97, 122, 122/4, 224, 224/1, 249, 261, 261/1, 360, 373, 373/2, 432, 432/3, 436, 440, 441, 443, 443/2, 443/3, 443/4, 443/5. ZPP člen 76, 286b, 291, 291/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZGD-1 člen 263, 502, 502/6, 505, 505-8, 512, 513, 515, 515/4, 529, 529/2. ZSReg člen 8. SPZ člen 167, 167/2. ZBan-1 člen 214.
zastaranje - nepremagljive ovire - zadržanje zastaranja - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - izbris pravne osebe iz sodnega registra - naknadno najdeno premoženje - zastaralni rok - predpostavke za vložitev tožbe - materialnopravna predpostavka - sklep skupščine - poslovna odškodninska obveznost - javna dražba - izvensodna prodaja zastavljene stvari - skrbnost zastavnega upnika - višina škode - načelo popolne odškodnine - pobot terjatev - zakonski pobot - načelo prepovedi zlorabe pravic - nezmožnost izpolnitve - odgovornost za nezmožnost izpolnitve - pridržana sodba
Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe.
Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju.
Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje.
Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - ugovorni postopek - težko nadomestljiva škoda - trditveno in dokazno breme
Glede na to, da je tožnica tista, ki jo regulacijska začasna odredba močno ščiti še pred pravnomočno odločitvijo v rednem postopku, bi morali biti njeni argumenti in dokazi o škodi do dokazne stopnje verjetnosti močnejši in prepričljivejši od toženčevih, v kolikor bi želela izdano začasno odredbo ohraniti v veljavi. Kljub temu tožnica v ugovornem postopku glede škode ni ponudila nobenih dodatnih in prepričljivejših navedb in dokazov od toženca, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je njeno stališče verjetnejše oziroma ima večjo težo kot toženčev ugovor. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, določenih ugovornih navedb ni niti prerekala.
Zatrjevano zmanjšanje vrednosti premoženja podjetja predstavlja premoženjsko škodo, ki ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe zato upošteva le, če bi bila za tožnico eksistenčnega pomena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni trdila, da v obravnavanem primeru obstajajo takšne okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bi zatrjevano premoženjsko škodo težko nadomestila.
spor majhne vrednosti - potrdilo o oddani pošiljki - prepozna pritožba - rok za pritožbo
Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da nasprotuje uporabi krajšega osemdnevnega roka, saj se neutemeljeno sklicuje na tridesetdnevni pritožbeni rok iz prvega odstavka 333. člena ZPP. Rok za vložitev pritožbe v tem sporu, ki je gospodarski spor majhne vrednosti, je osem dni.
spor majhne vrednosti - ugovor zoper sklep o izvršbi - neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke - priznana dejstva - najemnina
Pritožnica se sklicuje na ugovorno trditev, da naj bi tožeča stranka svoje storitve zaračunala previsoko, ta pa je tudi po stališču višjega sodišča nesubstancirana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi višini zahtevka ni konkretizirano ugovarjala in zato pravilno uporabilo 214. člen ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - protispisnost - upravnik - subrogacija
Protispisnost se lahko nanaša le na napako tehnične narave, ki je posledica napačnega postopka prenosa tistega, kar je zapisano v listini, zapisniku ali prepisu v obrazložitev sodbe. Pritožbene trditve se zato nanašajo na dokazno presojo oziroma zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenih dokazov. Zato ne gre za bistveno postopkovno kršitev protispisnosti, pač pa za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem pritožbenem postopku ni izpodbojno.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - odlog plačila sodne takse - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka
Predlog za taksno oprostitev, ki vedno vključuje tudi predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse, za en postopek in ob enakih okoliščinah lahko stranka poda le enkrat.
Pravno osebo se glede na določbo tretjega odstavka 11. člena ZST-1 lahko oprosti plačila sodnih taks oziroma se ji odloži plačilo sodnih taks ali ji dovoli obročno plačilo sodnih taks le za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka. Ker je bilo predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek ugodeno in ji je bila obveznost plačila sodne takse odložena za 18 mesecev od pravnomočnosti sklepa o odlogu plačila sodne takse, plačilo sodne takse ni bilo več procesna predpostavka za tek pritožbenega postopka in odločitev o pritožbi.
Zastaranje hipoteke bi bilo pretrgano le v primeru, da bi upnik svojo pravico do poplačila iz zastavljene nepremičnine sodno uveljavljal. Ne more pa pretrgati zastaranja že sodno uveljavljanje zavarovane terjatve, saj to vpliva le na zastaranje terjatve, ne pa tudi hipoteke kot stvarne pravice.
ZPP člen 29. OZ člen 294. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-1, 7-1a, 24, 24-2.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost sodišča - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - družbena pogodba - pogodbena obveznost - izključna pristojnost - kraj izpolnitve obveznosti - iskovina
Tožba, s katero družbenik na podlagi družbene pogodbe zahteva od drugega družbenika sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža družbe s sedežem v Sloveniji, ne sodi v okvir izključne pristojnosti po 2. točki 24. člena Uredbe EU 1215/2012 (Uredba Bruselj I bis). Ne gre namreč za tožbo v zvezi z ustanovitvijo, ničnostjo ali prenehanjem gospodarske družbe, niti za spor glede veljavnosti odločitev organov družbe. Ker je podlaga tožbenega zahtevka družbena pogodba, katere obveznosti so stranke prostovoljno prevzele, se uporablja točka 1 (a) 7. člena Uredbe 1215/2012. Gre namreč za zadevo v zvezi s pogodbo. Relevanten je kraj izpolnitve zadevne obveznosti, to je obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka. Kraj izpolnitve te obveznosti se določi po pravu, ki velja za pogodbo, skladno z Uredbo EU 593/2008 (Rim I). Ker se za družbeno pogodbo uporablja slovensko pravo, je potrebno kraj izpolnitve določiti skladno z 294. členom OZ. Vtoževana obveznost je po slovenskem pravu iskovina. Ker ima dolžnik prebivališče v drugi državi članici EU, slovensko sodišče ni pristojno, ne po splošni določbi o pristojnosti po prebivališču toženca, ne po posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbo.
Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.
Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.
oprostitev plačila sodnih taks - stečaj pravne osebe - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - finančno stanje - likvidnostno stanje
Pri stečajni masi sicer res gre za oceno stečajnega upravitelja in je vprašljiva izterljivost oziroma unovčenje, kar poudarja tožeča stranka. Vendar premičnine in terjatve niso edini del stečajne mase tožeče stranke. Nesporno je tudi vložena izpodbojna tožba v obravnavani zadevi zaradi plačila 62.000,00 EUR in ta pretehta skupno oceno premičnin in terjatev dobrih 22.000,00 EUR. Obstaja torej verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, kolikor bo stečajni dolžnik uspel z obravnavano tožbo. Če bo v sporu uspel, mu bo tožena stranka morala povrniti pravdne stroške, torej tudi plačano sodno takso. Zato je utemeljena domneva, da je stečajni dolžnik vložil izpodbojne tožbe le v tistih primerih, kjer je ocenil, da je verjetnost, da bo z njimi uspel, bistveno večja od verjetnosti poraza.
V pritožbi zatrjevani razlogi za neplačilo sodne takse za pritožbo zoper zamudno sodbo so v sferi tožene stranke. Če tožena stranka ob prejemu plačilnega naloga in v roku za plačilo ni zmogla plačati sodne takse, je v zakonu urejena možnost delne oprostitve za pravne osebe, obročnega plačila ali odloga plačila.