Solidarna obveznost stroškovnih dolžnikov mora biti razvidna iz izreka in se ne domneva. Zato sprememba odločitve o solidarni obveznosti tožnic ni očitna pisna ali računska pomota, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Vsebinskih napak ali pomanjkljivosti namreč sodišče s popravnim sklepom ne more odpraviti.
Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek).
Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku iz kompleksnega in trajajočega pravnega razmerja odločeno celovito nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o njem dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu oziroma glede katerih posamičnih ravnanj, ki so se v njegovem okviru zgodila.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - dokazovanje nevarnosti - neznatna škoda - pravni standard neznatne škode - obremenjena nepremičnina - poseg v lastninsko pravico - posebne okoliščine - okoliščine konkretnega primera - trditveno in dokazno breme
V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožnica to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je nepremičnina, ki je zaobsežena z začasno odredbo, že obremenjena, po mnenju višjega sodišča, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen. Sam obstoj hipoteke namreč ne zožuje toženkinih lastninskih upravičenj na nepremičninah v primeru razpolaganja s to nepremičnino. S prepovedjo obremenitve in odtujitve, kot jo zahteva tožnica, pa bi se toženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičnino, kar je hud poseg v lastninsko pravico.
Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato mora tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme, z navedbo specifičnih okoliščin konkretnega primera verjetno izkazati, da je večina argumentov v prid njeni trditvi, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00076962
OZ člen 275. ZPP člen 8.
spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - etažni lastnik - pogodbena podlaga - verzija - plačilo dobaviteljem - dokazovanje plačila - zakonita subrogacija - ključ delitve stroškov - denarni tok - aktivna legitimacija - načelo proste presoje dokazov - sodna praksa kot pravni vir - ustaljena sodna praksa
Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.
Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.
Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.
nepopolna ali nerazumljiva tožba - poziv na dopolnitev tožbe - prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge - podaljšanje sodnega roka - izkazanost opravičenih razlogov - zavrnitev predloga za podaljšanje sodnega roka
Tožeča stranka si ni prizadevala za podaljšanje roka v ožjem smislu, pač pa je skušala iztek sodnega roka odložiti do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je vložila v drugem pravdnem postopku. Takšno vsebinsko in časovno odprto podaljševanje sodnega roka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZPP ni dopustno.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.
ZFPPIPP člen 59, 59/5, 265, 265/4, 267, 267/2, 267/5, 267/6, 267/7, 268, 268/1. OZ člen 19.
odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - učinkovanje odstopne izjave - vročitev izjave o odstopu
Glede na določila ZFPPIPP je torej po presoji sodišča druge stopnje za učinkovanje odstopne izjave s posledico razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe bistveno, da je bila odstopna izjava sopogodbeniku dana v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka oziroma od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP in da stečajni upravitelj v istem obdobju pridobi soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice.
Stališču tožnice, da bi morala biti izkazana vročitev izjave sopogodbeniku znotraj trimesečnega roka, ni slediti. Po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je odstopna izjava dana v trimesečnem roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP, kar mora v primeru spora dokazati odstopnik od pogodbe.
ZPP člen 285, 285/1, 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - sklepčnost tožbe po višini - pravočasnost navedb - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje se o takšnem predlogu tožnice, ki mu je toženka nasprotovala, (sploh) ni izreklo, pa čeprav bi se moralo. Enostavno je zaključilo, da je glede na obrazložen ugovor toženke, podan na prvem naroku za glavno obravnavo, tožba glede višine nesklepčna. S tem je brez dvoma kršilo pravico tožnice do izjave oziroma enakega obravnavanja pred sodiščem. Zaradi takšnega načina sojenja se sodišče druge stopnje tudi ni izreklo glede uporabe tretjega odstavka 286. člena ZPP, iz katerega med drugim izhaja, da lahko stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.
ZGD-1 člen 256, 276, 276/1. ZLS člen 51c. ZPP člen 125.
imenovanje članov nadzornega sveta - svobodna gospodarska pobuda - sklep o imenovanju članov sveta - načelo kontradiktornosti
Imenovanje organov vodenja družbe je stvar družbenikov v okviru njihove pravice do svobodne gospodarske pobude. Sodna intervencija pri imenovanju članov nadzornega sveta je zato le izjema in pride v poštev samo takrat, kadar je sicer ogroženo delovanje družbe. Presoja o tem, katere okoliščine utemeljujejo, da gre za nujen primer, mora biti restriktivna.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 451. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 12, 12/5, 12/6.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - komunalni odpadki - epidemija - nedovoljene pritožbene novote - neizvedba dokazov
Kot del toženkine trditvene podlage ni bilo mogoče upoštevati njenih navedb v odgovoru na pritožbo upnika (tožeče stranke) zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Odgovor na pritožbo je bil vložen v ločenem pritožbenem postopku in je bil namenjen zgolj odgovoru na pritožbo upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in ne širjenju trditvene podlage iz ugovora zoper sklep o izvršbi.
Dejanska zasedenost turističnega objekta tožene stranke ni odločilna ne za višino okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda in ne za višino stroškov zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov, prav tako ni pravne podlage za oprostitev plačila vtoževanih računov zaradi epidemije koronavirusa.
Točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastalih procesnih stroškov pred uvedbo stečaja toženke v višini 2.361,00 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala in nima pravnega interesa za izpodbijanje te (zavrnilne) odločitve.
Toženka ni uveljavljala procesni pobotni ugovor, ampak materialni pobotni ugovor. Z ugotovitvijo neobstoja nasprotne terjatve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, to je odločitvijo, ki bi lahko pridobila učinke pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje preseglo domet ugovora toženke in s tem, kot pravilno izpostavlja toženka, prekoračilo "postavljeni zahtevek".
Pravno nerelevantno je razmerje med upravičencem iz garancije in naročnikom garancije (toženko). Pritožbeno poudarjanje pravic in dolžnosti naročnika in podjemnika v zvezi z odpravljanjem napak je povsem odvečno. Enako je za predmetni spor nerelevantno njuno razmerje v primeru neupravičeno unovčenih (dveh) bančnih garancij in pritožbeno izpostavljanje dveh pravd, v katerih upravičenec z zahtevki zoper toženko iz naslova domnevnih napak ni bil uspešen.
Nenazadnje bi bila skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo VSRS III Ips 138/2014 z dne 22.4.2014) toženka v tej pravdi lahko uspešna le v primeru, če bi izkazala tako imenovani unfair calling (neupravičen poziv za plačilo). O njem je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za izplačilo garancije, da bi jo lahko banka (tožnica) tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo. Do takšnega primera pa upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje evidentno ni prišlo. Tožnica ni imela na razpolago nobenih opravičljivih argumentov, da bi lahko zavrnila izplačilo garancije. O pravdnih stroških (nastalih pred in po stečaju toženke) sodišče odločiti enotno in z dajatveno odločbo, ki bo plačana kot strošek stečajnega postopka.
podjemna pogodba - stvarne napake - skrite napake - pravica do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - obvestilo o napakah - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost - neprava (zavrnilna) zamudna sodba
Za sklepčnost tožbe, s katero tožnica zaradi skritih napak uveljavlja jamčevalni zahtevek na povrnitev stroškov odprave napake v skladu z določili OZ o podjemni pogodbi, morata biti izpolnjena dva pogoja: obvestilo o napaki v enem mesecu od njenega odkritja in vložitev tožbe v enem letu od obvestila o napaki.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna, kar pomeni, da tožnica nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.
Rok iz prvega odstavka 635. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
stroški postopka - stroškovna odločitev - povrnitev pravdnih stroškov - uspeh strank v postopku - sorazmerno majhen uspeh
Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela v višini 29,64 EUR, kar glede na postavljeni tožbeni zahtevek oziroma vrednost spornega predmeta (440,92 EUR) predstavlja 6,7 %. Pri odločanju o temelju povrnitve pravdnih stroškov je zato potrebno uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00076867
ZGD-1 člen 81, 81/3, 503, 503/4. ZFPPIPP člen 131, 131/2-3, 354, 354/1. ZPP člen 154, 154/1, 163, 163/4.
družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) - družbeniška tožba - actio pro socio - tožba družbenika v svojem imenu in za račun družbe - obveznosti iz družbeniškega razmerja - predujem za stroške postopka - izterjava - stečajni postopek - stroški stečajnega postopka - udeležba v postopku - izdaja sklepa - kriterij uspeha strank
Ker je družbeniška tožba vložena za račun družbe in je cilj tožbe izpolnitev v korist družbe, je zakonodajalec breme stroškov postopka naložil družbi, ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. Predujem je namenjen kritju stroškov, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in vključujejo stroške taks, zastopanja, prič in izvedencev. Sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Višino predujma sodišče določi glede na lastno oceno višine predvidenih pravdnih stroškov.
Pritožbena navedba, da je pritožničina obveznost iz naslova založitve predujma za kritje stroškov družbeniške tožbe nastala z vložitvijo tožbe, je zmotna. Pritožnica do izdaje sklepa o predujmu ni bila udeležena v predmetnem pravdnem postopku po nasprotni tožbi. Njena obveznost založitve predujma za stroške postopka na račun sodišča prve stopnje je nastala z izdajo sklepa o predujmu, s katerim je sodišče prve stopnje tudi določilo višino predujma, ki ga je pritožnica dolžna založiti. Ker je bil sklep o predujmu izdan po začetku stečajnega postopka nad pritožnico, je pritožničina obveznost iz naslova založitve predujma nastala po začetku stečajnega postopka in predstavlja strošek stečajnega postopka.
SPZ člen 106, 115. ZPP člen 7, 212, 224, 337, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - stroški upravljanja in obratovanja - delitev stroškov s strani upravnika - ključ delitve - solastniški delež - nekonkretizirane navedbe - trditveno in dokazno breme glede ključa delitve - nedovoljene pritožbene novote
Tožeča stranka ni dokazala, da je uporabila pravilen ključ delitve (pravilen solastniški delež tožene stranke) glede na zakonsko ureditev, zato ni bilo mogoče preveriti, ali je pravilno obračunala stroške, ki odpadejo na toženo stranko.
Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za pravdni postopek velja načelo dispozitivnosti, ki pomeni, da se postopek začne, teče in zaključi po volji strank. Pomeni tudi, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Tožniku ne more prisoditi nekaj drugega ali več, kot je tožnik zahteval. Meje postavljenega zahtevka definira tudi vsebina in obseg obravnavanega spora in z njim povezano predloženo procesno gradivo (trditve in dokazi) pravdnih strank (razpravno načelo). Tudi glede zakonskih zamudnih obresti velja načelo dispozitivnosti in sodišče brez izrecne zahteve stranki le-te ne prisodi neposredno na podlagi zakona, kot si razlaga toženka v odgovoru na pritožbo.
Šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP jasno in izrecno določa, da mora druga pogodbena stranka stečajnega dolžnika svojo terjatev za povrnitev škode iz petega odstavka (to je škode, ki jo je imela zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice) prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Rok za prijavo te terjatve je določen v petem odstavku 59. člena ZFPPIPP, in sicer mora upnik svojo terjatev za povrnitev škode prijaviti v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice.
Do razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice ni prišlo šele z vložitvijo tožbe v zadevi XI Pg 1143/2020 na vračilo kupnine, niti s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 1143/2020. Tožba na vračilo kupnine v zadevi XI Pg 1143/2020 je bila samo posledica razveze pogodbe, kot je določena v drugem odstavku 111. člena OZ. Škoda je nastala že pred razvezo pogodbe, ko je imela toženka po navedbah tožnikov nepremičnino v posesti in naj bi jo s svojimi ravnanji razvrednotila, tožnika pa sta pravico za povrnitev škode pridobila z odstopom od pogodbe s strani stečajnega upravitelja toženke.
Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Tožnika sta bila z obvestilom stečajnega upravitelja z dne 14. 2. 2020 seznanjena tako s stečajem toženke kot z odstopom od pogodbe.
Izgubljeni dobiček je dobiček, ki ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakuje glede na normalen tek stvari. Ker iz navedb tožeče stranke izhaja nazadovanje poslovanja v preteklih obdobjih, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo njeno utemeljeno pričakovanje glede izgubljenega dobička.
Pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega obligacijskega razmerja, učinkujejo samo za udeležence tega razmerja. Tožeča stranka zato ne more uspeti s toženim zahtevkom, s katerim zahteva razveljavitev najemne pogodbe med drugima strankama. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen.
prevzem premoženjske celote - pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - kreditna pogodba - revolving kredit - dolg - koneksnost terjatev - prekluzija dejstev in dokazov - pravica do izjave
Prvi pogoj za dopustitev uporabe 433. člena OZ je, da mora predmet prenosa predstavljati premoženjsko celoto ali njen del, s čimer je mišljen (neodplačen oz. za neustrezno ceno) izvršen prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka stvari, premoženjskih in nepremoženjskih pravic, ki so organizacijsko-funkcionalno- ekonomsko-pravno povezane v celoto, ki omogoča opravljanje dejavnosti prenosnika in po prenosu prevzemnika.
Ker gre pri uveljavljanju odgovornosti prevzemnika za dolgove odsvojitelja na podlagi 433. člena OZ za prevzem premoženjske celote oziroma njenega dela in je iz uporabe tega določila že po jezikovni razlagi izrecno izključen prenos posameznih stvari, je razlaga, da mora biti dolg strogo namenski na način, da bi se moral nanašati na posamezno stvar ali pravico, ki je bila v okviru te celote prenešena na prevzemnika, v nasprotju z vsebino in namenom 433. člena OZ. Ozko tolmačenje pogojev iz 433. člena po mnenju tega sodišča ne vključuje hkratne zahteve po ozkem razumevanju dolga z ozko opredeljeno vsebino. Iz vsebine 433. člena OZ takšna zahteva nedvomno ne izhaja, dolg se mora nanašati na premoženjsko celoto in ne nujno na posamezno stvar ali pravico iz te celote, lahko je tudi zgolj funkcionalno povezan s to celoto.
zakupna (najemna) pogodba - trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - prehajanje trditvenega in dokaznega bremena - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene - stroški pravdnega postopka - zavrnitev sorazmerno majhnega dela zahtevka
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno naložilo breme dokazovanja nepravilnosti dokumentacije toženi stranki. Kot že navedeno, dokazno in trditveno breme med strankama prehaja. Dokazno breme je namreč na tistem, ki zatrjuje obstoj, ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva, kar v konkretnem primeru pomeni, da je tožeča stranka z listinami in izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče dokazovala, da tožena stranka ni plačala zapadle najemnine ter da ni prišlo do kompenzacije. Tako je prešlo breme ugovorov, da to ne drži, v toženkino trditveno in dokazno breme.