ZPP člen 108, 108/1, 180, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 61, 61/1, 61/2, 62, 62/2.
predlog za izvršbo - ugovor zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - pritožba zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi - odgovor na pritožbo - izvršilni postopek se prevesi v pravdo - tožba v pravdnem postopku - kršitev pravice do izjavljanja v postopku
Kadar se pravdni postopek začne (kot v tem primeru) na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se kot tožba po izrecni določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ obravnava predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi oziroma se kot tožba enotno obravnavata ta predlog in dopolnitev tožbe, k vložitvi katere po prejemu spisa pozove pravdno sodišče (ta tožba je tipično nepopolna, ker predlog ne vsebuje predpisanih sestavin tožbe iz 180. člena ZPP; prvi odstavek 108. člena ZPP). Kot tožba (oziroma njen del) se torej ne obravnava pritožba zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Prav tako je kot del odgovora na tožbo v takšnem postopku mogoče obravnavati le ugovor zoper sklep o izvršbi, ne pa odgovora na pritožbo zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Poleg tega trditve pravdnih strank iz pritožbe zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in odgovora na to pritožbo v kasnejši pravdi niso upoštevne zaradi narave in cilja pritožbenega postopka, ki ga sproži upnik zoper razveljavitveni sklep izvršilnega sodišča. Kot je pojasnjeno tudi v sklepu I Ip 1314/2023, ima pritožbeno sodišče v izvršilnem postopku pooblastilo le za presojo (ne)obrazloženosti ugovora. Z rešitvijo tega vprašanja se torej pritožba in odgovor nanjo v tistem pritožbenem postopku izčrpata, vrsta nadaljnjega postopka pa je odvisna od odločitve pritožbenega sodišča, bodisi izvršilni bodisi pravdni postopek. Vložena sta namreč v stranskem, z vidika pravdnega postopka ločenem pritožbenem postopku, ki je namenjen samo preverjanju pravilnosti odločitve o tem, ali ugovor zoper sklep o izvršbi ustreza zahtevi po obrazloženosti v smislu prvega in drugega odstavka 61. člena ZIZ, ne pa širjenju trditvene podlage iz predloga za izvršbo oziroma dopolnitve tožbe in iz ugovora zoper sklep o izvršbi, katerih cilj je utemeljevanje oziroma oporekanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
dvom o nepristranskosti sodnika - videz nepristranskosti sodišča - sorodnik
Takšno sorodstveno razmerje razpravljajoče sodnice in priče, ki sedaj res ni več zakoniti zastopnik tožene stranke, bila pa je v obdobju, iz katerega izvira sporno razmerje med strankama, v tem razmerju pa je imel A. A. kot zakoniti zastopnik tudi aktivno vlogo, gotovo predstavljajo okoliščino, ki bi pri povprečno razumnem človeku vzbudile dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice, kar je zadosten razlog za njeno izločitev. Za vzdrževanje zunanjega videza nepristranskosti sodišča je namreč potrebno izključiti vsako možnost, da bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranskost sodišča.
odločitev o pravdnih stroških - odvetniška storitev - davek na dodano vrednost (DDV) - povračilo odbitka vstopnega DDV
Bistvo ni, da odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV, ne bi smel svoji stranki obračunati tudi davka. Pač pa stranka, ki je svojemu odvetniku morala plačati DDV, ni upravičena, da prejme povrnitev tega dela lastnih stroškov od nasprotne stranke, če je sama upravičena do njegovega odbitka kot vstopnega DDV. Tedaj to z vidika ZPP ni potreben strošek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078360
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - aktivna legitimacija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19
Dobesedna razlaga 4. člena ZKUASP glede oblike zastopanja je pri presoji tožničine aktivne legitimacije v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja.
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Upoštevajoč primerljivost položajev imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki, zatrjevanje konkretnih okoliščin, ki so v tem obdobju predstavljale nepremagljive ovire za sodno zahtevo izpolnitve obveznosti, zato ni potrebna.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076736
ZIZ člen 239, 272, 272/1. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3. OZ člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba - bančna garancija - zloraba pravic iz bančne garancije - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - bančna garancija brez ugovora - načelo prepovedi zlorabe pravic - ugovor zoper sklep o zavarovanju
Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00076484
ZPP člen 451, 452, 453. ZOZP člen 15, 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezno zavarovanje v prometu - popravilo vozila - krajevno običajne cene
Oškodovanec ima pravico do izbire servisa popravil, ki mu zaupa, pri čemer mora v skladu z načelom skrbnosti ter vestnosti in poštenja ravnati gospodarno. Zato ni upravičen do povračila stroškov popravila, ki bi bili očitno pretirani. Oškodovanec ima res dolžnost zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Kršitev te dolžnosti pa bi mu bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati le, če bi za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega cene očitno presegajo običajne cene primerljivih ponudnikov.
V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica.
Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice.
Splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, torej, da gre za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, kot tudi, da je oseba, odgovorna za izdajo takšnih podatkov, vedela ali bi morala vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078337
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem na epidemijo COVID-19 ne more zadostiti trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ. Glede na sprejetje ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in tek materialnih prekluzivnih rokov, in upoštevajoč primerljivost položajev imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, zatrjevanje posebnih okoliščin, ki bi za tožečo stranko konkretno predstavljale obstoj nepremagljivih ovir po 360. členu OZ, ni potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.
V tej zadevi je bila Pogodba o cesiji v svojem zapisu jasna: ne po tem zapisu, ne po kontekstu, v katerem je bil ta zapis izoblikovan, ni bila objektivno sporna. Ni mogoče prebijati v celoti jasnega besedila te pogodbe in v njej videti prevzem dolga zgolj na podlagi poznejše okoliščine, da je toženka podpisala Predlog za medsebojno kompenzacijo. Tudi če se ne razišče do konca toženkine teze, da je šlo za nenameren lapsus, je edini še možen zaključek ta, da do pobotanja s toženkinim podpisom tega tožničinega predloga pač ni prišlo, ne pa da je tista pogodba nekaj drugega kot to, kakor se glasi.
Izpodbojna tožba ni sklepčna. Prvič, gre za pogodbo med tretjimi, izpodbojna pa so samo dejanja stečajnega dolžnika. In drugič, navedena pogodba je ustvarila pogoje, da družba A. pride v položaj, da bodisi sama s cedirano terjatvijo za plačilo najemnine pobota (kar ji glede na zgoraj opisani lapsus ni uspelo) tožničino terjatev za plačilo kupnine bodisi da se ta pobot zgodi samodejno kot pravna posledica začetka stečajnega postopka. To (oboje) pa je dovoljeno.
Ker so bile kompenzacije časovno povsem blizu nakupom, je ob odsotnosti toženkinih navedb o stvarno utemeljenem in razumnem poslovnem razlogu za nakup žage za les, stroja za električno varjenje in treh različnih vrst kablov utemeljeno sklepati, da so bili navidezni ločeni nakupi in poboti kupnine z najemnino sestavni deli prikritih nadomestnih izpolnitev.
Solidarna obveznost stroškovnih dolžnikov mora biti razvidna iz izreka in se ne domneva. Zato sprememba odločitve o solidarni obveznosti tožnic ni očitna pisna ali računska pomota, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Vsebinskih napak ali pomanjkljivosti namreč sodišče s popravnim sklepom ne more odpraviti.
Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, je, da te nosi tista stranka, ki jih je povzročila. V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je do prenehanja najemnega razmerja med pravdnima strankama prišlo po enostranski volji najemodajalca, ki pred sprožitvijo sodnega postopka volje po prenehanju najemnega razmerja ni izjavila najemojemalcu in prenehanja najemnega razmerja ni poskušala doseči sporazumno, je bila tedaj tožeča stranka tista, ki je povzročila obravnavani spor. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v opisanih okoliščinah obravnavanega primera toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka, je zato v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj te nosi tista stranka, ki jih je povzročila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00076962
OZ člen 275. ZPP člen 8.
spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - etažni lastnik - pogodbena podlaga - verzija - plačilo dobaviteljem - dokazovanje plačila - zakonita subrogacija - ključ delitve stroškov - denarni tok - aktivna legitimacija - načelo proste presoje dokazov - sodna praksa kot pravni vir - ustaljena sodna praksa
Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.
Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.
Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.
nepopolna ali nerazumljiva tožba - poziv na dopolnitev tožbe - prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge - podaljšanje sodnega roka - izkazanost opravičenih razlogov - zavrnitev predloga za podaljšanje sodnega roka
Tožeča stranka si ni prizadevala za podaljšanje roka v ožjem smislu, pač pa je skušala iztek sodnega roka odložiti do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je vložila v drugem pravdnem postopku. Takšno vsebinsko in časovno odprto podaljševanje sodnega roka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZPP ni dopustno.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - dokazovanje nevarnosti - neznatna škoda - pravni standard neznatne škode - obremenjena nepremičnina - poseg v lastninsko pravico - posebne okoliščine - okoliščine konkretnega primera - trditveno in dokazno breme
V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožnica to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je nepremičnina, ki je zaobsežena z začasno odredbo, že obremenjena, po mnenju višjega sodišča, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen. Sam obstoj hipoteke namreč ne zožuje toženkinih lastninskih upravičenj na nepremičninah v primeru razpolaganja s to nepremičnino. S prepovedjo obremenitve in odtujitve, kot jo zahteva tožnica, pa bi se toženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičnino, kar je hud poseg v lastninsko pravico.
Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato mora tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme, z navedbo specifičnih okoliščin konkretnega primera verjetno izkazati, da je večina argumentov v prid njeni trditvi, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo.
Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek).
Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku iz kompleksnega in trajajočega pravnega razmerja odločeno celovito nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o njem dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu oziroma glede katerih posamičnih ravnanj, ki so se v njegovem okviru zgodila.
ZPP člen 285, 285/1, 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - sklepčnost tožbe po višini - pravočasnost navedb - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje se o takšnem predlogu tožnice, ki mu je toženka nasprotovala, (sploh) ni izreklo, pa čeprav bi se moralo. Enostavno je zaključilo, da je glede na obrazložen ugovor toženke, podan na prvem naroku za glavno obravnavo, tožba glede višine nesklepčna. S tem je brez dvoma kršilo pravico tožnice do izjave oziroma enakega obravnavanja pred sodiščem. Zaradi takšnega načina sojenja se sodišče druge stopnje tudi ni izreklo glede uporabe tretjega odstavka 286. člena ZPP, iz katerega med drugim izhaja, da lahko stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za dokazovanje (prave) volje pogodbenih strank pri sklepanju poslov zaslišanje strank oz. prič posla primarno dokazno sredstvo, čemur se je sodišče prve stopnje izognilo s podajo določenih argumentov procesne in pravne narave, s katerimi pa ni uspelo ovreči potrebe po ugotavljanju pravno relevantnih okoliščin primera z izvedbo dokazov.
ZFPPIPP člen 59, 59/5, 265, 265/4, 267, 267/2, 267/5, 267/6, 267/7, 268, 268/1. OZ člen 19.
odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - učinkovanje odstopne izjave - vročitev izjave o odstopu
Glede na določila ZFPPIPP je torej po presoji sodišča druge stopnje za učinkovanje odstopne izjave s posledico razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe bistveno, da je bila odstopna izjava sopogodbeniku dana v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka oziroma od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP in da stečajni upravitelj v istem obdobju pridobi soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice.
Stališču tožnice, da bi morala biti izkazana vročitev izjave sopogodbeniku znotraj trimesečnega roka, ni slediti. Po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je odstopna izjava dana v trimesečnem roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP, kar mora v primeru spora dokazati odstopnik od pogodbe.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 451. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 12, 12/5, 12/6.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - komunalni odpadki - epidemija - nedovoljene pritožbene novote - neizvedba dokazov
Kot del toženkine trditvene podlage ni bilo mogoče upoštevati njenih navedb v odgovoru na pritožbo upnika (tožeče stranke) zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Odgovor na pritožbo je bil vložen v ločenem pritožbenem postopku in je bil namenjen zgolj odgovoru na pritožbo upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in ne širjenju trditvene podlage iz ugovora zoper sklep o izvršbi.
Dejanska zasedenost turističnega objekta tožene stranke ni odločilna ne za višino okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda in ne za višino stroškov zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov, prav tako ni pravne podlage za oprostitev plačila vtoževanih računov zaradi epidemije koronavirusa.