Prvostopenjsko sodišče je dejstva, zatrjevana v dopolnitvi tožbe, pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), pri čemer priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Posledično tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženi stranki ni bila omogočena udeležba v sodnem postopku oziroma da se njene navedbe in dokazi niso upoštevali (uveljavljanje kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Če pride do pripoznave zahtevka, to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato (razen zelo omejenega vprašanja, ali gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo) ni več niti dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi, resnična, in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (zato sodišče "brez nadaljnjega obravnavanja" izda sodbo).
Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar pritožbene navedbe že iz tega razloga niso utemeljene.
Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.