CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076737
ZGD-1 člen 38a, 38a/1, 38a/2, 38a/3, 38a/4, 38a/9. OZ člen 73. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 286.
ničnost posla - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - nedopustna kavza - nedopustni nagib - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - notarski zapis - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - neposredno izvršljiv notarski zapis - učinki vpisa in izbrisa prokure v sodni register
V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja. Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj.
Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - skupni sporazum o višini nadomestil - nadomestilo za uporabo avtorskih varovanih del - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - dobrovernost
V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo ter da bi pomisleki o primernosti sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Prav tako se je v sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je sodišče pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z določili ZASP oziroma ZKUASP.
Tožena stranka z ugovorom, da je skupni sporazum ne zavezuje, ker ga ni podpisala in ni članica združenja uporabnikov, ki ga je podpisal, ne more uspeti. Skupni sporazum zavezuje vse istovrstne uporabnike, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Ko je reprezentativno združenje uporabnikov pristalo na uporabo določil Pravilnika 2006 za določitev višine nadomestil za uporabo avtorskih del, je Pravilnik 2006 postal pravno zavezujoč za vse istovrstne uporabnike. Ker je treba kot pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo avtorskih pravic uporabiti določila Skupnega sporazuma, je treba pri določitvi višine dolžnega nadomestila upoštevati vsa določila Skupnega sporazuma in ne le tistih, ki predstavljajo del tarife.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074418
ZPP člen 22, 22/1. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 54, 54/3, 587, 587/1, 614.
sporazum o krajevni pristojnosti - uveljavljanje dogovora o krajevni pristojnosti v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine - najemna pogodba - ustni dogovor o bistvenih sestavinah pogodbe - dogovorjena oblika pogodbe - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najemne pogodbe - podaljšanje najemnega razmerja
Posebna oblika se za veljavno sklenitev najemne pogodbe ne zahteva. Kljub temu, da je med strankama obstajal dogovor o pisni obliki najemne pogodbe, nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za veljavno sklenitev, slednje pa ne izhaja niti iz poteka sklepanja najemne pogodbe, saj je tožeča stranka toženi stranki izročila predmet najema še preden je le-ta podpisala najemno pogodbo. Stranki sta tako veljavno sklenili najemno pogodbo že s samim soglasjem o bistvenih sestavinah, hkrati pa nase prevzeli obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.
Tožena stranka bi morala, če je imela ob koncu obdobja najema voljo po prenehanju najemnega razmerja, vrniti predmet najema, oziroma bi morala svojo voljo po prenehanju jasno sporočiti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vse do 7. 6. 2021 tožena stranka tožeči stranki na elektronska sporočila ni odgovarjala. Ker hkrati tudi tožeča stranka ni zahtevala vračila priklopnega vozila, je iz takšnega ravnanja razvidna volja obeh pravdnih strank do podaljšanja najemnega razmerja.
družbenik - pravica do informiranosti družbenika - pravica družbenika do informacije in vpogleda - popolna informacija - restriktivna razlaga izjem
Niti družba, niti sodišče, ne more presojati jasno zapisane določbe 512. člena ZGD-1 ob uporabi splošnih pravil civilnega prava, pač pa ob uporabi načel korporativnega prava, ki družbeniku omogočajo popolno informiranost, razen ob restriktivno zakonsko določenih izjemah, ki se jih tudi ozko razlaga. Družbenikova pravica do informacije je pravilo, njena odklonitev je izjema.
izdaja sodbe brez glavne obravnave - nesporno dejansko stanje
Za dopustnost izdaje sodbe brez glavne obravnave po 488. členu ZPP v primeru nespornega dejanskega stanja je v vseh situacijah ključno, da je doseženo zavedanje (poenotenost) procesnih udeležencev, tj. sodišča in strank (ki je pri njiju lahko bodisi dejansko ali pa zgolj samo dolžno: morali bi se bili tega zavedati in je zato treba šteti, da sta o tem poenoteni), da je ta nespornost resnično podana.
zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - trditveno in dokazno breme - utemeljenost zahtevka po višini
Če tožena stranka konkretnih del ni naročila in če v bistvenem pritrjuje tožeči stranki, da ji je ta nudila le delavce, ki jim je delo sproti odrejala tožena stranka na gradbišču, se obstoj dogovora o tem, da bo tožeča stranka dela obračunala po specifikaciji izvedenih del, izkazuje kot nesmiseln in brez podlage (cause). Če tožena stranka ni naročila točno specificiranih del, ni razloga, da bi jih specificirala tožeča stranka, saj je vrsto in obseg dela odrejala toženka.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - pasivna stvarna legitimacija - sprememba lastništva - obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela
V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da je stroške upravljanja in obratovanja dolžan plačati dobroverni lastniški posestnik ("dejanski lastnik"), čeprav v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Bistveno je, da je upravnik o prenosu lastninske pravice ustrezno obveščen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00073235
ZPP člen 213, 214, 214/2. OZ člen 82, 82/1, 125.
pogodba o faktoringu - dogovor o obročnem plačilu dolga - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi - jasno pogodbeno določilo - sporno pogodbeno določilo
Listine ne potrjujejo trditev tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovarjali za obročen način odplačevanja obveznosti tožene stranke. Z zaslišanjem strank in prič pa tožena stranka ne more dopolniti svojih navedb, ki morajo biti konkretizirane. Z zaslišanjem prič stranka dokazuje konkretizirana dejstva in ne more nadomestiti manjkajočih dejstev (213. člen ZPP). Tožena stranka bi morala navesti kje, kdaj in na kakšen način naj bi se pravdni stranki dogovorili in ne le dogovarjali za obročno poplačilo obveznosti. Le zatrjevani dogovori med strankama glede zapiranja medsebojnih obveznosti, ki niso bili realizirani, pa ne kažejo na morebitno dogovarjanje o obročnem plačilu obveznosti tožene stranke.
Aneks, ki ima pravno naravo dvostranske pogodbe, zavezuje pogodbeni stranki (125. člen OZ). Besedilo aneksa pogodbe je povsem jasno in je treba določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba razlagati nejasna določila pogodbe na podlagi 83. člena OZ. Če pa si ena stranka razlaga pogodbeno vsebino, ki jo zamejuje besedna razlaga, drugače od druge stranke, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je pogodbena vsebina kakorkoli nejasna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO
VSK00074920
URS člen 26, 33, 67. ZUreP-3 člen 9. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 1. OZ člen 133, 133/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
odškodninska odgovornost občine - pravica do zasebne lastnine - pravica do mirnega uživanja premoženja - legitimno pričakovanje - prostorsko načrtovanje - exceptio illegalis
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076934
ZGD-1 člen 384, 388, 614, 614/1, 614/2. ZPre-1 člen 17, 68. ZST-1 člen 31, 31/2,. ZPP člen 363, 363/3.
sodni preizkus denarne odpravnine - vrednost spornega predmeta - določitev prave vrednosti - pravilna odmera sodne takse - varstvo manjšinskega delničarja - iztisnitev manjšinskih delničarjev - domneva pravičnega nadomestila - izpodbojna domneva - zloraba pravic - zloraba notranje informacije - dopustnost posega v lastninsko pravico - posebna pritožba ni dovoljena - stroški postopka - porazdelitev bremen - dostop do sodišč
Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP).
Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre.
Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa.
Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZGD-1 (384. do 388. člen) je v bistvenem drugačna kot ureditev po ZPre-1 (68. člen v zvezi s 17. členom).
Zaprtost in nelikvidnost delniškega trga širi prostor za tržne manipulacije, vendar na njihov obstoj zgolj zaradi teh dejstev ni mogoče sklepati. Trg delnic prvega udeleženca je bil pač takšen, kot je glede na objektivne danosti lahko bil, pri čemer predlagatelj ni navedel sklepčnih trditev o zlorabi notranjih informacij, o nedovoljenem dogovarjanju oziroma o vplivu drugih (netržnih) dejavnikov na ceno delnic.
Okoliščina, da povpraševanja po delnicah ciljne družbe ni bilo, ker so jo obvladovali glavni delničarji že pred prevzemom, sama po sebi ne predstavlja tržne manipulacije. Intenca prevzemanja družb s strani managerjev ni niti nezakonita niti nelegitimna, prav tako ne dejstvo, da si je glavni delničar še pred opravljeno zadnjo transakcijo z delnicami pridobil monopolni položaj v družbi. Prav tako je (za določitev poštene cene delnic) nerelevantno, ali je šlo za več kot deset let načrtovan in skonstruiran prevzem prvega nasprotnega udeleženca.
Porazdelitev bremena stroškov postopka sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine določa 614. člena ZGD-1 povsem samostojno in neodvisno od pravil, ki jih glede stroškov določata ZPP in ZNP-1.
Namen 614. člena ZGD je, da se s specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča.
odškodninska odgovornost občine - lokacijska informacija - investicija - gradbeno zemljišče - izgradnja objekta - dejanska škoda - izgubljeni dobiček - lex commissoriae
Če ne bi tožeča stranka poskušala zmanjševati škode s preprojektiranjem projekta, bi ji lahko tožena stranka namenila ugovor, da ni zmanjševala škode in da je kršila četrti odstavek 243. člena OZ v zvezi s petim odstavkom istega člena OZ ter da je zato soodgovorna za nastalo škodo. Torej je bilo po materialnem pravu poslovno potrebno, da je tožeča stranka po seznanitvi z nemožnostjo izvedbe investicije po prvotno zamišljeni poslovni ideji poskušala rešiti investicijo s preprojektiranjem in vložitvijo zahteve za spremenjeno gradbeno dovoljenje ter se je tako prilagodila izrednemu dogodku.
Takšen izredni dogodek, kot se je pripetil v tej zadevi, ne more biti v breme tožeče stranke, saj ni storila ničesar narobe.
Za izredni dogodek z napačno lokacijsko informacijo odgovarja tožena stranka in v njeno breme je vsak kasnejši življenjski dogodek, ki je preprečil tožeči stranki uresničitev časovno in finančno realno načrtovanega projekta. Gre za nevarnost oziroma naključje, ki se je pripetilo njej.
Tožena stranka občina bi se morala kot profesionalni subjekt, ki se ukvarja ne le s postopki urejanja prostora, pač pa tudi z investicijami, glede na zahtevano posebno skrbnost, zavedati, da povprečno skrbni investitor ne računa z izredno situacijo (sicer se praviloma ne bi odločil za investicijo), da ni neomejeno kapitalsko sposoben, da bi zmogel časovno in finančno v nedogled vztrajati pri investiciji. Točno to se je v zgodilo v tem primeru tožeči stranki. Ta je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zmanjšala škodo, spremenila je projekt, plačevala obroke po leasing pogodbi skoraj 2 leti in pol dlje kot je realno planirala, pa vseeno ni zmogla do odstopa leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu uresničiti svoje investicijske namere.
Določenost roka v pogodbi ne pomeni vedno, da je pogodba ob poteku časa avtomatsko razvezana. Upoštevaje naravo pogodbene obveznosti zato pogodbenega določila o natančnem času, ko je treba opraviti izpolnitev, ne gre razumeti dobesedno. Pomen časa v taki pogodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno, saj je izvršitev gradbenih del odvisna tudi od izpolnjevanja naročnikovih - torej obveznosti tožene stranke. Zaradi njene upniške zamude (z izpolnitvijo nasprotnih obveznosti - kar pritožbeno ni izpodbito) namreč tožeča stranka ni bila v zamudi in zato njena obveznost ni prenehala.
ZPP člen 108, 207, 207/2, 285. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/5, 12, 12/3.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pravna oseba - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - premoženjsko stanje - bilanca stanja - materialno procesno vodstvo
Trditveno in dokazno breme glede izpolnjenosti pogojev za taksno oprostitev oziroma za odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse je na predlagatelju taksne oprostitve, ki mora vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva, navesti že v predlogu za taksno oprostitev.
Tožničin predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodnih taks ni imel nobenih formalnih pomanjkljivosti, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ravnati v skladu s pravili o nepopolnih vlogah in na podlagi 108. člena ZPP pozivati tožečo stranko, da popravi ali dopolni svojo vlogo, ampak je moralo odločiti o predlogu. V postopku odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks materialno procesno vodstvo ne pride v poštev.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZGD-1 člen 394, 394/1, 502, 522.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izključitev družbenika - skupščinski sklep o izključitvi družbenika - vpis izključitve družbenika v sodni register - ničnost ali izpodbojnost dela sklepa skupščine - zavrnitev vpisa - zadržanje učinkovanja odločbe
Zatrjevana in ugotovljena ničnost sklepa skupščine, ki je podlaga za predlagani vpis podatkov, je lahko razlog za zavrnitev vpisa. V primeru zavrnitve takšnega vpisa pa tudi ni mogoče opraviti vpisov na podlagi 502. člena ZGD-1.
Možnost izključitve družbenika je v zakonu določena z namenom preprečevanja nastanka škode ostalim družbenikom in družbi ter zagotovitve njenega nemotenega in zakonitega delovanja ter ohranjanja njene biti. Družbeniku, ki takšno delovanje onemogoča oziroma ga ogroža, preti izključitev. Navedeno je z vidika obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ še zlasti pomembno v danem primeru, saj je tožena stranka pomembna institucija finančnega sistema Republike Slovenije.
Tožeča stranka ne izpodbija za odločitev bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da sodne takse za tožbo ni plačala v roku, zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo tožbo za umaknjeno in ustavilo postopek, temveč ugovarja pravilnosti odmerjene sodne takse in navaja razloge za oprostitev plačila sodne takse, s čimer v pritožbi zoper izpodbijan sklep ne more uspeti.
ZST-1 člen 19, 19/1, 19/2, 30, 30/1. ZGD-1 člen 390.
izpodbijanje skupščinskega sklepa - sklep o uporabi bilančnega dobička - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - prosti preudarek sodišča
Glede določitve vrednosti spornega predmeta v zvezi z uveljavljanjem neveljavnosti skupščinskih sklepov ZPP nima posebnih določb, skladno z določbami 19. do 29. člena ZST-1 pa se vrednost spornega predmeta določa po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank (prvi odstavek 30. člena ZST-1).
S tem v zvezi se pritožnica sklicuje na svoj ekonomski interes in trdi, da se vrednost spora določa po ekonomski pomembnosti spora zanjo, kar se vrednoti po odstotku udeležbe tožnice v toženki, pomnoženo s celotno vrednostjo skupščinskega sklepa. Vendar sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore in v tej zadevi ni mogoče govoriti o ekonomskem interesu zgolj tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da odločitev o neveljavnosti skupščinskega sklepa v tej zadevi velja za vse delničarje, tudi za tiste, ki v postopku niso udeleženi in se zato vrednost spornega predmeta ne more določiti izključno glede na vrednost delnic, ki jih ima tožeča stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00075766
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1. ZOdv člen 17, 17/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2, 2/3.
spor majhne vrednosti - plačilo odvetniških storitev - naročilo storitev - sestava pogodbe - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - zaslišanje le ene stranke - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dolžna plačati za pripravo osnutka predpogodbe, ker te storitve tožniku ni naročila.
Zaslišanje samo ene od strank lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer takrat, kadar je zaslišanje samo ene od strank kršitev pravice do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem. Vendar takšna kršitev v tem postopku ni podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00074297
URS člen 25. ZGD-1 člen 388, 606 - 615. ZPosS člen 8, 8/2, 8/3. ZNP-1 člen 33. ZPP člen 219b, 227, 227/6, 270, 270/3, 295, 295/4, 296, 296/2, 298, 298/4, 363.
iztisnitev manjšinskih delničarjev - denarna odpravnina - preizkus primerne denarne odpravnine - sklepi procesnega vodstva - varstvo poslovne skrivnosti - dopustnost pritožbe zoper sklep - pravica do pritožbe - omejitev pritožbe - pravica do izjave v postopku - strokovna pomoč
Tako 33. člen ZNP-1 kot 363. člen ZPP jasno določata, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če zakon ne določa drugače. Pravico do pritožbe (zoper katerikoli sklep sodišča) mora zakon torej izrecno izključiti ali omejiti. Izključitev pritožbe po tretjem odstavku 270. člena oz. omejitev po četrtem odstavku 298. člena ZPP je treba razlagati ozko, t.j. da velja le za sklepe, ki se neposredno nanašajo na vodstvo postopka (obravnave), katerega gospodar (dominus litis) je sodnik, ki praviloma samostojno odloča o tem, kako bo vodil postopek. Krog sklepov procesnega vodstva je načeloma odprt, vkolikor so ti sklepi usmerjeni k smotrnemu in ekonomičnemu vodenju postopka, njegovi pospešitvi ob hkratni skrbi za razjasnitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj spornega razmerja in pri tem odločilno ne posegajo v pravice in zavarovane pravne interese strank. Odločanje sodišča po tretjem odstavku 8. člena ZPosS je delno meritorne (in ne zgolj procesne) narave, saj zahteva vsebinsko presojo, ali določena informacija predstavlja poslovno skrivnost (vsaj s stopnjo verjetnosti), takšnim odločitvam pa je težko priznati naravo procesnega vodstva. Sodišče odločitve o obstoju poslovne skrivnosti tudi ne bi moglo samovoljno spremeniti, (ker bi si na podlagi istih okoliščin premislilo). Do razkritja oz. do ogrozitve razkritja poslovne skrivnosti pa lahko pride v kateremkoli sodnem postopku, ne samo v postopku, uvedenim zaradi njenega varstva. A zaščita imetnikov poslovne skrivnosti v postopkih, katerih predmet ni poslovna skrivnost sama, ne more biti močnejša kot v postopkih, sproženih izključno zaradi varstva poslovne skrivnosti. Sodišče mora vsem udeležencem dati možnost, da se izjavijo o zbranem procesnem gradivu, ta možnost pa v konkretnem primeru vključuje tudi pravico stranke do zagotovitve ustrezne strokovne pomoči pri preučevanju gradiva in priprave vlog.
Povečanje višine zavarovane terjatve v tožbenem zahtevku hipotekarne tožbe, ki se po višini ujema z ocenjeno vrednostjo zastavnega predmeta pomeni spremembo vrednosti spornega predmeta zaradi razširitve tožbenega zahtevka, ki predstavlja podlago za odmero dodatne sodne takse.