varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - upravnik - skupni deli stavbe - stvarne napake - odgovornost za skrite napake - jamčevalni rok - začetek teka jamčevalnega roka - prevzem nepremičnine - prevzem skupnih delov stavbe od prodajalca - kogentna narava zakonskih določb - jezikovna razlaga zakona - namenska razlaga zakonske določbe - zapisnik o primopredaji - napake v solidnosti gradbe - pravna kvalifikacija - normalna funkcija objekta
Neobstoj prevzemnega zapisnika ne pomeni nujno, da tudi primopredaja skupnih delov dejansko ni bila izvedena in da je treba upoštevati dejanski prevzem, saj začetka rokov ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Drži sicer, da določbe 2. poglavja ZVKSES o izročitvi in prevzemu (18. in 19. člen) predstavljajo kogentno pravo. Vendar tožeča stranka napačno sklepa, da brez zapisnika prevzema skupnih delov stavbe s strani upravnika ni mogoče izvesti. V navedenih členih namreč ni določbe, ki bi pogojevala izročitev in prevzem nepremičnine s sestavo primopredajnega zapisnika. Prvi odstavek 19. člena ZVKSES sicer določa njegovo sestavo, ni pa nikjer določeno, da bi bila nepremičnina izročena oziroma prevzeta šele z njegovo sestavo. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je zapisnik namenjen predvsem potrditvi dejstev, ki so navedena v tretjem odstavku 19. člena (opis stanja nepremičnine, izjave kupca o prevzemu, listinah, uveljavljanju pogodbene kazen, zahtevi za odpravo napak itd.). Vpliva pa tudi na kupčevo pravico uveljavljanja očitnih (in ne skritih) napak, odpravo katerih mora sicer zahtevati ob prevzemu (če zapisnika ni oziroma prodajalec kupca o tej pravici ne pouči, kupec te pravice ne izgubi). Če bi zakonodajalec izročitev oziroma prevzem nepremičnine pogojeval s sestavo zapisnika, bi to izrecno navedel pri pogojih za izročitev v 18. členu ZVKSES.
Primopredajni zapisnik ni izrecen pogoj za prevzem nepremičnine oziroma njenih skupnih delov.
Pri uveljavljanju napak v solidnosti gradnje gre za pravno kvalifikacijo, z navedbo katere tožeča stranka ne more biti prekludirana. Vendar, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni specificirala svojih navedb oziroma ni konkretizirano navedla, v čem naj bi se kazala zatrjevana onemogočena oziroma bistveno okrnjena normalna funkcija objekta. Zatrjevane napake v zvezi z neprimerno temperaturo in (odpravljivo) nevarnostjo za opekline tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bila zaradi njih onemogočena oziroma bistveno okrnjena normalna funkcija objekta.
Nerelevantno je, ali je tožeča stranka že pred začetkom postopka ali med postopkom prisilne poravnave vedela oz. bi lahko vedela, da bo prodaja določenega premoženja tožene stranke lahko realizirana po višjih vrednostih.
V skladu z načelom enakega obravnavanja upnikov, ki terja enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, je treba pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika za poplačilo vseh navadnih terjatev s pripadajočimi obrestmi v smislu prvega odstavka 219. člena ZFPPIPP upoštevati dolžnikovo (prednostno) obveznost plačila vseh zavarovanih terjatev s pripadajočimi obrestmi v višini, kot bi tekle, če ne bi bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava. Enako velja tudi za v osnovni kapital dolžnika konvertirane terjatve upnika.
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3. ZFPPIPP člen 34. OZ člen 655, 656. ZPP člen 337, 337/1.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost uveljavitve terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - slabo finančno stanje dolžnika - grozeča insolventnost - dejavniki tveganja - vrednost materiala - bilanca stanja - nedovoljene pritožbene novote - nastanek neznatne škode
Izkazano dolžnikovo objektivno slabo finančno stanje in s tem objektivno slabe možnosti za uveljavitev terjatve še ne izkazujejo subjektivne nevarnosti, ki je glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
VSL00070208
URS člen 69. ZUreP-1 člen 106, 106/1, 106/6. ZUreP-2 člen 105, 105/5. ZUreP-3 člen 109, 109/8. OZ člen 169, 198, 336, 336/1, 347, 347/1, 361, 376, 1006. ZS člen 3, 3/2. ZOR člen 219, 277, 361. ZJC-B člen 19, 19/7.
razlastitev nepremičnine - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - višina odškodnine zaradi razlastitve - nemožnost uporabe - odmena zaradi nemožnosti uporabe - uporaba tuje stvari v svojo korist - zakonske zamudne obresti - zastaranje - kdaj začne teči zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - splošni petletni zastaralni rok - triletni zastaralni rok - občasne terjatve - pravilo ne ultra alterum tantum
Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok.
Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra alterum tantum), (376. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KOMUNALNA DEJAVNOST - LOKALNA SAMOUPRAVA - OKOLJSKO PRAVO
VSL00069850
ZPP člen 201, 201/3, 201/4. ZVO-1 člen 3, 3-6. ZFO-1 člen 7, 7/3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) člen 7, 7/2, 7/3. Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 3, 3/1-28, 3/1-30, 48.
odlagališče odpadkov na območju več občin - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov - upravičenci do okoljske dajatve - pritožba stranskega intervenienta - zavrnitev dokaznega predloga - razlaga uredbe
Ko gre za dejanja, ki so opravljena s pisnimi vlogami, velja pravilo, da veljajo strankina dejanja, če ta izrecno nasprotujejo intervenientovim. Če pa je intervenient v pisni vlogi opravil dejanje, ki mu stranka ni nasprotovala, veljajo tista intervenientova dejanja, ki so za stranko koristna.
Dejstvo, da tožena stranka ni vložila pritožbe, samo po sebi ne pomeni, da je pritožba intervenienta v nasprotju z interesi in voljo tožene stranke. Takšen zaključek bi bil mogoč samo, če bi tožena stranka izrecno nasprotovala vloženi pritožbi.
Obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev za odlaganje odpadkov na odlagališčih, zajema obremenitev okolja zaradi delovanja odlagališča odpadkov kot celotnega kompleksa, kar vključuje tudi napravo za čiščenje izcednih vod, ki se izcejajo iz odloženih odpadkov, če je ta naprava integralni del odlagališča.
Določbe Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih in Uredbe o odlagališčih odpadkov je treba razlagati tako, da je njihov pomen skladen s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1, ki določa, da so okoljske dajatve, ki so predpisane zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, prihodek proračuna občine, kjer je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067493
ZPP člen 154, 219a. OZ člen 243, 243/1, 625, 625/3, 634, 639, 639/3, 639/5.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - odgovornost za stvarne napake - odstop od pogodbe - pojasnilna dolžnost - poslovna podlaga pogodbe - tipični interes - profesionalna skrbnost - jamčevanje za stvarne napake - alternativnost jamčevalnih zahtevkov - kondikcijski zahtevek - odprava napake na stroške podjemnika - odškodninski zahtevek - zahtevek za plačilo odškodnine za škodo - nesklepčnost trditev - predvidljivost škode - licenčnina - dokaz iz drugega postopka - pravica do izjave - uspeh stranke v postopku
Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pravdni stranki v tem postopku ponovno zaslišalo, vendar pa ju je zaslišalo le glede vprašanj, o katerih še nista bili zaslišani v postopku I Pg 7/2018. Navedeno postopanje sodišča prve stopnje je glede na določbo 219.a člena ZPP ustrezno, saj sta se stranki strinjali, da se uporabita zapisnika o zaslišanju pravdnih strank iz drugega postopka.
Podjemnikova pojasnilna obveznost v zvezi z naročnikovim naročilom obstaja, če je naročilo objektivno pomanjkljivo in če bi podjemnik to pomanjkljivost ugotovil, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo.
Ker se tipični interesi domnevajo, se šteje, da bi toženka morala vedeti, da namerava tožnica uporabiti opravljen posel za opisani običajni namen, če bi ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Stroški odprave napak ne predstavljajo niti škode zaradi zaupanja niti refleksne škode, temveč gre za samostojni jamčevalni zahtevek v smislu tretjega odstavka 639. člena OZ (naročnikova odprava napak na račun izvajalca).
Naročnik lahko poleg zahtevka za odpravo napak kot primarnega jamčevalnega zahtevka na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi naslednje jamčevalne zahtevke: (1) pravico, da napako odpravi sam (po drugem podjemniku) in da od prvega podjemnika zahteva povrnitev stroškov odprave te napake, (2) pravico do sorazmernega znižanja plačila, ali (3) pravico odstopiti od pogodbe, kar povzroči nastanek kondikcijske terjatve. Navedeni zahtevki so alternativne narave. To pomeni, da lahko naročnik med predpisanimi sankcijami izbira, nima pa jih pravice kumulirati, to je uveljavljati več sankcij.
Zahtevka za odpravo napak na izvajalčeve stroške ter zahtevka z odstopom od pogodbe in vrnitvijo podjemnine ni mogoče uveljavljati kumulativno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00067760
SPZ člen 5, 12, 128, 128/1, 153, 154, 154/3. ZPP člen 337. ZUKSB člen 3, 10a, 36, 36/3. OZ člen 271, 271/2.
hipotekarna tožba - prenos terjatev banke na DUTB - poplačilo iz pogodbeno dogovorjene zastavne pravice na nepremičnini - prenehanje hipoteke - zloraba pravice - pritožbene novote - univerzalno pravno nasledstvo - nedovoljene pritožbene novote
Pritožbeno stališče, da so podane "posebne okoliščine, ko so objekti s strani kupcev dejansko bili plačani, vendar tožeča stranka ni želela izdati izbrisnih listin za izbris hipotek", ni sklepčno. Trpnik v citatu prikriva odločilno okoliščino, saj dopušča, da plačila ni prejela kreditodajalka, ki si je bila ravno zoper ta riziko zagotovila hipoteko.
Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije, da tožničina prednica ne bi bila smela kupiti in prodati drugih apartmajev v stavbi, kjer je tudi toženkin apartma, ne da bi bila dobiček od nakupa in prodaje odštela od terjatve, zavarovane z zadevno hipoteko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067403
OZ člen 190. SPZ člen 119, 119/2. ZPP člen 339, 339/2-8.
neupravičena pridobitev - plačilo vzdrževalnih del - rezervni sklad - izpolnitev pogodbene obveznosti - dejansko opravljeno delo - zavrnitev dokaznih predlogov - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev pravice do izjave v postopku
Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je vnaprejšnja dokazna ocena sicer lahko sprejemljiva, kadar sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - STEČAJNO PRAVO
VSL00067400
ZFPPIPP člen 309, 309/1-2, 310, 310/1. ZZK-1 člen 40, 40/1-3. ZPP člen 285, 337, 337/1.
denacionalizacija nepremičnin - pravica do denacionalizacije - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - pravni interes kot procesna predpostavka - pomanjkanje pravnega interesa - pričakovana lastninska pravica - stečajni postopek - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - materialno procesno vodstvo - odpravljiva nesklepčnost tožbe
Tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev pravice do denacionalizacije. O upravičenosti stranke do denacionalizacije se odloča v za to predvidenem postopku, kot ga določa Zakon o denacionalizaciji; izvedba pravdnega postopka za ugotovitev, ali je tožeča stranka denacionalizacijski upravičenec, bi pomenila nedopusten obid pravil o postopku denacionalizacije.
Kako mora biti tožbeni zahtevek oblikovan, določa ZFPPIPP. Ta določa, da je dopusten (le) zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice, ne pa zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka, ni ustrezno oblikovan, povedano drugače: ni dopusten. Ker pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde, ta pa je v ugotovitvi, da je tožeča stranka (pričakovana) lastnica nepremičnine, ne spremembe tožbe, je podana odpravljiva nesklepčnost tožbe, ki jo je mogoče odpraviti z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom.
pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - nekonkretizirani pritožbeni razlogi - vsebina pritožbe - zavrnitev dokaznega predloga - nesporna dejstva - pritožbene novote - meje preizkusa izpodbijane odločbe - preizkus po uradni dolžnosti
Pritožnik s ponavljanjem trditev o podlagi tožbenega zahtevka, obsegu in ugotovitvah nadzora nad toženo stranko, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti, saj s tem ne napada izpodbijane odločitve. Ponavljanje navedb, danih v prvostopenjskem postopku, namreč ne vsebuje razlogov, saj prezre odločitev sodišča, sprejeto v prvostopenjski sodbi. Zato pritožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more doseči preizkusa pravilnosti prvostopenjske sodbe, ki ga glede večine kršitev procesnega prava in glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja višje sodišče opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Če torej pritožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, mora navesti vse tisto, kar po njegovem mnenju podpira očitek, da je bila v okviru prvostopenjskega sojenja napravljena napaka. Ker pritožnik konkretno ni navedel, katera dejstva so zmotno ugotovljena, kateri razlogi glede odločilnih dejstev so izostali, kateri razlogi so v nasprotju s predloženimi dokazi, je pritožba v preostalem delu brez razlogov, višje sodišče pa se je omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00067880
ZPP-UPB3 člen 214, 214/2. ZIZ-UPB4 člen 41, 53, 53/2, 61, 61/2, 62, 62/2. OZ-UPB1 člen 119, 119/3, 1019, 1021.
izvršba na podlagi verodostojne listine - nadaljevanje izvršilnega postopka kot pravdni postopek - dopolnitev tožbe - solidarno poroštvo
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.
ZASP člen 130, 130/1, 165, 165/2. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-6, 48, 48/2.
javna priobčitev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - avtorski honorar - ugovor pasivne legitimacije - uporabnik avtorskega dela - soorganizator prireditve - solidarna odgovornost kršilcev - trditvena podlaga
V obravnavani zadevi je bila tožena stranka tista, ki je že v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je ona sama oglaševala predmetno prireditev, da je od organizatorja koncertne prireditve prevzela trženje sponzorjev in tudi online prodajo vstopnic preko B.
Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da lastnost soorganizatorja (in s tem souporabnika) izhaja iz navedenih zadolžitev, ki jih je v zvezi z obravnavano koncertno prireditvijo prevzela tožena stranka. Gre za zadolžitve, ki po svoji vsebini predstavljajo sodelovanje pri dejanski organizaciji in pripravi koncertne prireditve. Gre za običajne organizacijske dolžnosti, ki se tičejo še zlasti obveznosti pridobivanja občinstva (javnosti). In napram javnosti je bila v obravnavani zadevi tožena stranka tudi tista oseba, ki je nastopala kot krovni nosilec aktivnosti, ki so povezane z oglaševanjem prireditve in spletno prodajo vstopnic, pri čemer je bila na oglasih in vstopnicah navedena kot odgovorni organizator koncertne prireditve. Nedvomno je bila torej nosilec aktivnosti, ki so nujne za samo izvedbo koncertne prireditve, posledično pa vplivajo tudi na njeno uspešnost.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - grajanje napak - nedovoljene pritožbene novote
Novih navedb in dokaznih predlogov toženka ne more ponuditi šele v pritožbi ali celo napovedi pritožbe (gre za nedovoljene pritožbene novote, 337. člen ZPP).
delni umik tožbe - stroški pravdnega postopka - povod za tožbo - umik takoj po izpolnitvi - krivdno povzročeni stroški
Ker je tožena stranka svojo obveznost delno izpolnila po vložitvi tožbe, ne držijo njeni pritožbeni očitki, da za vložitev tožbe ni podala povoda. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka o pogajanjih med pravdnima strankama glede plačila nadomestil, odstopu tožeče stranke od pogajanj in razmeroma hitremu plačilu zneska 37.206,96 EUR s strani tožene stranke po neuspelih pogajanjih, za odločitev niso pravno odločilne.
Bistveno je, da je do delnega umika prišlo zaradi izpolnitve obveznosti, pri čemer ima očitana zamuda z delnim umikom lahko za posledico le to, da bi bila tožeča stranka v skladu z določilom 156. člena ZPP dolžna nositi stroške, ki jih je povzročila, ker ni neposredno po prejemu delnega plačila delno umaknila tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067695
ZPP člen 347, 347/1. OZ člen 101, 435, 468, 468/1. ZOR člen 1087.
prodajna pogodba - plačilo kupnine - ugovor znižanja kupnine - zapadlost - stvarne napake - jamčevalni zahtevek - odprava napak - odprava napak na stroške prodajalca - unovčenje bančne garancije - trditveno in dokazno breme - kapitalizirane zamudne obresti - pritožbena obravnava - odločanje brez glavne obravnave
Tožeči stranki je uspelo izkazati, da je bila velika večina ob predajah stanovanj ugotovljenih in grajanih stvarnih napak odpravljena. Kupec se sicer sam odloča, ali bo uveljavljal ugovor neizpolnitve ali bo uveljavljal zahtevke iz naslova jamčevanja za napake. A ima v prvem primeru pravico svojo izpolnitev zadržati le, dokler ne izpolni nasprotna stranka. Tožeča stranka kot prodajalka je toženi že prepustila posest kupljenih nepremičnin in prenesla nanjo lastninsko pravico, tožena stranka je izpolnitev sprejela in s tem je bila glavna zaveza tožeče stranke po Pogodbi izpolnjena. Glede na to višje sodišče ocenjuje, da s strani tožene stranke očitanih pomanjkljivosti izpolnitve v tej zadevi ni mogoče obravnavati kot ugovora nepravilne izpolnitve prodajne pogodbe.
V situaciji, ko je izpolnitev sprejela, mora torej tožena stranka ob dospelosti svojo izpolnitev opraviti, ima pa pravico do zadržanja dela kupnine v višini svoje terjatve do tožeče stranke iz naslova odgovornosti prodajalca za stvarne napake.
Odprava teh kršitev ni terjala pritožbene obravnave. Pritožba in odgovor nanjo pri višjem sodišču nista zbudila dvoma v pravilnost dokazne ocene. Glede na predloženo procesno gradivo višjemu sodišču ni bilo treba izvajati dokazov, ki so bili predlagani in ki jih sodišče prve stopnje ne bi izvedlo, saj je ob preizkusu pritožbe višje sodišče ugotovilo, da ne bo izvajalo dokazov, v zvezi s katerimi stranka v postopku ni podala zadostnih trditev o pravno odločilnih dejstvih in je zato mogoče kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpraviti brez oprave procesnih dejanj pred višjim sodiščem.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Toženka v sporu majhne vrednosti s sklicevanjem na pravila davčnega prava (na materialno pravo) in na »nemogoče dokazno breme« (gre ne samo za preveč pavšalen očitek, ampak za očitek, ki bi lahko meril le na neupoštevno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka) ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - neizpolnitev pogojev - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - aktivno ravnanje dolžnika - konkretna nevarnost - nezadostna trditvena podlaga - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka niti ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki se nanaša na razpolaganje z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Zatrjevanje preteklih dolžnikovih ravnanj ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti.
Tožeča stranka bi morala izkazati aktivno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve (tožeče stranke). Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna dolžnikova konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Smiselno tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje osebno lastno dolžniku, vendar pa mora biti premoženje pod razpolagalno sposobnostjo dolžnika, saj ta sicer sploh ne bi mogel ravnati na način, da bi premoženje skrival pred upniki. Ravno to aktivno ravnanje dolžnika pa je za izkazan obstoj nevarnosti določeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Mora iti namreč za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kar je v pravnem pomenu to, da ima lahko on razpolagalno sposobnost tega odtujiti ali skrivati. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih dolžnikovih ravnanj, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve tožeče stranke v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.
URS člen 26. OZ člen 190. ZZK-1 člen 106, 106/1, 106/1-2. ZSKZ člen 16a.
neupravičena pridobitev - odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - subsidiarnost odškodninskega varstva - nedopustnost ravnanja - vzročna zveza - zaznamba izrednega pravnega sredstva - posadna listina
Tožeča stranka iz razloga, ker vračilo stvari v naravi naj ne bi bilo več mogoče, ker jo je tožena stranka odtujila, od slednje zahteva plačilo vrednosti dosežene koristi (ki jo utemeljuje s tržno vrednostjo zemljišča), za kar pa se pravila SPZ ne upoštevajo (ta ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče in se zato za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ).
Tožeča stranka oporeka presoji izpodbijane sodbe, da okoliščina, da je bila sporna nepremičnina v tistem času predmet (ponovljenega) sojenja v sporu glede toženkine lastninske pravice, njenemu prenosu ne daje nedopustne vsebine, a je njen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Četudi bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke – prenos solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A. nedopustno (pa ni), je z vidika obravnavanega spora namreč bistveno, da bi tožeča stranka vse (domnevno) škodljive posledice takšnega ravnanja lahko učinkovito preprečila sama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka z institutom zaznambe izrednega pravnega sredstva razširila učinke revizijskega uspeha in se povsem zavarovala pred tveganjem, da bi njena stvarna pravica prenehala zaradi odsvojitve stvari dobrovernemu tretjemu oziroma bi kljub poznejšim prenosom pravic na sporni nepremičnini dosegla vknjižbo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pravnomočne sodbe iz ponovljenega sojenja. Tožeča stranka tako nima prav, ko pritožbeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče z materialnopravnim zaključkom, da je tudi sama zakrivila nastanek škode s tem, ko je opustila varstvo z zaznambo izrednega pravdnega sredstva, nanjo neutemeljeno prevalilo odgovornost. Zaradi navedene opustitve (tudi po presoji pritožbenega sodišča) zatrjevana škoda že po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ni v vzročni zvezi z zatrjevanim ravnanjem tožene stranke.
V okoliščini, da tožena stranka dne 28. 11. 2016 Občini A. sporne nepremičnine ni odsvojila v smislu pravnega prometa, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo še en samostojni razlog, ki utemeljuje sklepanje, da toženkino ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožena stranka je občini izdala posadno listino za vknjižbo lastninske pravice, ki je občini nastala na temelju 16.a člena ZSKZ, tj. izvirno.
Tožeča stranka je spregledala, da je pomemben dogovor o načinu zaračunavanja stroškov, ne samo končni izkupiček. Drugačen dogovor med strankama bi bil sicer ob vnaprejšnjem njunem soglasju mogoč, tožene stranke pa ne more vezati le enostranska odločitev tožeče stranke o spremembi pogodbenega dogovora.