Kdaj neko ravnanje katerega od procesnih udeležencev iz I. odst. 140. člena ZKP očitno meri na zavlačevanje postopka, je dejansko vprašanje. Ravnanje zagovornika po pooblastilu, da na dve glavni obravnavi ni pristopil in svojega izostanka tudi ni opravičil, na zadnji obravnavi pa, ko je bil seznanjen z namero sodišča, da sodi njegovemu klientu v nenavzočnosti, pooblastilo odpovedal brez upravičenega razloga, meri na zavlačevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je odvetniku izreklo denarno kazen.
neobrazložen ugovor - izvršba na podlagi verodostojne listine
1. Ker je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine napačno štelo za obrazložen, je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep, s katerim je bil razveljavljen sklep o izvršbi v dovolilnem delu, tako spremenilo, da je dolžnikov ugovor zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi.
2. Ugovor, v katerem upnik zgolj navaja, da izrek obresti ni pravilen, tega pa ne obrazloži, čeprav mu to s strani upnika predloženi izračun obresti omogoča, ni obrazložen.
denacionalizacija - status zemljišča - stavbno zemljišče
Zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska, sprememba njihove namembnosti pa v pravilniku ali v nacionalizacijskem predpisu ni bila predvidena, ne predstavljajo posebne kategorije stavbnih zemljišč.
stroški kazenskega postopka - oškodovanec kot tožilec - umik obtožbe
Pravilno je sodišče prve stopnje (ker se je kazenski postopek zoper obdolženca ustavil zaradi umika obtožnega predloga oškodovancev kot tožilcev), skladno z določbo tretjega odstavka 96. člena ZKP oškodovancema kot tožilcema v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.
Povprečnino v višini 35.000,00 SIT je sodišče prve stopnje določilo na spodnjem zakonskem minimumu. Ker povprečnina pokriva stroške za delo sodišča (osebne in materialne izdatke sodišč za svoj personal oziroma režijo sodišč in drugih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku), ni moč pritrditi navedbam v pritožbah, da ti stroški niso nastali, ker še ni bila razpisana glavna obravnava.
Knjigovodske listine, ki bi dokazovale obstoj terjatve v še spornem znesku 2,862.868,40 SIT, je bila dolžna skladno z 219. čl. in 1. odst. 299. čl. ZPP preskrbeti tožeča stranka. Šele po predložitvi teh dokazov bi jih tožena stranka lahko tudi opredeljeno izpodbijala z nasprotnimi trditvami in dokazi in šele tedaj bi sodišče lahko presodilo, ali je za razjasnitev kakšnega odločilnega dejstva potrebno strokovno znanje izvedenca, s katerim sodišče ne razpolaga (primerjaj 250. čl. ZPP). Prevalitev zbiranja dokaznega gradiva na izvedenca v določilih ZPP namreč nima nikakršne podlage. Za presojo pravno relevantnih dejstev na podlagi trditev obeh pravdnih strank in predloženih dokazov pa posebno strokovno znanje izvedenca finančne stroke ni bilo potrebno.
ZPPSL člen 90, 90/3, 92, 92/3, 90, 90/3, 92, 92/3.
pravni interes
Čeprav torej upnik ob predlogu izkaže, da je upravičeni predlagatelj stečajnega postopka nad dolžnikom (3. odst. 90. čl. ZPPSL), to samo zase še ne pomeni, da ima pravni interes za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Če je presoja o tem odvisna od utemeljenosti dolžnikovega pobotnega ugovora, je odločitev o tem prejudicialna za presojo o upnikovem pravnem interesu za začetek stečajnega postopka.
tožbeni zahtevek - prekoračitev tožbenega zahtevka - dejansko stanje - kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče je mimo dejanske podlage, ki jo je uveljavljala tožeča stranka, štelo, da se vtožuje pridobitev lastninske pravice na podlagi predpisov o dedovanju. Ker je tožeča stranka ponujeno dejansko podlago sprejelo in pritožbene navedbe usmerilo nanjo, je kršitev sanirana.
ZPP (1977) člen 223, 223. ZOR člen 173, 177, 177/2, 200, 200/1, 173, 177, 177/2, 200, 200/1.
negmotna škoda - gmotna škoda - denarna odškodnina - nevarna dejavnost - nevarna stvar - prosti preudarek
Tožnik po nezgodi 15 mesecev ni mogel delati oziroma najti zaposlitve. V času ko je prišlo do poškodbe, res ni bil redno zaposlen, vendar pa je tudi takrat praktično ves čas delal, bodisi preko javnih del bodisi je sam iskal delo pri tožencu. Takoj ko je po poškodbi toliko okreval, da je lahko začel ponovno delati, je iskal primerno zaposlitev in delal priložnostno, nato pogodbeno pri različnih delodajalcih: pri zadnjem pa je še vedno redno zaposlen za določen čas. Tožnik bi tudi v obdobju, ko zaradi poškodbe ni mogel delati gotovo delal in je bil zato prikrajšan pri dohodkih. Kakšen odhodek bi imel v spornem obdobju pa se ne da ugotoviti, saj je tožnik iskal priložnostna dela in veliko menjaval zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini materialne škode v skladu z določbo 223. člena ZPP (1977) po prostem preudarku.
Iz posojilne pogodbe je posojilojemalec dolžan vrniti enak znesek denarja, kot ga je prejel. Vkolikor vtoževani znesek le-tega presega, mora sodišče ugotavljati, kaj ta presežek predstavlja, še posebej če posojilojemalec zatrjuje, da gre za oderuške obresti.
Ne glede na to, da ne gre za listino, ki naj bi jo predlagatelj priložil predlogu za taksno oprostitev (ni zadnja odločba o dohodnini), pa je moč pritrditi pritožbenim navedbam, da predložena odločba Centra za socialno delo o dodelitvi denarnega dodatka dovolj jasno prikazuje upnikovo slabo premoženjsko stanje.
motenje posesti - pravni interes za vložitev tožbe
Pojma ekonomski interes ZTLR pri motenju posesti ne pozna. Uvedla ga je sodna praksa za preprečevanje zlorabe tega pravnega instituta. Kadar za tako zlorabo ne gre, je ekonomski interes podan, s tem pa tudi pravni interes za vložitev tožbe.
Pravica do nujnega deleža izhaja iz zakona, zato ni treba, da nujni dedič s tožbo zahteva razveljavitev darilne pogodbe, s katero je bil nujni delež prikrajšan. Nujni dediči lahko zahtevajo nujni delež v pravdi, če zapuščinske obravnave ni bilo, ker je zapustnik vse svoje nepremično premoženje podaril tožencu.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi oškodovanca, potrjene z izpovedbo priče, posredno pa tudi z zdravniškim spričevalom, zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 145/1 KZ, ko je namenoma zapeljal proti oškodovancu z osebnim avtomobilom tako, da je moral odskočiti ter se je pri tem telesno poškodoval. Ker je ob tem zanesljivo ugotovilo tudi motiv za storitev kaznivega dejanja,ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika, da je dejansko stanje bilo ugotovljeno zmotno in nepopolno, zaradi česar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
O ugovoru nedopustnosti izvršbe na posameznih stvareh, na katerih je bila dovoljena izvršba, mora odločiti sodišče ne glede na to, ali je rubež teh stvari že opravljen ali ne.
Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je s tem že verjetno izkazano, da podatkov o številki računa dolžnice ni mogel pridobiti, saj nima pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova.