Simbolična izročitev premične stvari se ne opravi le z izročitvijo listine, ki pridobitelju omogoča razpolaganje s tako izročeno stvarjo, kot bi to sledilo iz razlogov izpodbijane sodbe. Določilo 4. odst. 34. čl. ZTLR opredeljuje, da je simbolična izročitev opravljena tudi takrat, ko pridobitelj stvar pusti v posesti prenosnika iz kakšnega drugega naslova (posesorični konstitut). Iz sicer res skopih tožbenih trditev bi sledilo, da tožeča stranka izročitev spornega filmskega gradiva utemeljuje prav na posesoričnem konstitutu. Prvi toženi stranki je namreč očitala, da ni izročila Avtorski agenciji spornega gradiva, ki ga je prvo tožena stranka ob sklenitvi izvensodne poravnave očitno imela v posesti, in ob tem trdila, da je na podlagi izvensodne poravnave "pridobila" lastninsko pravico.
Dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevek na razveljavitev sporne znamke, do uveljvitve ZIL-1 še ni začelo učinkovati. Znamka je bila po ZIL/92 namreč razveljavljena šele s konstitutivno odločbo Urada za varstvo intelektualne lastnine o prenehanju veljavnosti znamke (prim. 5. odst. 91. čl. v zvezi s 1. odst. 90. čl. ZIL/92). Ne gre tedaj za primer, ko bi ZIL-1 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Poudariti velja, da teorija ustavnega prava razume s pojmom "dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti", dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi šlo zato lahko kvečjemu za primer neprave, dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja in sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, na pravno možnost uveljavljati razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec, ki ni predvidel prehodnega obdobja za primere, kakršen je obravnavani, ni prestopil okvira prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim razmerjem. Zato je po presoji pritožbenega sodišča treba v konkretnem primeru uporabiti ZIL-1.
Pritožba je nedovoljena, če jo vloži oseba, ki nima pravnega interesa za pritožbo. Ker je bil zahtevek proti toženi stranki zavrnjen, tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.
1. Skladno z 14. členom Zakona o funkcionarjih v državih organih (Ur. l. RS, št. 30/90, 18/91, 22/91 in 4/93) ima funkcionar, ki mu je funkcija prenehala, pravico do nadomestila plače do vrnitve v prejšnjo organizacijo oziroma do nove zaposlitve, vendar največ za 3 mesece. Ker se je toženec po razrešitvi s funkcije na novo zaposlil že pred iztekom navedenega roka, je bilo nezakonito izplačano nadomestilo plače za obdobje po ponovni zaposlitvi.
2. Na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območjih (Ur. l. RS, št. 60/94 - 75/98) je bilo na območju mesta A. poleg tožeče stranke ustanovljenih še 9 občin, ki so skladno s citiranim predpisom pravne naslednice mesta A. Do sklenitve sporazuma o delitvi premoženja in ureditvi drugih medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerjih so vse občine enotne sospornice, zato se na vsako od njih raztezajo učinki pravnih dejanj katerkoli od njih (196. čl. ZPP).
3. Vse premoženje mesta A. je do delitve premoženja in ureditve medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerij last vseh novo nastalih občin. Tako na aktivi kot na pasivi premoženja gre za skupno lastnino (lastnino več oseb na nerazdeljenih stvareh, pri čemer deleži niso določeni, so pa določljivi), zato lahko tožeča stranka (ena od novo nastalih občin) sama vloži tožbo zoper toženo stranko.
ZOR člen 154, 155, 200, 154, 155, 200. ZTPDR člen 73, 73.
oblika krivde - vzročna zveza
Za odškodninsko odgovornost delodajalca ni potreben naklep, ampak zadostuje milejša oblika krivde po splošnih načelih civilnega prava. Nezakonito izveden disciplinski postopek (če gre za kršitev pravil, določenih v zakonu ali v aktu delodajalca) predstavlja nedopustno ravnanje delodajalca, za katero le-ta odgovarja, čeprav so bila pravila kršena zaradi nevednosti oz. iz malomarnosti.
Čeprav je predvsem tožnik informiral javnost o disciplinskem postopku in ne glede na to, da je bil tožnik že prej v disciplinskem postopku zaradi podobnih očitkov, je lahko tudi neutemeljeno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, povezan z očitki pedofilije (ki tožniku ni bila dokazana), kar vse je imelo za posledico več let trajajočo brezposelnost tožnika in s tem povezane probleme, v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.
ZST člen 27, 27/2, 27, 27/2. ZDSS člen 14, 14/4, 14, 14/4. ZPP člen 343, 343.
sodna taksa - pritožba zoper sklep - rok
Drugi odst. 27. člena ZST ne določa pritožbenega roka, temveč dopušča posebno pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Ker je bil postopek že pravnomočno končan, pritožba zoper odločbo o glavni stvari ni več možna, zato je na podlagi citirane zakonske določbe dopustna pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse. Če odločba o glavni stvari še ni izdana, je pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse vezana na pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, zato je v tem primeru potrebno upoštevati 8-dnevni pritožbeni rok, določen v 4. odstavku 14. člena ZDSS.
delovna doba pri delodajalcu - zapisnik - sodno varstvo
Zapisnik ZPIZ, s katerim je bilo odločeno o zavarovalni dobi s povečanjem za tožnike in izračunana višina prispevkov, ki jih plača tožena stranka za posameznega tožnika, je dokončen in pravnomočen pravni akt. Kot tak je zapisnik izvršilni naslov in sodno varstvo o zahtevi za plačilo prispevkov ni dopustna. Tožniki in tožena stranka namreč nista izpodbijali tega zapisnika v zakonitem 30 dnevnem roku in so se s tem odrekli sodnemu varstvu.
dokazi in izvajanje dokazov - priča - izgubljeni zaslužek
Priča ima pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. "Izgubljeni zaslužek" pojmovno predstavlja tisti prejemek, do katerega bi bila priča upravičena pri opravljanju svojega dela, če ne bi morala z njega izostati zaradi pristopa na sodišče.
Delodajalec lahko po pravnomočnosti sodbe, na podlagi katere mora delavca vrniti na delo, razporedi delavca na vsako delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, znanju in zmožnostim in ga ni dolžan vrniti na tisto delovno mesto, ki ga je opravljal pred vrnitvijo na delo. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je zmotno presodilo, da pri razporeditvi tožnice ni šlo za nujne potrebe delovnega procesa ali organizacije dela.
Ker je tožnik v skladu s 57. členom ZDR pri toženi stranki pridobil pravico do izrabe letnega dopusta tako v letu 1995 kot v letu 1996, je s tem pridobil tudi pravico do regresa za ti dve leti. Glede na obdobje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (od 19.6.1995 do 20.3.1996) pa je mogoče, da je tožnik v teh dveh letih koristil dopust še pri kakšnem drugem delodajalcu. V kolikor je pri njem pridobil pravico do izrabe celotnega letnega dopusta, je s tem pridobil tudi pravico do izplačila regresa. Tožnik je v skladu s 44. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo upravičen do regresa za letni dopust v znesku, kot ga določa tarifna priloga k tej kolektivni pogodbi, zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je bil tožniku morda v letu 1995 in v letu 1996 že izplačan regres (delno ali v celoti) pri drugem delodajalcu.
plačilo razlike v plači - delovna uspešnost - prepozen ugovor zoper odločbo delodajalca - odločanje delodajalca o prepoznem ugovoru delavca - procesne predpostavke za tožbo
Tožnik je zoper osebno oceno, ki se je odrazila pri plači v višini izplačane stimulacije, pri toženi stranki pravilno vložil ugovor skladno z 2. odst. 80. čl. ZTPDR. Čeprav je (glede na datum prejema plačilne liste) ugovor vložil prepozno, je tožena stranka ugovor vsebinsko obravnavala in s tem sanirala zamudo 15-dnevnega roka za vložitev ugovora. Zato so podane procesne predpostavke za odločanje v tem sporu.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4, 9. URS člen 154, 154/1, 155, 155/1. ZDR člen 100, 100/1, 100/1-13.
Tožena stranka bi morala (poleg ostalih predlaganih dokazov), prvenstveno predložiti pravilnik o odgovornosti delavcev, ki je bil sprejet in objavljen še pred obdobjem, za katerega se tožniku očitajo disciplinske kršitve in je veljal v času očitanih kršitev delovnih obveznosti. Pravilnik tožene stranke je avtonomni pravni akt, zato zanj veljajo ustavne določbe o objavi splošnih pravnih aktov. Ker je bil pravilnik sprejet po datumu, za katerega se tožniku očitajo disciplinske kršitve, ga ni mogoče uporabiti kot podlago za ugotavljanje disciplinskih kršitev, ki naj bi jih tožnik storil pred objavo pravilnika.
Izpodbijani sklep po vsebini ni dopolnilni sklep v smislu 1. odst. 325. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, ker ne vsebuje nobene odločitve o zahtevku ali delu zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, pa bi moralo odločiti s sklepom o izvršbi z dne 13.3.2002, temveč je sodišče prve stopnje zgolj popravilo navedbo številk računov upnika in dolžnika, kot posledico sprememb v organizaciji plačilnega prometa.
Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 18, 19, 20, 18, 19, 20. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 17, 17.
Uporaba kriterija delovne uspešnosti po pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev iz leta 1998 se navezuje na sistem ugotavljanja delovne uspešnosti, ki je v ocenjevalnem obdobju zadnjih 18 mesecev pred ugotavljanjem presežnih delavcev pri toženi stranki veljal za določanje plač. Zato ne gre za retroaktivno uporabo določb pravilnika, čeprav je bilo v prejšnjem pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev točkovanje delovne uspešnosti urejeno drugače.
Če je predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen pred začetkom stečajnega postopka, vse do zaključka postopka prisilne poravnave zoper dolžnika ni dovoljeno začeti stečajnega postopka. Ker je dolžnik istega dne, ko bi moral biti opravljen stečajni narok, vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, je sodišče stečajni narok preložilo, dolžniku pa utemeljeno naložilo plačilo predujma za kritje separatnih stroškov izvedencev, nastalih zaradi preložitve naroka.
ZOR člen 10, 17, 103, 103/1, 10, 17, 103, 103/1. ZR člen 71, 72, 72/5, 71, 72, 72/5.
svoboda urejanja obligacijskih razmerij - ničnost
Zakon o računovodstvu (Ur. l. SFRJ št. 12/89-61/90, Ur. l. RS, št. 42/90-66/93 - v nadaljevanju ZR), ki je veljal v spornem obdobju, je v 71. čl. opredeljeval vrste odhodkov pravnih oseb, medtem ko je v 72. čl. med drugim določil, kateri odhodki se lahko vključijo v račun prihodkov in odhodkov pravnih oseb. Na podlagi 5. odst. 72. čl. ZR so se odhodki, ki so zmanjšali sredstva organizacije in niso spadali med odhodke, ki so bili neposreden pogoj ali posledica opravljanja dejavnosti, neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov organizacije, preprečevanje ali odpravo škodljivih posledic dejavnosti organizacije, lahko nadomeščali samo neposredno od delavcev ali iz obveznosti do virov izvenposlovnih sredstev. Zavarovalne premije, izplačane zavarovalnici za življenjsko zavarovanje managerjev z namenom izplačevanja določene zavarovalne vsote za smrt oz. doživetje, ne spadajo med citirane odhodke, zato bi moralo plačilo premij bremeniti neposredno delavce, v korist katerih so bile plačane, ne pa delodajalca.
Četudi bi držalo, da rok izpolnitve obveznosti v pogodbi ni bil določen, bi tožeča stranka lahko v skladu s 314.čl. ZOR zahtevala takojšnjo izpolnitev obveznosti. Sicer pa tudi, če bi bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo odgovora na tožbo 19.07.1995, kar sicer ne drži, bi od 13.09.2001 tudi v takem primeru terjatev tožeče stranke zastarala, saj zaradi trditev v odgovoru na tožbo, da tožena stranka svojih obveznosti iz pogodb ne bo mogla izvršiti v 15 dneh, ampak le v okviru rekonstrukcije sosednjega odseka iste ceste, to ni pomenilo podaljšanja ali pretrganja zastaralnega roka.
Uveljavljanje reintegracijskega zahtevka je vezano na izpodbijanje dokončne odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Reintegracijski zahtevek mora delavec uveljavljati v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in sicer najkasneje do konca glavne obravnave v individualnem delovnem sporu, v katerem izpodbija dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja oz. v katerem uveljavlja sodno varstvo v primeru molka organa. Če reintegracijskega zahtevka ne uveljavlja pravočasno, pravico do vrnitve na delo k delodajalcu izgubi, čeprav je s tožbo za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja uspel in je sodišče v takšnem sporu ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Reintegracijskega zahtevka ni mogoče uspešno uveljavljati kasneje z novo tožbo, ker niso izpolnjene procesne predpostavke iz ZTPDR.
Dolžnost najemodajalca iz 14. člena ZPSPP, da zagotovi vse pogoje za uporabo v najem danih prostorov, obsega dolžnost najemodajalca, zagotoviti dejansko, fizično in ne pravno možnost uporabe prostorov. Dovoljenje za opravljanje dejavnosti je morala po takrat veljavnem 6. odst. 4. člena ZGD pridobiti gospodarska družba, ki bo dejavnost opravljala, torej najemnik sam in ne morda najemodajalec.
zavod - pristojni organ - razrešitev direktorja - ustanovitelj
Ustanoviteljice (8 osnovnih in ena glasbena šola) so ustanovile zavod za izvajanje spremljevalnih dejavnosti (dostava hrane, čiščenje stavb, računovodske in knjigovodske storitve). Ta dejavnost tožene stranke ne pomeni opravljanja šolske dejavnosti, niti javne službe v smislu 22. člena Zakona o zavodih, niti vzgojne dejavnosti, za katero bi bilo potrebno soglasje države, občine ali mesta. Skladno s pogodbo o ustanovitvi tega zavoda, sta organa zavoda direktor in 11-članski svet zavoda, v katerem sodelujeta dva člana, izvoljena izmed delavcev zavoda. Glede na 9. točko pogodbe o ustanovitvi zavoda ni bilo potrebe izvesti nadomestnih volitev zaradi prenehanja članstva eni od zaposlenih, saj ni prišlo do zmanjšanja števila članov za eno tretjino. Zato je o razrešitvi direktorja svet tožene stranke zakonito odločal kot pristojni organ.