Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, tožeči stranki ni dala možnost, da se o odvzemu licence izjavi ali pojasni razloge, zakaj se obveznega usposabljanja ni udeležila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je ministrstvo v letu 2023 organiziralo tri termine dopolnilnega usposabljanja, medtem se tožeča stranka ni udeležila niti enega, zato ne izpolnjuje več zahtev iz petega odstavka 40. člena ZURE. Sodišče pripominja, da morajo iz obrazložitve upravnega akta izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče.
Sodišče je v tej zadevi kot bistven prepoznalo tožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je tožena stranka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, presojala, ali je v tem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, ki ga predvideva prvi odstavek 84. člena ZMZ-1.
Iz citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da do izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, lahko pride le v primeru, ko pristojni organ ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, ki je v primerjavi z omejitvijo gibanja na Center za tujce (ki je služba policije), milejši ukrep.
V obravnavani zadevi je pomembno, ali je tožena stranka obveznost tožeče stranke ugotovila upoštevajoč ostalo odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), t. j., ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe zbrane ostale odpadne embalaže izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na družbo za ravnanje z odpadno embalažo (DROE). Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v navedenih mesecih, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100.a člen ZUIZEOP in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.
Izpodbijana odločba nima obrazložitve, ki bi ustrezala opisanemu zakonskemu standardu. Tožnica je namreč že v upravnem postopku ugovarjala ne le, da se predmetno zemljišče uporablja kot kmetijsko, pač pa tudi, da ni opremljeno s komunalnimi priključki, izpostavila pa je tudi, da gre za območje arheološkega spomenika.
Organ prve stopnje je pravilno in zakonito izdal sklep o izvršbi z denarno kaznijo, s katero je tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z denarno kaznijo, ki je bil izdan na podlagi odločbe istega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora izvesti priklop na javni vodovod za stanovanjsko hišo in objekt za rejo živali.
Tožnik s tožbo dejanskih ugotovitev, na katerih temelji navedena odločitev, ni uspel omajati.
Toženka je po presoji sodišča pravilno zaključila, da je obravnavana prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna in zato niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.
Za pridržanje iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti, kar je sodišče ugotovilo tudi v tem postopku) zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
V zadevah, kot je obravnavana, je s konkretnimi dokazi nemogoče izkazati težko popravljivost oziroma nepopravljivost škode. Po oceni sodišča je težka popravljivost škode v tem, da se prejšnja stanja v primeru ugoditve tožbi najverjetneje ne bi moglo več vzpostaviti, če bi bil otrok še pred odločitvijo o tožbi usmerjen v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom.