Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Pravilno je ugotovila, da tožnik drugo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami.
Ne prvostopenjski ne organ druge stopnje se nista opredelila do najpomembnejšega tožničinega ugovora, da relevantna zakonodaja ne pozna izraza privatni dovoz in da bi bilo treba sporni cestni priključek opredeliti skladno s pogoji in zahtevami ZC in Pravilnika o projektiranju cest. Upravni organ bi se moral opredeliti do tožničinih navedb in jih ovrednotiti ob upoštevanju vseh treh izvedeniških mnenj vloženih v upravni spis samostojnih parcel in spejeti dokazni dokazni sklep, zakaj je sledil projektni dokumentaciji, da gre za privatni dovoz in s tem za uporabo določbe iz OPN.
Pristojni upravni organ za gradbene zadeve mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Odmiki od parcelnih mej so namenjeni preprečevanju negativnih vplivov na sosednjo posest.
Sodišče je tožeči stranki (med drugim) naložilo, da imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznani sodišče, ter da predloži slovenski prevod tožbe. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel v ponedeljek 29. 4. 2024, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
Po veljavni pravni ureditvi in ustaljeni sodni praksi hipoteka sama po sebi ne predstavlja ovire za dejansko in pravno razpolaganje lastnika s premoženjem, na katerem je hipoteka ustanovljena v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP, zaradi česar tudi ni razloga, da bi se s hipoteko obremenjeno premoženje ne upoštevalo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca.
Izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo, saj v prvi točki odloči tudi o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v drugi točki izreka odloči, da Republika Slovenija ne bo obravnavale njegove prošnje in da je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje Republika Hrvaška. Zaradi poteka šestmesečnega roka je postala odgovorna država članica za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Slovenija in tako ni več podlage za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, da bo predan Republiki Hrvaški.
Ker je bila ob izdaji inšpekcijske odločbe vsebina projekta za izvedbo opredeljena že v zakonu, podrobneje pa tudi v podzakonskem aktu, in je torej bila oziroma bi vsaj morala biti znana vsem pravnim naslovljencem (tudi tožniku kot izvajalcu gradnje po izdanem gradbenem dovoljenju), zahtevi inšpekcijskega organa, naj tožnik v določenem roku predloži projekt za izvedbo v zvezi z gradnjo, ki jo izvaja, ni mogoče očitati nekonkretiziranosti in s tem neizvršljivosti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
Zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za vsako od obveznosti začel teči s potekom roka, ki je bil za plačilo vsake posamezne obveznosti določen z odmernimi odločbami, pretrgan pa je bil še pred potekom petletnega zastaralnega roka, in sicer z izdajo sklepov o davčni izvršbi na tožnikove premičnine. Izdaja sklepa o davčni izvršbi namreč predstavlja uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izvršitev obveznosti, ki ima po drugem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 za posledico pretrganje zastaranja in s tem vnovičen začetek teka zastaralnega roka.
Davčni dolg, zavarovan s hipoteko, v poplačilo katerega je bil še pred njegovim zastaranjem vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, po zakonu ne more prenehati s potekom absolutnega zastaralnega roka (po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2) oziroma z odpisom zaradi zastaranja pravice do izterjave (po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 107. člena ZDavP-2). Takšen dolg preneha le s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku (drugi odstavek 126.a člena ZDavP-2), izjemoma, ko davka v postopku izvršbe na nepremičnino ni mogoče poplačati, pa tudi z odpisom z dnem pravnomočnosti sklepa o poplačilu oziroma pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na nepremičnine, ki jo izda sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 107. člena ZDavP-2), za kar pa ne gre v obravnavani zadevi.
Splošno je znano, da odvisnost od prepovedanih drog, sama po sebi še ne pomeni dejanske nesposobnosti presoje in fukcionoranja v vsakdanjem življenju.
Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi tožnik omenil kakršnekoli zdravstvene težave v postopku s prvo prošnjo, tega ni izpostavil niti njegov pooblaščenec. Tožnik je zaslišan na naroku v tem postopku izpovedal, da je bil ob prvem postopku depresiven in še ni jemal zdravil, a ob zgoraj ugotovljenem, sodišče ni moglo sprejeti sklepa, da bi tožniku zdravstveno stanje ob prvi prošnji za mednarodno zaščito predstavljajo upravičen razlog, da okoliščin, ki jih je izpostavil v tem postopku, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat.
Obstoj listine, ki ustreza računovodskim standardom, torej po stališču Vrhovnega sodišča RS sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka. To v konkretnem primeru pomeni, da formalno popoln potni nalog še ne pomeni nujno, da je bilo službeno potovanje dejansko izvedeno. In obratno, davčni zavezanec lahko kljub formalno pomanjkljivim potnim nalogom z drugimi dokazi (npr. druge evidence) dokazuje (in dokaže) obstoj, trajanje in namen službenih poti.
Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.
V tem upravnem sporu je sporna pravilnost in zakonitost odločbe toženke, s katero je zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev BPP za vložitev pritožbe iz razloga, ker ta ni uspela s pritožbo na instančnem sodišču ter je zaključila, da je dodelitev BPP očitno nerazumna. Ker je toženka svojo odločitev nerazumnosti dodelitve BPP gradila le na dejstvu, da je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno, je ugotoviti, da je toženka glede na uporabljeno materialno pravno podlago to nepravilno uporabila, prav tako svoje odločitve ni ustrezno pojasnila in ni pravilno upoštevala opisano mejo očitne ne/razumnosti predloga za dodelitev BPP.
Pravni standard očitne nerazumnosti mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.