ZUreP-2 člen 217, 218. Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje urejanja ŠS 8/5 Srednje Gameljne (2008) člen 2.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - pravna podlaga za odmero - veljavnost predpisov - napačna uporaba materialnega prava - dopustnost derogacije
V tej zadevi gre za vprašanje dejanskega (posrednega) prenehanja veljavnosti predpisov (indirektna derogacija), torej ko nov predpis (ki ureja isto materijo) nadomesti prejšnjega, ne da bi prejšnjega tudi izrecno razveljavil. V takšnih primerih pravila o razlagi predpisov nadomestijo manjkajočo formalno (direktno) derogacijo. Ustrezno podlago za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju celotne MOL, vključno z območjem ŠS 8/5 Srednje Gameljne, predstavlja Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 58/21, v nadaljevanju Odlok 2021).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge
ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen ZUP) in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek. Organ je imel dovolj podatkov, glede na navedbo zadeve za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč izvesti ugotovitveni postopek (144. in 145. člen ZUP) za dosego namena, ki ga ima ta postopek.
Tožena stranka je tudi po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da je v postopku šlo za maske kot medicinski pripomoček in za dokazovanje skladnosti s standardom EN 14683:2019+AC:2019 in Uredbo EU 2017/745, da pa embalaža ni bila označena v skladu s 30. in 33. členom ZMedPri, saj tožeča stranka kot uvoznik in prodajalec na debelo ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi ZMedPri.
brezplačna pravna pomoč - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - prepozna tožba
Tožnica ugotovljenim dejstvom o datumu vročitve izpodbijane odločbe in vložitve tožbe v tem upravnem sporu določno ne nasprotuje, navaja zgolj, kdaj ji je bila izpodbijana odločba predana v nabiralnik. Trenutek, ko je bilo sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku, na samo fikcijo vročitve nima vpliva. Sodišče je tožbo s sklepom kot prepozno zavrglo, ker je bila vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Rok za vložitev tožbe se je iztekel v ponedeljek 20. 11. 2023. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnica tožbo priporočeno po pošti oddala šele 21. 11. 2023, zato je tožba vložena prepozno.
dohodnina - status rezidenta - davčni rezident - ugotavljanje rezidentskega statusa - dvojno rezidentstvo - rezidentstvo po konvenciji in po ZDoh-2 - izogibanje dvojnemu obdavčevanju
V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, ki določa, da je zavezanec rezident Slovenije, če v kateremkoli času v davčnem letu izpolnjuje pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Poleg določbe 6. člena ZDoh-2 pa je, upoštevaje, da tožnik zatrjuje in dokazuje, da je tudi rezident Avstrije, po presoji sodišča treba pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožnika po ZDoh-2 upoštevati tudi specialno ureditev ugotavljanja rezidentskega statusa, navedeno v drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki prav tako predstavlja nacionalno materialno-pravno določbo.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina - odsvojitev nepremičnine - vrednost nepremičnine ob pridobitvi - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Ne drži torej, da poročilo ne upošteva časa pridobitve nepremičnine v letu 2006. Kolikor pa ima davčni organ morebitne pomisleke glede metodologije, ki je bila uporabljena v poročilu, ali drugih strokovnih vprašanj, pa je to stvar dokaznega postopka in dokazne presoje (o čemer pa niti izpodbijana niti drugostopenjska odločba nimata razlogov).
ZInfP člen 11, 12. ZDIJZ člen 1, 1a, 4a, 6, 6a. ZUKSB člen 3, 3/2. ZUP člen 22.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - oseba javnega prava - poslovna skrivnost - poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava - pravni posel - banka - pravica do izjave
Zdi se, da je tožena stranka DUTB v konkretnem primeru štela za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, vendar za to ni podala nobene utemeljitve v smislu, da DUTB ne izpolnjuje kriterijev, ki opredeljujejo pravno osebo javnega prava, ali da nima javnega pooblastila na podlagi zakona. Šele, ko Informacijski pooblaščenec, ki je specializiran in avtonomen organ za področje uresničevanja ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja, ugotovi in utemelji, da ne gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ, pride v poštev, če so izpolnjeni zakonski pogoji, določilo 1.a člena ZDIJZ, ki kot zavezance opredeljuje tudi določene poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Opredelitvi informacije javnega značaja, če gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ ali pa če gre za zavezanca po 1.a. členu ZDIJZ se namreč razlikujeta, pomembno pa se razlikuje tudi ureditev izjem glede dostopa do informacije javnega značaja v odvisnosti od tega, za katero vrsto od omenjenih dveh vrst zavezanca gre. Izjeme oziroma pogoji za dostop do informacije javnega značaja, ko gre za porabo javnih sredstev iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ugodnejši za prosilce za dostop do informacije javnega značaja v primerih, ko gre za zavezance, ki so osebe javnega prava iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, v primerjavi z dostopom do informacij javnega značaja, ko gre za porabo sredstev poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.
Tožena stranka se brani, da v upravnem postopku ni bila dolžna seznaniti tožeče stranke s svojim pozivom DUTB in z odgovorom DUTB z dne 23. 9. 2019, sklicujoč se na določbi 11. člen ZInfP2 in 12. člena3 ZInfP. Sodišče pojasnjuje, da je ti dve določbi zaradi pravice do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku mogoče uporabiti le v obsegu, ki je potreben, da se prosilec ne seznani z zahtevanimi informacijami pred dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo odločitve Informacijskega pooblaščenca.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - gradbeništvo - delovni stroj
Statičnost bagrov je tisti ključni razlog, zaradi katerega je organ zahtevkom za vračilo trošarine v tem delu ugodil, in ne morebiti njihova uporaba. Zato nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožba je bila vložena šele 25. 1. 2024 (tega dne je bila poslana priporočeno po pošti), torej po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, zato sodišče ugotavlja, da je tožba vložena prepozno.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči
Z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči pa v obseg brezplačne pravne pomoči ni bila uvrščena storitev sporočanja podatkov izvajalcev brezplačne pravne pomoči o poteku postopka službi za brezplačno pravno pomoč. Sodišče s tem v zvezi pritrjuje navedbam toženke, da tožnik tega ni opravil v okviru prosilki dodeljene brezplačne pravne pomoči, in zato toženka ni imela podlage, da tožniku prizna stroške za brezplačno pravno pomoč.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčna osnova - normirani stroški - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom - starševsko varstvo - samostojni podjetnik - samozaposleni
Zavezanci, ki opravljajo samostojno dejavnost in na podlagi pravil o starševskem varstvu delajo s skrajšanim delovnim časom, so v bistveno enakem položaju kot ostali samostojni podjetniki posamezniki. Namen sistema normiranih odhodkov je namreč v zagotavljanju poenostavljenega poslovanja, ki davčnemu zavezancu omogoča tudi preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni čas zaradi starševstva ali npr. zaradi porodniškega dopusta.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/1, 4/5, 10, 10/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 12, 13, 13/3. ZMZ-1 člen 20, 21, 22, 23, 26.
mednarodna zaščita - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - informacije o izvorni državi - informacije o stanju v izvorni državi - dokazno breme - pravica do izjave - splošna verodostojnost - zamolčanje dejstev - razlog zamolčanja - glavna obravnava - pravica do pritožbe - prosilec iz Maroka
Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme, česar tožena stranka ni upoštevala.
Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU. Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru je tako v izrecnem nasprotju s stališčem Sodišča EU v sodbi v zadevi A B C iz leta 2013, kjer je Sodišče EU zavzelo stališče, da iz določb člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2004/83 izhaja, da lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. "Vendar pa - ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost - zgolj na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov iz svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost." Lažna izjava iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec za ali ob prvi priložnosti pojasnil in preklical, sama po sebi ne more preprečiti ugotovitve njegove splošne verodostojnosti v smislu te določbe.
Zaporna kazen za homoseksualnost je po stališču Sodišča EU nesorazmerna in diskriminatorna in zato pomeni preganjanje v smislu ZMZ-1, če se izvaja v praksi države izvora. Za to pa je nujno potrebno pridobiti relevantne informacije o stanju v izvorni državi glede realnosti preganjanja s strani države, da se preveri, ali se taka zakonodaja uporablja v praksi oziroma glede zmožnosti in pripravljenosti države nuditi zaščito, če je v konkretnem primeru morebiti primarni akter preganjanja družina oziroma socialna okolica. Tožena stranka tovrstnih informacij ni pridobila in jih ni upoštevala.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen drugačen način bi moral tožnik priznati, da zaradi strahu, sramu in občutka krivde prvič ni govoril po resnici, da bi to njegovo priznanje in pojasnilo bilo sprejeto v luči upoštevanja prakse Sodišča EU o tem, da ni mogoče vedno pričakovati, da bo prosilec moškega spola, ki trdi, da je preganjan zaradi istospolne usmerjenosti, to povedal že ob prvi priložnosti. Tožnik ni z lahkoto, malo počez in pavšalno opisal svoje osebne okoliščine glede strahu pred vrnitvijo, da bi bila njegova prošnja že na prvi pogled neverodostojna.
Kot dodaten podporni element v oceni neverodostojnosti je tožena stranka upoštevala, da tožnik ni podal prošnje za azil že v prvi državi članici EU, vendar se tožena stranka ob tem ni ukvarjala z vprašanjem, ali je za to v drugi državi članici (v Grčiji in na Hrvaškem) sploh imel realno možnost, poleg tega zelo različni razlogi vodijo tujce pri odločitvah, kje bodo lažje čakali na odločitev o njihovi prošnji. Ob tem je tudi treba upoštevati, da iz prava EU in ZMZ-1 ne izhaja, da imajo prosilci obveznost vložiti prošnjo v državi članici prvega vstopa, sicer jih zadenejo točno določene pravne posledice.
Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.
Začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti velja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne oziroma ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas. V obravnavanem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, tj. do 7. 9. 2023. Ker so bile zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, sta izpodbijana sklepa prenehala veljati, s tem pa so tudi prenehali njuni pravni učinki na pravni položaj tožeče stranke, saj neveljavna sklepa ne posegata več v njene pravice oziroma pravne koristi.
nepravdni postopek - postopek za dodelitev v vzgojo in varstvo ter določitev stikov - odvetniška tarifa - nagrada in stroški odvetnika - priglasitev in odmera odvetniških stroškov - zmotna uporaba materialnega prava
Odvetniška tarifa ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bika usklajena, vendar je bistveno, da je bila tožnica z odločbo z dne 20. 12. 2021 določena, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja v postopku zaradi varstva in vzgoje otroka, preživljanja ter stikov, kar je tudi storila in 28.3.2022 predložila napotnico, ter nadalje, da je bilo plačilo za storitve v tovrstnih zadevah v relevantni OT specialno urejeno, čeprav umeščene med postavke za pravdni postopek. Zato je pravilno uporabiti te postavke iz tar. št. 18/2,019 in 20 OT.
ZEKom-1 člen 106, 106/5, 224. Direktiva 2002/19/ES evropskega parlamenta In Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) člen 13, 13/3. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 74, 74/3. ZUP člen 214.
elektronske komunikacije - operater s pomembno tržno močjo - nadzor nad izvajanjem obveznosti - postopek nadzora - obrazložitev odločbe
Izrekanje ukrepov OPTM v zvezi s previsoko ceno storitve je lahko predmet upravnega, tj. inšpekcijskega postopka.
Tožniku morajo biti, če naj zagotovi cene, skladne z regulatorno odločbo, poznani vsi tisti relevantni elementi ERT, od katerih je odvisen način, na katerega se test, ali obstaja pozitivna razlika med maloprodajno ceno proizvoda in stroški njegove proizvodnje, opravi.
Ker vsi elementi ERT niso predpisani z regulatorno odločbo, je bistveno, da morajo biti tožniku kot OPTM zaradi zagotavljanja načela pravne države poznani vsi tisti relevantni elementi ERT, od katerih je odvisen način, na katerega se test opravi, ki morajo biti, če ne drugje, razkriti v modelu ERT, s katerim mora biti pravočasno seznanjen.
Če so postavke sporne, toženka ne more samo našteti imen maloprodajnih stroškov, ampak mora pojasniti njihovo vsebino in razloge, zaradi katerih jih je razporejala na nove in obstoječe uporabnike tako, kot jih je, tj. pojasniti mora, kateri so novi in kateri so obstoječi uporabniki in zakaj se eni obravnavajo kot novi in drugi kot obstoječi in v obravnavanem primeru tudi, zakaj naj bi bilo pri eni podskupini iste skupine stroškov število novih naročnikov drugačno, kot pri ostalih. Utemeljiti mora, na čem taka obravnava temelji, pri čemer sodišče poudarja, da ne zadostuje sklicevanje na maloprodajne ponudbe, ampak mora biti relevantna vsebina teh ponudb pojasnjena v odločbi, listine, na katerih ugotovitve temeljijo, pa morajo biti sestavni del upravnega spisa.
Toženka med strankama spornih vprašanj tudi ne more utemeljiti zgolj s pojasnilom, da tožnik modelu ni ugovarjal tedaj, ko mu je bil predstavljen. Za toženika so namreč zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v izreku regulatorne odločbe, saj predstavljajo materialno pravo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj
Sodišče pritrjuje odločitvi toženke, ki je tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker tožnica ne izpolnjuje vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP, saj je predložitev potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora, pogoj za vložitev tožbe ali drugega predloga proti državi ali državnemu organu, sicer se tožba ali drug predlog zavrže. Po sodni presoji bi morala tožnica že ob vložitvi prošnje za dodelitev BPP izkazovati pogoje iz četrtega odstavka 27. člena ZDOdv, saj bi le tako lahko izkazovala potrebo po uvedbi sodnega postopka.
ZUP člen 65, 65/5, 129, 129/1, 129/1-1, 129/1-2. ZTuj-2 člen 51, 51/2, 86, 86/2.
zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - razlika do polne vrednosti zdravstvenih storitev - stvarna pristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je tožena stranka štela, da pri odločanju o tožnikovem zahtevku ne gre za "ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v RS" (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2) in da je torej treba o tožnikovi zahtevi odločiti na podlagi "področnih zakonov". Kot že navedeno bi to narekovalo ugotovitev pristojnega organa in odstop zadeve njemu (peti odstavek 65. člena ZUP). Če pa je tožena stranka menila, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo, bi morala njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči.
UNJSPF ni sklad, ki bi gradil na medgeneracijski solidarnosti, temveč gre za financiranje rente iz naslova premoženja sklada. Sklad namreč investira premoženje, pokojnine pa financira iz oplajanja njegovega premoženja in jih izplačuje v obliki rentnega izplačila. Vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca v sklad UNJSPF tudi ni obvezno. Dejstvo, da začasni delavci OZN nimajo pravice do izplačil iz tega sklada, prav tako tudi ne delavci, ki so zaposleni za kratko obdobje, pa še dodatno potrjuje pravilnost tožnikovega stališča, da ne gre za obvezno zavarovanje. Ker pokojnina OZN ne vključuje socialnega zavarovanja (zdravstvene storitve, nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo), ampak pokriva le starost, smrt in invalidnost, vsak udeleženec pa lahko ob odhodu iz OZN dvigne vsa privarčevana lastna sredstva in z njimi prosto razpolaga, saj namen sklada UNJSPF ni nuditi osnovne socialne varnosti, po presoji sodišča tožnikovega dohodka ni mogoče šteti za pokojnino, temveč za pokojninsko rento.
Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže za mesec januar pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.