Ugotovitev, da je toženka podpisa ponaredila, je utemeljeno negativno vplivala na oceno verodostojnosti tudi toženkinih drugih navedb in njene izpovedbe.
Gre za tim. negativno dejstvo ("ni bilo vračila"), ki ga stranka nikoli ne more dokazati (Negativa non sunt probanda). Dokazno breme, nasprotno temu dejstvu ("vračilo je bilo"), je bilo zato na nasprotni stranki - toženki.
ZIZ člen 56a, 170, 170/2. ZD člen 128. SPZ člen 142, 154.
izvršba na nepremičnino - ugovor po izteku roka - ugovor novega dolžnika - ugovor hipotekarnega dolžnika - dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - prehod premoženja na državo - prehod lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini - pogodbena zastavna pravica - prenos hipoteke - prenehanje hipoteke
Ne drži materialnopravno razlogovanje pritožnice, da 128. člen ZD omogoča, da preide na državo v konkretnem primeru bremen prosto premoženje.
Ker zakonodajalec v 128. členu ZD ni zapisal, da se na tako pridobljenem premoženju pritožnice izbrišejo stvarne pravice oziroma da se premoženje prenaša bremen prosto, je na Republiko Slovenijo prišlo obremenjeno premoženje. Sicer pa v kolikor bi bilo v 128. členu ZD zapisano, da se prenaša premoženje bremen prosto, bi bilo to v nasprotju z osnovami stvarnega prava. Prenehanje hipoteke je namreč urejeno v SPZ, ki v 154. členu določa pogoje za izbris hipoteke iz zemljiške knjige, v katero je ta vpisana. 154. člen SPZ pa za izbris oziroma prenehanje hipoteke ne omenja 128. člena ZD.
odločitev o pravdnih stroških - spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - prosti preudarek - okoliščine konkretnega primera
V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče v skladu s 413. členom ZPP o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Spor iz razmerij med starši in otroki je tudi spor o ugotovitvi očetovstva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Četudi je ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog med druga delovna mesta dopusten razlog odpovedi, pa je v sodnem sporu vseeno dopustno preveriti, ali je dejansko prišlo do ukinitve delovnega mesta oziroma, ali je dejansko, ne zgolj navidezno, prenehala potreba po delu odpuščenega delavca.
OZ člen 459, 459-1, 468, 468/1, 468/1-1. ZVPot člen 37, 37/2, 37/2-1, 37c. ZVKSES člen 25, 25/2.
prodajna pogodba - jamčevanje za napake - stvarna napaka - zahtevek za odpravo stvarnih napak - jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine - izvedensko mnenje - izolacija stavbe - toplotna izolacija fasade
Neutemeljen je toženčev očitek o pomanjkljivosti sodbe, ker se ni izrekla o tem, ali je vzrok za napako v projektni dokumentaciji ali v njeni izvedbi. Za utemeljenost zahtevka za odpravo napake zadostuje, da je stvar ob izročitvi imela napako. Ni pa pomembno, ali je vzrok za napako v pomanjkljivi dokumentaciji ali v pomanjkljivi izvedbi. V razmerju do kupca odgovarja prodajalec ne glede na to, kaj je vzrok za napako.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.. KZ-1 člen 257, 263.. ZKP člen 149, 150.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - prikriti preiskovalni ukrepi - zloraba uradnega položaja in uradnih pravic
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede te kršitve je torej treba ugotoviti, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. Če niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih očitana kršitev imela, ni podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa lahko gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem za odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je le na splošno zaključilo, da je tožnik z ravnanjem, opisanim v izredni odpovedi, izpolnil elemente kaznivega dejanja sprejema koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Pri tem pa ni upoštevalo, da konkretni člen inkriminira dve različni ravnanji, vsako z drugačnimi zakonskimi znaki, zato je v tem delu posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v pravdnem postopku ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Sodišče v individualnem delovnem sporu sicer praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar to pravilo ni absolutno. Tožena stranka pa je dokaze o tožnikovi komunikaciji v obravnavani zadevi pridobila po uradni (zakoniti) poti - preko predkazenskega postopka, zato ne gre za nezakonito pridobljen dokaz.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zamudna sodba
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v nasprotju z zakonom, ker ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, zlasti ker niso obrazložene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, kaj je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak le pavšalno navedbo, da je bila potrebna racionalizacija delovnega mesta oziroma, da se je bistveno zmanjšalo delo v gostinskem lokalu). Poleg tega je tožena stranka v času podaje odpovedi tožnici na novo zaposlovala in zaposlila delavko na delovnem mestu natakar, to je za istovrstno delo, kot ga je opravljala tožnica. Tožnica je bila namreč zaposlena pri toženi stranki kot natakarica v lokalu. Zato ni bil podan utemeljen odpovedni razlog - poslovni razlog po prvi alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potrebe po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih ali podobnih razlogov.
sodne takse v stečajnem postopku - sklep o delitvi - sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - odmera sodne takse - nastanek taksne obveznosti
V skladu z določbo 5. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane taksna obveznost za povprečno takso v stečajnem postopku ob pravnomočnosti odločbe o delitvi. Zakon torej veže nastanek taksne obveznosti na pravnomočnost vsake odločbe o delitvi, torej vsakega sklepa o razdelitvi splošne ali posebne razdelitvene mase. Iz navedenega izhaja, da se tudi taksa odmeri za vsak sklep o delitvi posebej, glede na znesek, ki je na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase ob vsaki delitvi.
sodba presenečenja - oporočna sposobnost - napake volje
Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Ne gre pa za sodbo presenečenja v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja.
Dokazna ocena ne pomeni zgolj povzetka izpovedb zaslišanih strank ali prič, temveč mora sodišče argumentirano pojasniti moč posameznega dokaza pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev in njegovo vpetost v celoto, ki bodisi pritrjuje ali ovrže s strani pravdnih strank postavljene trditve. Ker sodišče prve stopnje takšne dokazne ocene ni opravilo in se do nekaterih izvedenih dokazov sploh ni opredelilo, pravilnosti sprejete odločitve ni mogoče preveriti.
Vrhovno sodišče RS je v več svojih odločbah v podobnih zadevah (ki se sicer nanašajo na pogodbeno kazen zaradi kršitve konkurenčne klavzule) že zavzelo naslednje stališče: "Presoja sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula oderuška in zato nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule moral plačati toženec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost tožeče stranke, je zmotna. Že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza toženca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Če namreč toženec ne bi kršil konkurenčne klavzule, ne bi bil dolžan ničesar plačati. Za presojo, da je pogodba oderuška, je tako med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (119. člen OZ). Ni torej relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. O oderuškosti pogodbe iz razlogov, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke."
V obravnavani zadevi s konkurenčno klavzulo sicer ni bila dogovorjena pogodbena kazen, temveč pavšalna odškodnina, vendar pritožbeno sodišče meni, da je potrebno navedeno stališče VSRS upoštevati tudi v primeru, kadar je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena pavšalna odškodnina za kršitev konkurenčne klavzule. Izhajajoč iz citiranega stališča glede elementov oderuške pogodbe je obrazložitev sodišča prve stopnje o ničnosti konkurenčne klavzule napačna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00020242
OZ člen 243. SZ-1 člen 113. ZPP člen 8, 360, 360/1.
najemna pogodba - odškodnina za škodo zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe - pomanjkljiva trditvena podlaga - nasprotna tožba - najemnina in stanovanjski stroški - povrnitev vlaganj - pobotanje
Tožnik je tisti, ki je dolžan dokazati obstoj škode. Ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje že njegove trditve o vrsti in obsegu škode niso bile konkretizirane (čemur tožnik v pritožbi sploh ne nasprotuje), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/3, 273. ZGD-1 člen 38a, 318, 318/2, 398. ZBan-2 člen 55.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - nadzorni svet - imenovanje članov nadzornega sveta - banka - glasovalna pravica - omejitve - posebni revizor - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - izkaz nevarnosti - odprava nasprotij - ravnanje v dobro družbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - izredni ukrep - nastanek težko nadomestljive škode - vrstni red presojanja pogojev - kumulativno določeni pogoji
Ker morajo delovati člani nadzornega sveta po principih neodvisnosti in v dobro družbi, ni mogoče sprejeti razlage o škodljivosti vpliva treh novoimenovanih članov nadzornega sveta na vpliv tožeče stranke v toženi stranki zgolj zato, ker je tožeča stranka glasovala proti njihovemu članstvu v nadzornem svetu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tem članom nadzornega sveta ne odvzame glasovalnih pravic na tej predpostavki za izdajo začasne odredbe.
Ukrepi proti upravi ali nadzornemu svetu banke so izredni ukrepi, za katere morajo biti izpolnjeni pogoji po ZBan-2, ki pa jih v konkretnem primeru tožeča stranka ni izkazala, prav tako pa tudi ni zatrjevala katere od okoliščin, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da navedene tri osebe ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje člana nadzornega sveta, zato ni mogoče govoriti o neznatnosti škode, če bi sodišče določenim članom nadzornega sveta banke z začasno odredbo omejilo oziroma odvzelo pravico do glasovanja v nadzornem svetu.
Neutemeljeno je stališče, da bo brez začasne odredbe sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zasleduje z izpodbijano tožbo, ostalo izvotleno, ker bo medtem posebni revizor revizijo vodenja posameznih poslov družbe že opravil. Vzpostavitev prejšnjega stanja sicer v tem primeru res ne bo mogoča, veljali pa bodo vsi učinki, ki jih ZGD-1 določa v primeru sodbe, s katero sodišče razveljavi določen skupščinski sklep. Sicer pa, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, tožeča stranka tudi v primeru, če ne bi bile upoštevane glasovalne pravice delničarjev, ki so izglasovali sporni sklep, ne bi imela možnosti tem delničarjem preprečiti, da od sodišča zahtevajo imenovanje posebnega revizorja.
Pritožnik navaja, da se po ustaljeni sodni praksi pri obravnavi zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe vedno primarno presoja verjetnost in šele nato nevarnost. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku v tem smislu, da se z nevarnostjo sodišču sploh ni treba ukvarjati, če upnik s stopnjo verjetnosti ne izkaže obstoja oziroma nastanka terjatve. Ob neizkazani eni izmed predpostavk se sodišče z drugo sploh ne ukvarja. Vendar ne drži, da sodna praksa enotno sledi postopanju po takem vrstnem redu, po katerem najprej ugotavlja predpostavko verjetnosti. Če je gotovo, da ne obstaja noben primer predpostavke nevarnosti, logično sledi, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zato ne drži, da v tem primeru sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje še presoje predpostavke verjetnosti.
stroški potrebni za izvršbo - neobrazložen ugovor - stroški odgovora upnika na ugovor dolžnika - objektivno potrebni stroški
Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. Če je odgovor na ugovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo k podaji odgovora na ugovor, upnik v konkretni zadevi s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru. Dolžnik namreč v ugovoru ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi preprečevali zavarovanje. Upnik tako s svojim odgovorom na ugovor (ki je že na prvi pogled neobrazložen) ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila ta enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - iura novit curia).
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda pravnega dejanja - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - zatrjevane napake sodišča
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče (in pritožnik uveljavlja prav in samo takšne: da sodišče ni upoštevalo pravočasnega odgovora na tožbo, da ga ni povabilo na narok, da je narok opravilo, preden je potekel rok za odgovor na tožbo), ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.
pravna podlaga tožbenega zahtevka - izpolnitev prodajne pogodbe - pridobitev lastninske pravice - neupravičena obogatitev - odškodninski zahtevek - način poplačila - posojilna pogodba - finančni leasing - plačilo DDV - plačilo kupnine - pridržek lastninske pravice - prodaja z lastninskim pridržkom - vrnitev stvari
Prodajalec premične stvari si lahko pridrži lastninsko pravico dokler kupec ne plača vse kupnina. Za pridobitev lastninske pravice po 520. členu OZ je treba ugotoviti vsa dejstva. Sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede ugovora, da kupnina ni bila v celoti plačana.
SZ-1 člen 10, 83, 83-1, 87, 90, 90/2, 90/3, 90/4, 103, 103/1, 103/1-7, 103/1-11, 103/5. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14.
neprofitno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - izpraznitev stanovanja - primerno stanovanje kot pravni standard
SZ-1 v primerih, ko najemnik neprofitnega stanovanja ne izpolnjuje več splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, dopušča spremembo določil najemne pogodbe zgolj in samo v delu, ki se nanašajo na višino in vrsto najemnine (najemnina se določi v višini tržne najemnine), ne spremeni pa se s tem avtomatično tudi vrsta najemnega stanovanja oziroma najemnega razmerja.
Iz določbe petega odstavka 103. člena SZ-1 ne izhaja, da bi bila odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja mogoča (tudi) v primerih, ko vrednost premoženja (nepremičnin), ki ga ima v lasti najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner), presega določen cenzus (zaradi (so)lastništva katerihkoli nepremičnin). Iz navedene zakonske določbe je namreč razvidno, da je odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja možna le v primeru, če ima najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner) možnost dejanskega bivanja v drugem primernem stanovanju ali stanovanjski stavbi, pa te možnosti po lastni krivdi ne izkoristi. Vrednost morebitnih nepremičnin, ki jih ima v (so)lasti najemnik neprofitnega stanovanja, ni pravno pomemben kriterij za uveljavitev pravice do odpovedi najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja.
Okoliščine v zvezi z obstojem krivdnega odpovednega razloga je treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanje izvedel in nanje opozoril najemnika.
kontradiktornost postopka - izvedba predlaganih dokazov - sporno dejansko stanje - zaslišanje priče - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Preden bo sodišče prve stopnje zahtevalo od izvedenca da dopolni izvedensko mnenje, naj sodišče zasliši priče, ki jih je predlagal tožnik in ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, ker izpovedbe teh prič lahko tudi vplivajo na ugotovitve izvedenca o zdravstvenem stanju pokojne v času podpisa izjav.
ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-4.. ZPP člen 300, 300/3.
predsednik uprave - individualna pogodba - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoklic s funkcije - ekonomski razlog - poslovni razlog - litispendenca - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje dela tožbe
Zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za litispendenco oziroma pravnomočno razsojeno stvar, ni pravilen. Prav tako tudi ne gre za uveljavljanje zahtevkov kot pravic iz delovnega razmerja. Dva spora sta identična, če je podana istovetnost strank in istovetnost tožbenega zahtevka, pri čemer je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da se za presojo istovetnosti tožbenega zahtevka v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uporablja procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti toženega zahtevka enakovredno upošteva tožbeni predlog, kot tudi dejansko podlago zahtevka, pri čemer slednja predstavlja sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče uveljavljati. Ob primerjavi med obravnavano zadevo in zadevama opr. št. I Pd 25/2016 in I Pd 637/2017 (prej I Pd 1104/2013) je ugotoviti, da je sicer v obeh zadevah podana istovetnost strank in tudi bistveno enak tožbeni predlog, vendar pa dejanska podlaga zahtevka ni enaka. Tožnik namreč v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek z drugimi dejstvi kot v navedenih delovnih sporih, in sicer na obstoju odškodninske odgovornosti, pri čemer pravnomočno odločitev o ničnosti sklepa o tožnikovem odpoklicu opredeljuje kot protipravno ravnanje tožene stranke, ki je tožniku povzročilo škodo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica. Škodo torej uveljavlja kot pozitivni pogodbeni interes in ne kot plačilo pravice iz delovnega razmerja.