SPZ člen 11, 11/1. ZFPPIPP člen 300, 300/3, 300/4, 310, 310/1. ZPP člen 181, 181/2. ZGJS člen 76, 76/1.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pravni interes za tožbo - priposestvovanje - priposestvovanje idealnega deleža - idealni delež solastnika - nepremičnina v solastnini
Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je priposestvovanje idealnega deleža v vtoževanem primeru dopustno. Da je to v tej zadevi življenjsko, se strinja tudi višje sodišče. V tej zadevi namreč ne gre za posest idealnega deleža, ki v naravi ni določljiv.
žaljiva obdolžitev - resničnost trditev - vsebina vloge - ugovor
Prvo sodišče je v zvezi s tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami in ob vpogledu v prekrškovni spis opr. št. ZSV 298/2012 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pravilno zavrnilo obdolženčev zagovor o kršitvi njegovih pravic v tem prekrškovnem postopku, zlasti glede pridobitve kontrolnega dokaza o statusu M.M. v navedenem prekrškovnem postopku. Že v septembru 2013, ko je obdolženec prejel obširno obrazložitev sodne citirane odločbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu (opr. št. ZSV 298/2012 z dne 8. 8. 2013), zoper katero ni uspel niti z vložitvijo pobude za ZVZ, je bil nedvomno seznanjen s stališčem sodišča glede storitve prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 in s statusom M. M. ob storitvi prekrška. Zato ima v nasprotju s pritožbenimi navedbami prav prvo sodišče tudi, ko zaključuje, da je pisanje obdolženca v ugovoru z dne 6. 3. 2014 šteti za trditve, ne pa le za posplošene izjave, oziroma nakazovanje na možnost storitve kaznivega dejanja s strani oškodovanca.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z brezpogojno trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu (″naj bi″ … ). Ob upoštevanju slednjega pa gre, kot je prepričljivo zaključilo prvo sodišče, v predmetni kazenski zadevi, ko je obdolženec v pravnem sredstvu (ugovoru), ki ga je tudi sam štel kot kazensko ovadbo, za brezpogojno izražanje trditev oziroma lastnega prepričanja o zaznanih dejstvih, katerih resničnost tekom postopka ni uspel dokazati, niti ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, ne pa za zapis trditev v pogojnem naklonu, kot je bilo v primeru, ki ga obravnava navedeni judikat. Zato tudi iz teh razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi o kršitvi kazenskega zakona.
stroški - odgovor na ugovor - obrazloženost ugovora - vročitev ugovora upniku v odgovor - stroški odgovora na ugovor - potrebnost stroškov odgovora na ugovor - enako varstvo pravic
Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odgovor na ugovor vložil po pozivu sodišča in opozorilu na pravne posledice opustitve vložitve odgovora na ugovor ter da je odgovor na ugovor pravno sredstvo, katerega nevložitev pomeni, da upnik dolžnikove navedbe v ugovoru priznava kot resnične. Dolžnica je v ugovoru obrazloženo nasprotovala upnikovi terjatvi po višini. Trdila je, da je od kredita 190.000,00 EUR črpala sredstva le v višini 150.000,00 EUR, preostanka v znesku 40.000,00 EUR pa ni nikoli koristila, in da je banki vrnila 50.130,00 EUR, zato je zahteva upnika po znesku 141.506,09 EUR neupravičena. Za svoje trditve je predlagala zaslišanje strank, priče in predložila listinski dokaz. Glede na takšno vsebino ugovora je upnik po prejemu dopisa sodišča z dne 16. 9. 2015, iz katerega izhaja, da je ugovor dolžnice obrazložen, in v katerem ga je sodišče pozvalo k vložitvi odgovora in opozorilo na posledico iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, lahko sklepal, da bo sodišče v primeru njegove neaktivnosti ugovoru dolžnice sledilo. V izogib takšni posledici je na ugovor moral odgovoriti.
Poleg tega je odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi odraz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) na prvi stopnji. Pravici dolžnika, da nasprotuje predlogu in sklepu o izvršbi, ustreza pravica upnika, da na dolžnikova izvajanja odgovori. Če mu pri tem nastanejo stroški, dolžnik pa z ugovorom propade, pritožbeno sodišče meni, da je zavrnitev upnikovega stroškovnega zahtevka pravilna le takrat, ko upnik z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje oziroma ko odgovor ni bil potreben zaradi očitne neobrazloženosti ugovora, kar pa ni primer v tem postopku, kot je že bilo pojasnjeno zgoraj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00040653
URS člen 14, 22, 72, 72/1, 72/2, 72/3.. OZ člen 133, 133/3.. SPZ člen 75.. ZVO-1 člen 3, 11, 11/1, 11/2, 11/5, 110a, 110a/6, 110b.
prekomerni hrup - prepoved prekomernih imisij - čezmerna obremenitev okolja - nepremoženjska škoda - pravica do zdravega življenjskega okolja - škoda, ki presega običajne meje - splošno koristna dejavnost - tehtanje interesov - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - test sorazmernosti
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka zaradi stanovanja v mestu.
V zvezi s skrbnostjo velja še poudariti, da odmik od zahtevane skrbnosti pomeni malomarnost. Že zgolj lahka malomarnost pa zadošča, da se stranka ne more sklicevati na svojo zmoto.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023201
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - pripor - utemeljen sum - begosumnost - priporni razlog begosumnosti
Z navedbo, da ni podan utemeljen sum obema obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, se ni moč strinjati. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki utemeljujejo vložitev obtožnice obrazložilo v 11. točki sklepa, še bolj podrobno pa je utemeljen sum naveden v obrazložitvi obtožbe. Tega pa pritožbena izvajanja obeh pritožnikov niso mogla omajati.
Navedba češ, da je obdolženec zainteresiran za končanje predmetnega postopka in nima nobenega interesa, da ne bi ostal v Republiki Sloveniji, pa tudi nima takšne teže, da bi kakorkoli omajala pravilnost zaključka, da je begosumna nevarnost pri obdolžencu ni podana.
ZPP člen 324, 496, 496/1. ZST-1 člen 18, 18/1, 34, 34/4, 34a, 34a/1. ZST-1 tarifna številka 1122.
napoved pritožbe - spor majhne vrednosti - ugovor zoper plačilni nalog - razveljavitev plačilnega naloga - predlog za oprostitev plačila sodne takse - prepozen predlog - zavrženje predloga - enkratno plačilo sodne takse - začetek postopka
V primeru, ko taksa za pritožbeni postopek po napovedi pritožbe ni plačana, ni takse za pritožbeni postopek. Posledično tudi ne more biti taksne obveznosti za domnevo umika napovedi pritožbe.
Če se pravdni postopek začne s tožbo, se pritožbeni postopek začne s pritožbo, in ne že z napovedjo pritožbe. Zgolj iz okoliščine, da po zakonu nastane taksna obveznost za pritožbeni postopek že ob napovedi pritožbe, namreč ni mogoče sklepati, da se že takrat začne pritožbeni postopek. To bi namreč pomenilo, da se pritožbeni postopek začne, še preden se v celoti zaključi postopek pred sodiščem prve stopnje. Napoved pritožbe je torej le procesna predpostavka za vložitev pritožbe.
ZPP člen 108. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/5, 12, 12/2, 12b, 14a, 14a/3.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pomanjkljive trditve - podatki o premoženjskem stanju - unovčenje premoženja - kratkoročne terjatve - ugovor zoper plačilni nalog - pravnomočna odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - začetek teka roka, določenega v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse
Sodišče prve stopnje postopa po 108. členu ZPP, če predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ne vsebuje vseh podatkov in izjav iz drugega odstavka 12. člena ZST-1 (kar se je v tem primeru tudi zgodilo), ne pa v primeru, ko stranka pomanjkljivo navede okoliščine v zvezi s slabim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanjem, ki naj bi utemeljevale predlagano taksno olajšavo. ZPP, ki se v konkretnem postopku smiselno uporablja na podlagi določbe tretjega odstavka 1. člena ZST-1, namreč določa tudi, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek.
Dokler o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek ni bilo pravnomočno odločeno, so bili odloženi učinki plačilnega naloga, s tem pa tek roka iz izdanega plačilnega naloga.
ZST-1 člen 11, 11/5, 12a, 12a/6, 12b, 12b/2, 14a, 14a/3. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14.
oprostitev plačila sodnih taks - delna oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - pravna oseba - javno objavljeni podatki na ajpes - trditveno in dokazno breme - gotovinsko poslovanje - nov plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na podatke iz letnega poročila iz leta 2016, saj so bili to zadnji javno objavljeni podatki o finančnem in premoženjskem stanju tožene stranke. Če pa je tožena stranka želela izkazati drugačno (slabše) premoženjsko in finančno stanje, kot izhaja iz teh podatkov, bi morala že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse sama zatrjevati in dokazovati aktualne razmere. Tega pa ni storila.
Tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa z odločitvijo, da se ji plačilo sodne takse odloži za en mesec, ni bila seznanjena. S tem se je seznanila šele ob vročitvi izpodbijanega sklepa. Če pa jo je vezal fiksno določeni rok za plačilo sodne takse 21. 12. 2018, ki je nastopil že sedem dni po vročitvi izpodbijanega sklepa, pa je bila tako kljub enomesečnem odlogu plačila (glede roka plačila) dejansko v slabšem položaju, kot pa če bi bil njen predlog za odlog plačila sodne takse zavrnjen.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00021354
ZDR-1 člen 177, 177/1.. ZPrCP člen 43, 43/3.
premoženjska škoda - službeno vozilo - odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost
Toženec je bil glede na ugotovljene okoliščine pri vzvratni vožnji posebej previden, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogel preprečiti, saj nadstreška zaradi dreves in višine kombija ni videl. Zato tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.
Ker torej tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je toženec pri vzvratni vožnji dostavnega vozila ravnal s hudo malomarnostjo, njegova odškodninska odgovornost že iz tega razloga ni podana.
neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredna terjatev podizvajalca - predpostavke za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - zapadlost terjatve glavnega izvajalca - zapadlost terjatve podizvajalca - odstop terjatve v zavarovanje - stečaj glavnega izvajalca - nepogodbena odškodninska odgovornost
Že iz samega besedila 631. člena OZ je razvidno, da mora sicer izvajalčeva terjatev izvirati iz istega pravnega posla, kot terjatev podjemnika do izvajalca. Kakšna ožja povezava podjemnikove terjatve z izvajalčevo terjatvijo se glede na 631. člen OZ ne zahteva.
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uspešno uveljaviti le v primerih in pod pogoji, določenimi z zakonom. Pravnomočnost je ustavna kategorija, ki zagotavlja nespremenljivost pravno urejenih razmerij. Glede na 158. člen Ustave RS3 (Ustava) je razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Tudi v konkretnem primeru le, če bi bile izpolnjene vse predpisane predpostavke iz ZUP.
Torej, če bi bil predlog vložen v subjektivnem roku enega meseca, v objektivnem roku treh let (263. člen ZUP) in izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Glede na 1. točko 260 člena ZUP-a, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem upravnem postopku. Gre za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času pravnomočno končanega postopka, a tedaj niso bila uporabljena, ker stranka zanje ni vedela ali jih ni mogla uporabiti.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
postavitev več izvedencev - presoja izvedenskega mnenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu
Naloga sodišča je, da vsako mnenje izvedenca kritično presodi ter da presoja mnenja izvedenca poteka prav tako po načelu proste presoje dokazov, pri čemer so za sprejem izvedenskega mnenja s strani sodišča odločilni samo strokovna utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenske argumentacije.
Glede na odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, je potrebno šteti, da tožnik v pravdi ni uspel. V takem primeru se pri odmeri pravdnih stroškov uporabi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Opozorilo je, da je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 na toženi stranki dokazno breme, da dokaže utemeljenost razloga za to odpoved, tj. da tožnika v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Na podlagi ugovora tožene stranke, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma zgolj za 5 delovnih ur 11. 7. 2014 (ker je imel za ta dan le tri ure preostalega letnega dopusta) in da je bil tožnik o tem obveščen po telefonu, je breme dokaza tega dejstva (in s tem utemeljenosti odpovednega razloga) v tem sporu na toženi stranki. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeno stališče ter ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se odredba o čakanju na delo doma nanašala le na 11. 7. 2014, temveč da je bil tožnik 8. 7. 2014 po telefonu obveščen o odredbi za čakanje na domu do nadaljnjega, brez časovne omejitve. Posledično je zato pravilno sklepalo, da tožnikova odsotnost od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ne pomeni neopravičene odsotnosti z dela v smislu določbe 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014 nezakonita.
ZPP člen 181.. ZDR-1 člen 54, 56, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8, 200, 200/3.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - spoštovanje navodil zdravnika - zagovor - rok za podajo odpovedi
Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 54. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje na podlagi 56. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v nasprotju z navodili osebne zdravnice zapustila kraj bivanja ter odšla v drug kraj, je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v več zadevah in sicer, da je v času bolniškega staleža načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena in da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pri tem pa gre za pravila, ki jih mora spoštovati vsak zavarovanec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - krivdni razlog
Sodišče prve stopnje je kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so nekvalitetno, prepozno ali nestrokovno opravljanje delovne naloge, rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožnik zavestno kršil svoje delovne obveznosti, zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanja tožnika okvalificiralo kot kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in da je zato odpoved iz razloga nesposobnosti, nezakonita.
Tožena stranka tožniku ni očitala naklepnega oziroma malomarnega ravnanja, zato tožnik tekom postopka ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot krivdni razlog po 3 alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca, sodišče pa lahko presoja le, ali je razlog naveden v odpovedi dejansko podan in utemeljen.
nadomestilo zaradi manjše plače - sprememba predpisa
Po določbi prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Tožnik je imel priznano pravico po določbah ZPIZ/92 in jo je tudi užival. Skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPIZ/92 se namreč nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo. Pri tožniku je sicer prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, vendar pa skladno z novimi omejitvami, kot so mu bile priznane z že citirano sodbo sodišča prve stopnje, še ni začel delati. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage, da bi tožnik ostal brez nadomestila, torej da bi mu že priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prenehalo, novega nadomestila pa zaradi dejstva, da še ni začel delati skladno z novimi omejitvami, še nima priznanega. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS. Poudarilo je, da ZPIZ-1 (enako tudi ZPIZ-2) govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način za poseg v pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za invalidnost (oziroma nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali gre celo za odpoved pogodbe o zaposlitvi) v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.