CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00020239
ZPP člen 13, 115, 183, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2, 360, 360/1. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27, 27/4. ZODPol člen 88.
izpraznitev in izročitev stanovanja - službeno stanovanje - nasprotna tožba - vložitev nasprotne tožbe - pogoji za vložitev nasprotne tožbe - tožba na sklenitev najemne pogodbe - obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora - predlog za preložitev naroka - zavrnitev dokaznega predloga brez obrazložitve - predhodno vprašanje
Če je toženec tožen na izpraznitev stanovanja iz razloga, ker nima najemne pogodbe, se lahko izpraznitvenemu zahtevku upre z vložitvijo nasprotne tožbe. Ker postopek za mirno rešitev spora pred Državnim odvetništvom RS skladno s 27. členom ZDOdv ni bil končan do konca glavne obravnave, sodišče pa ni ugodilo predlogu toženca za preložitev naroka za glavno obravnavo, je bila tožencu odvzeta možnost vložiti nasprotno tožbo. Potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora je namreč procesna predpostavka za vložitev (nasprotne) tožbe.
Vtoževana terjatev je letna članarina. Ker se ne nanaša na del celote, je samostojna, dospela je v obdobju enega leta ter ima določeno višino, gre za občasno terjatev. Za take terjatve velja triletnik rok zastaranja.
posredniška pogodba - namen posredovanja - plačilo provizije za posredovanje
Bistven del izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke v tem, da je oglaševala nepremičnino za prodajo, s tem iskala interesente za nakup, seznanila toženca s kupcem in ga spravila v stik za pogajanja, v posledici česar je bila med tožencem in kupcem po uspešnih pogajanjih sklenjena prodajana pogodba. Glavni namen posredovanja je bil tako dosežen. Ni dvoma, da je do sklenitve prodajne pogodbe pripeljalo prav posredovanje tožeče stranke. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena in plačana kupnina je bila tožena stranka dolžna pogodbo izpolniti in plačati 4 % posredniško provizijo + DDV.
začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - začasna odredba iz razmerij med starši in otroci
Zakaj je pri A. A. prišlo do izboljšav (zaradi psihoterapevtskih obravnav, odraščanja ali česa tretjega) niti ni pomembno. Za odločanje o predlagani začasni odredbi je ključno, da mu zaradi udeležbe na psihoterapijah ne nastaja škoda, ampak, kot izhaja iz podatkov spisa, napreduje.
OZ člen 131, 142, 142/4, 150, 152, 154. ZOZP člen 7.
nevarna dejavnost - odškodninska odgovornost - pravni interes za pritožbo
Pravni interes za pritožbo obstoji, če se z njo lahko doseže v pravdi boljši položaj za pritožnika. V konkretnem primeru pa to pritožnica s pritožbo ne bo dosegla. Z izpodbijanim drugim odstavkom I. točke izreka sodbe je bil del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zavrnjen, kar je v njeno korist, zato s pritožbo ne more doseči več. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ker pa prvotožena stranka želi s pritožbo doseči spremembo tožbe zgolj v razmerju med njo in tožečo stranko, bo to dosegla že, če bo uspešna s pritožbo zoper prvi odstavek I. točke izreka, po katerem je bila obsojena.
Pritožba ne pove, kateri predpis prepoveduje sočasno uporabe avtopoligona tako kandidatom v okviru avtošole kot drugim voznikom, ki želijo zgolj preizkusiti svoje vozniško znanje. Ker takšnega predpisa ni, potem ne vzdrži zatrjevanje pritožbe, da drugotožena stranka ne bi smela omogočati voznikom uporabo poligona za varno vožnjo. Tako kandidati v okviru avtošole kot drugi uporabniki poligona pa seveda morajo vozila uporabljati skladno z veljavnimi pravili varne vožnje, česar pa prvotožena stranka ni zagotovila, ko je vozilo, ki ni bilo opremljeno za vožnjo učenja in ko prvotoženec ni izpolnjeval pogojev za spremljevalca niti mladoletna hči pogojev za kandidata za voznika, dala v upravljanje svoji mladoletni hčerki, zato je sama v celoti odgovorna za nastali škodni dogodek.
nasilje v družini - opredelitev nasilja v družini - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - življenjska in ekonomska skupnost - nasilje nad otrokom - psihično nasilje - prepustitev stanovanja - časovna omejitev trajanja ukrepov
Ker nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi bil lastnik, solastnik ali skupni lastnik hiše, ali da bi obstajala pravna podlaga za bivanje v hiši, sodišče prve stopnje izrečenega ukrepa iz prvega odstavka 21. člena ZPND ni časovno omejilo.
krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost lastnika zemljišča - padec na ledu - padec na poledeneli poti - opustitev dolžne skrbnosti - malomarno ravnanje - čiščenje pohodne površine - opustitev čiščenja
Sodišče je ugotovilo obstoj ledenih ploskev na poti ter da se ni bilo mogoče absolutno zanesti na sistem talnega gretja. Zato je utemeljen očitek toženi stranki kot lastnici poti, da je bila malomarna, ker poti ni ustrezno pregledovala in ukrepala ob morebitni poledici, temveč se je zanašala na to, da zadošča sistem talnega gretja.
Neracionalno bi bilo, da bi moral dolžnik praktično skupaj z ugovorom ali v zelo kratkem času po vložitvi podati še predlog za nasprotno izvršbo, ko sploh še ne ve, ali je utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi ali ne.
Upnik še neutemeljeno nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti, ker po njegovem v nobenem primeru ni mogel postati nepošten. Sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago 193. člen OZ. Ugotovilo je, da je dolžnik zahteval zakonske zamudne obresti od izterjevanega zneska od datuma, ko je upnik prejel poziv dolžnika na prostovoljno vračilo preplačila. Prejema poziva v pritožbi ne zanika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil upnik od dneva izvensodnega poziva v zamudi, kajti takrat je vedel, da bo moral neupravičeno prejeta sredstva vrniti in ni bilo mogoče govoriti o njegovi dobri veri1.
povrnitev škode - odgovornost drugih za mladoletnika - nadzorstvo šole - dolžna skrbnost učitelja
Toženka ni dokazala, da je bil učitelj v razredu v času poškodovanja tožnika. Zato je pravilno zaključilo tudi, da toženka ni dokazala, da je bilo nadzorstvo nad tožnikom opravljano z dolžno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
zapuščinski postopek - izvedba naroka - prekluzija v zapuščinskem postopku - prikrajšanje nujnega deleža - vrnitev darila v zapuščino
Ker so dediči vezani le na pravnomočen sklep, lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave.
Po ustaljeni sodni praksi je mogoče uveljavljati zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi šele v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju.
Neutemeljeno in tudi napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hujša kazen obsega oziroma vključuje tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje. Po tem načelu se izreče kot enotna kazen samo najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja.
začasna odredba - ničnost notarskega zapisa - grozeča težko nadomestljiva škoda - trditveno breme - odlog izvršbe
Nastanek težko nadomestljive (in neposredno grozeče) škode sta tožnika v predlogu utemeljevala z možnostjo toženca, da ju (v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana) obremeni s predlaganjem dodatnih izvršilnih sredstev na vse drugo premoženje prvo tožnika, kar bi povzročilo njun eksistenčni propad, hkrati pa poseglo tudi v njuno nepremoženjsko sfero. Takšno navajanje je tudi po mnenju tega sodišča očitno presplošno, saj vsebine (narave) tega (drugega) premoženja, zaradi morebitnega posega na katerega v izvršbi naj bi jima nastale zatrjevane škodne posledice, nista z ničemer opredelila. To pa že na sami trditveni ravni onemogoča preizkus (oceno) utemeljenosti njunega navajanja o nastanku zatrjevanih posledic (to je težko nadomestljive škode, eksistenčnega propada in posega v njuno nepremoženjsko sfero).
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - odškodninski zahtevek - prevara - dokazni standard verjetnosti - dokazni standard prepričanja
Tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala, saj je bil v navedeni zadevi predlog za izdajo začasne odredbe vložen že po izvedbi celotnega dokaznega postopka, zato je lahko sodišče prve stopnje na podlagi celovito izvedenega dokaznega postopka s stopnjo prepričanja ugotovilo, da so bili podatki o prihodkih prve tožene stranke, ki so bili posredovani tožeči stranki, podatki o njenih dejanskih dohodkih, zato prvi toženki ni mogoče očitati, da je tožnico namerno zavedla in pri njej s prevaro povzročila zmoto z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pravnega posla.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pripetila, saj je v izpodbijano sodbo (12. točka obrazložitve) povzelo dopis O. z dne 15. 3. 2016 natančno v vsebini, kot ga zatrjuje pritožba. Ko je vsebina listine pravilno povzeta, se sodišču ne more pripetiti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere lahko pride zgolj tedaj, če je vsebina listine v ″tehničnem″ smislu napačno povzeta, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo. Če pritožba trdi, da okoljska dajatev ni storitev, potem tožeča stranka, ki sama oblikuje vsebino računov, v računu napačno poimenuje obračunavanje okoljske dajatve, vendar je v razmerju do tožene stranke sedaj pritožbeno sklicevanje da pri obračunavanju okoljske dajatve ne gre za storitev, prepozno in neupoštevno, saj gre za pritožbeno novoto.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021900
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZVPSBNO člen 1.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - dolgotrajnost postopka - dolžnik v stečaju - neizpolnitev obveznosti - insolventnost dolžnika - vzročna zveza - obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obstoj škode - nadaljevanje pravdnega postopka - obstoj terjatve do dolžnika - ugovor delne izpolnitve - zakonske zamudne obresti - prenehanje terjatve
Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala.
Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek.
Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let - ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko in pretirano. Že res, da lahko tudi stranke postopka vplivajo na dinamiko določenega postopka, a vselej le v okviru svojih zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in kot take legitimne, medtem ko je prav na sodišču osrednja odgovornost, da postopek vodi, nadzira in obvlada, stranke usmerja in po potrebi omejuje ter na tej podlagi poda svojo končno razsodbo. V takšno vlogo sodišča pa petletni sodni premor in to brez kakršnihkoli vsebinskih razlogov - gotovo ne sodi. Stranka se lahko v skladu z načelom zaupanja upravičeno zanese na to, da bo sodni organ opravil svoje delo in to v skladu z zakonskimi pravili ter standardi dela, kamor navsezadnje sodi tudi sojenje v razumnem roku. To enako velja ne glede na to, ali je imelo sodstvo samo s sabo v kritičnem obdobju resne probleme oz. sistemske težave s sodnimi zaostanki, saj to stranke, ki skuša na sodišču na miren način poiskati svojo pravico, načeloma niti ne zanima. Zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik sodišče priganjati oz. prosjačiti, naj vendarle postopa, če pa je sodišče dolžno postopati zaradi svoje zakonske dolžnosti in ne zato, ker bi si to tako zelo (za)želel tožnik kot stranka postopka. Da je imel tožnik ambicijo, da je postopek tekel in se premikal, pa izhaja že iz tega, da je vložil tožbo in se zahtevku ni odpovedal ali ga umaknil.
Za nobenega izmed zgoraj uveljavljanih zahtevkov namreč ne veljajo določbe o pravočasni notifikaciji stvarnih napak po podjemni pogodbi. Odškodnino v zvezi z razsmernikom (313,50 EUR), ki ga je sicer predhodno vgradila toženka, nato pa naj bi po zatrjevanjih tožnice do njegovega poškodovanja prišlo, ker je toženka malomarno izvajala druga dela, je treba obravnavati po splošnih načelih OZ o odškodninski odgovornosti, medtem ko je treba odškodnino v zvezi z neizvedenimi deli obravnavati po določbah o podjemnikovi obveznosti izvršitve dela (626., 627. in 628. člen OZ), o splošnih pravilih o izpolnitvi obveznosti (239. in 243. člen OZ) in o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (od 103. do 111. člena OZ). Povedano drugače, za nobenega izmed vtoževanih zahtevkov ne velja obveznost pravočasne notifikacije napak, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, saj ne gre za uveljavljanje stvarnih napak.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00020024
ZIKS-1 člen 236, 236/1. ZPacP člen 2, 2-12, 2-19, 28. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2009) člen 24, 24/5.
odškodninska odgovornost države - prisilna sredstva - uporaba prisilnih sredstev policistov - uporaba prisilnega sredstva za vklepanje - namestitev v poseben prostor - nujna medicinska pomoč - privolitev pacienta v zdravljenje ali poseg
Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče pravilno zaključilo, da je obstajala realna nevarnost, da bi tožnik fizično napadel pravosodne policiste, če bi v posebni sobi pristopili do njega in mu odstranili lisice. Zaradi odvrnitve nevarnosti takega napada je bila uporaba lisic tudi v posebnem prostoru zakonita.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožniku potrebno nuditi nujno medicinsko pomoč, saj je bilo tožnikovo psihično zdravstveno stanje takšno, da bi lahko resno ogrozilo njegovo zdravje. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja (12. točka 2. člena ZPacP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00019494
OZ člen 39, 39/2, 86, 86/1.
ničnost pogodbe - nedopustna podlaga - pridobitev lastninske pravice v izvršilnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice kupca nepremičnine v izvršilnem postopku - obrazložitev stroškovne odločitve
Prvi toženec je imel pravico razpolagati z nepremičninami, kar je tudi storil in nepremičnine z obravnavano prodajno pogodbo prodal drugemu tožencu. Šlo je za tipično prodajno pogodbo, katere namen ni bil izigrati tožnikovega očeta.