OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021900
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZVPSBNO člen 1.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - dolgotrajnost postopka - dolžnik v stečaju - neizpolnitev obveznosti - insolventnost dolžnika - vzročna zveza - obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obstoj škode - nadaljevanje pravdnega postopka - obstoj terjatve do dolžnika - ugovor delne izpolnitve - zakonske zamudne obresti - prenehanje terjatve
Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala.
Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek.
Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let - ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko in pretirano. Že res, da lahko tudi stranke postopka vplivajo na dinamiko določenega postopka, a vselej le v okviru svojih zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in kot take legitimne, medtem ko je prav na sodišču osrednja odgovornost, da postopek vodi, nadzira in obvlada, stranke usmerja in po potrebi omejuje ter na tej podlagi poda svojo končno razsodbo. V takšno vlogo sodišča pa petletni sodni premor in to brez kakršnihkoli vsebinskih razlogov - gotovo ne sodi. Stranka se lahko v skladu z načelom zaupanja upravičeno zanese na to, da bo sodni organ opravil svoje delo in to v skladu z zakonskimi pravili ter standardi dela, kamor navsezadnje sodi tudi sojenje v razumnem roku. To enako velja ne glede na to, ali je imelo sodstvo samo s sabo v kritičnem obdobju resne probleme oz. sistemske težave s sodnimi zaostanki, saj to stranke, ki skuša na sodišču na miren način poiskati svojo pravico, načeloma niti ne zanima. Zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik sodišče priganjati oz. prosjačiti, naj vendarle postopa, če pa je sodišče dolžno postopati zaradi svoje zakonske dolžnosti in ne zato, ker bi si to tako zelo (za)želel tožnik kot stranka postopka. Da je imel tožnik ambicijo, da je postopek tekel in se premikal, pa izhaja že iz tega, da je vložil tožbo in se zahtevku ni odpovedal ali ga umaknil.
sojenje v nenavzočnosti - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - ponovitev dokaza - odpoved pooblastila za zastopanje - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje je kršilo določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP, kjer so kot formalni pogoji za sojenje obtoženca v nenavzočnosti določeni sledeči pogoji:
- obtoženec na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bil v redu povabljen,
- na glavni obravnavi je navzoč njegov zagovornik,
- obtoženec je bil pred tem že zaslišan.
Poleg formalnih pogojev pa je potrebno zadostiti tudi materialnemu pogoju, to je, da obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Na glavni obravnavi dne 7. 4. 2018 za sojenje v nenavzočnosti ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ker obtoženec na narok ni pristopil po svoji krivdi. Izpolnjen pa je materialnopravni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, saj je bil na tem naroku prebran le izpisek iz kazenske evidence, ta dokaz pa je bil na naslednjem naroku glavne obravnave v obtoženčevi prisotnosti ponovljen. Kršitev tretjega odstavka 307. člena ZKP pa predstavlja le bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje med glavno obravnavo in za katero bi pritožnik, v kolikor bi želel uspeti, moral utemeljiti zakaj je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa ni storil.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je obtožencu na naroku glavne obravnave dne 17. 5. 2018, potem ko je svojemu zagovorniku odvetniku D. D. odpovedal pooblastilo, istega odvetnika postavilo kot zagovornika po uradni dolžnosti, ni bilo pravilno. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da to lahko predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev obtoženčeve pravice do obrambe. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je bil to zadnji narok glavne obravnave, na katerem je odvetnik D. D. podal le še obsežno končno besedo. To pa pomeni, da je zagovornik svoje delo še naprej opravljal korektno, kvalitetno in v korist obtoženca, medtem ko je bila obrazložitev obtoženca, zakaj je zagovorniku odpovedal pooblastilo, povsem posplošena. Pritožnik tudi ni z ničemer utemeljil zakaj je njegova postavitev kot zagovornika po uradni dolžnosti lahko vplivala ali je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato so tudi te pritožbene navedbe povsem neutemeljene.
Tožena stranka vse do dneva nastanka nesreče pomanjkljivosti ni odpravila, niti ni ob stroju namestila opozorilnih napisov. Protipravnost ravnanja toženke je torej podana. Vprašanje pa je, ali je ravnanje zavarovanca tožnice pretrgalo vzročno zvezo z nastalo škodo.
Drži namreč trditev pritožnice, da je soprispevek zavarovanca tožeče stranke pomemben, da je prišlo do poškodbe pri delu, ker delavec ni upošteval pisnih navodil za varno čiščenje valjev v mokrem delu stroja z metodo brizganja z vodo, pač pa je uporabil metodo mehanskega čiščenja, ki je imela za posledico zagrabitev krtače in posledične poškodbe roke.
OZ člen 179. ZPP člen 155, 155/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 38, 38-1.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - odmera pravdnih stroškov - odškodninski zahtevek - nagrada za posvet in konferenco s stranko - nagrada za zastopanje na naroku - zahtevek do zavarovalnice - uspeh po temelju in po višini
Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določa upoštevaje načelo objektivne pogojenosti odškodnin, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih, korigirano z načelom individualizacije, ki upošteva osebne lastnosti oškodovanca.
delitev solastne nepremičnine - zemljiškoknjižni podatki - fizična delitev stanovanja - ugovor izključne lastnine - napotitev na pravdo - nevložitev tožbe - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje - zemljiškoknjižno stanje - prodaja nepremičnine (stanovanja)
Če bi prva nasprotna udeleženka v ustreznem postopku dokazala, da je izključna lastnica stanovanja, predlagatelji in drugi nasprotni udeleženec ne bi bili upravičeni zahtevati delitve solastne nepremičnine. Glede na njene navedbe, da ostali udeleženci postopka niso do ničesar upravičeni, jo je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pravdo za dokazovanje izključne lastninske pravice na stanovanju. Ker je prava neuka stranka in je v postopku ne zastopa kvalificiran pooblaščenec, ji je sodnica na naroku pojasnila pomen in potek postopka za delitev solastne nepremičnine, posebej jo je opozorila, da se bo v primeru, da ne bo izkazala interesa za izplačilo solastninskih deležev ostalih solastnikov, stanovanje prodalo in ji svetovala, naj si poišče strokovno pomoč ter v ta namen preložila obravnavo. Vendar prva nasprotna udeleženka tožbe ni vložila, tudi pomoči si očitno ni poiskala, pač pa je vztrajala, da ne bo nikomur nič plačala.
Za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega, temveč mora iti za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.
Izpovedbe zaslišanih prič ne potrjujejo prvostopenjskega zaključka, da je obdolženec proti oškodovanki planil, temveč je proti njej hitreje stopil. Takšno ravnanje pa, brez vsakršnih dokazano izrečenih groženj in zgolj v kontekstu prepira na delovnem mestu, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec oškodovanki resno zagrozil v smislu določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1.
Pritožnik spregleda, da je v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec in še nadalje določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP, ki določa, da sme oškodovanec sodbo izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
ZKP člen 502a, 502a/1, 502a/5, 502b, 502b/4, 502c, 502c/1.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje začasnega zavarovanja - pravica do izjave - primeren rok - ugovorni postopek - pravnomočnost obtožnice - nespremenjene okoliščine
Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da obrambi ni bil omogočen ustrezen rok za izjasnitev o predlogu državnega tožilca, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljša. Ukrep je bil podaljšan zaradi poteka časa, za katerega je bil odrejen, okoliščine, ki so utemeljevale njegovo odreditev in podaljšanje, pa se niso v ničemer spremenile, zato ne drži pritožbena navedba, da obramba od prejema predloga za podaljšanje ukrepa ni imela dovolj časa, da se o predlogu izjasni. ZKP v prvem odstavku 502.c člena sodišču nalaga, da preden o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči, pošlje predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo in jim določi primeren rok za odgovor. Glede na čas, ki ga je imela obramba za odgovor in ga navaja v pritožbi, pa ob upoštevanju, da sklep od prejšnjega istovrstnega sklepa ne prinaša ničesar novega, roka za odgovor, ki ga je imela obramba, ni mogoče oceniti kot neustreznega.
posredniška pogodba - namen posredovanja - plačilo provizije za posredovanje
Bistven del izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke v tem, da je oglaševala nepremičnino za prodajo, s tem iskala interesente za nakup, seznanila toženca s kupcem in ga spravila v stik za pogajanja, v posledici česar je bila med tožencem in kupcem po uspešnih pogajanjih sklenjena prodajana pogodba. Glavni namen posredovanja je bil tako dosežen. Ni dvoma, da je do sklenitve prodajne pogodbe pripeljalo prav posredovanje tožeče stranke. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena in plačana kupnina je bila tožena stranka dolžna pogodbo izpolniti in plačati 4 % posredniško provizijo + DDV.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - obveznost kaj storiti, dopustiti ali opustiti - opustitev - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - denarna kazen
Med strankama ni sporno, da je dolžnik po 24. 10. 2008 prenehal parkirati svoje vozilo na služnostni poti, kar pomeni, da je svojo obveznost po pravnomočnem sklepu o izvršbi izpolnil. To pa pomeni, da predmetnega izvršilnega postopka za uveljavitev nedenarne terjatve ni več mogoče voditi. Sklep o izvršbi namreč ne daje pravnega varstva dolžniku tudi za bodoča motilna dejanja, v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. Če bi bilo tako, bi bil namreč izvršilni postopek odprt neomejeno, kar pa ne more biti. Če pa kasneje pride do ponovnega ravnanja v nasprotju z izvršilnim naslovom, mora upnik vložiti nov predlog za izvršbo (prim. VSL sklep III Ip 5622/2012 z dne 20. 3. 2013).
Odločilno je, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova po izdaji sklepa o izvršbi, v letu 2008 že izpolnil, zato sodišče ni imelo podlage za postopanje po četrtem odstavku 226. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. členom ZIZ.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - nasilje v družini - huda telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - kratkotrajen strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - poseg v čast in dobro ime
Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.
otrok kot oškodovanec - prometna nesreča - prispevek oškodovanca k nastanku škode - odškodnina za nepremoženjsko škodo - objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari
Zavarovanka tožene stranke je vozila skozi naselje, zato bi morala pričakovati, da lahko vsak trenutek na vozišču naleti na otroka, dodatno previdnost pa ji je narekovalo dejstvo, da je šlo za neposredno bližino hiš ter visoko leseno ograjo, ki je zastirala pogled vozniku. Pri odločitvi je v zadostni meri upoštevana dolžnost zavarovanke tožene stranke, da prilagodi vožnjo razmeram na cesti in je zato podana njena krivda v pretežnem delu (80%). Na drugi strani pa je prav tako pravilno ugotovljeno, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode zato, ker je neprevidno prečkal cesto in se pri tem ni prepričal, če lahko to varno stori.
Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ker ni pomembna krivda, lahko tudi ravnanje otroka, ki ni krivdno odgovoren, predstavlja prispevek k nastanku škode. Upošteva se (ne)običajnost ravnanja in vzročna zveza. Ugotovljene okoliščine prometne nezgode v celoti utemeljujejo pravilnost zaključka o 20 % tožnikovem prispevku k nastanku škode.
krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost lastnika zemljišča - padec na ledu - padec na poledeneli poti - opustitev dolžne skrbnosti - malomarno ravnanje - čiščenje pohodne površine - opustitev čiščenja
Sodišče je ugotovilo obstoj ledenih ploskev na poti ter da se ni bilo mogoče absolutno zanesti na sistem talnega gretja. Zato je utemeljen očitek toženi stranki kot lastnici poti, da je bila malomarna, ker poti ni ustrezno pregledovala in ukrepala ob morebitni poledici, temveč se je zanašala na to, da zadošča sistem talnega gretja.
začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - začasna odredba iz razmerij med starši in otroci
Zakaj je pri A. A. prišlo do izboljšav (zaradi psihoterapevtskih obravnav, odraščanja ali česa tretjega) niti ni pomembno. Za odločanje o predlagani začasni odredbi je ključno, da mu zaradi udeležbe na psihoterapijah ne nastaja škoda, ampak, kot izhaja iz podatkov spisa, napreduje.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pripetila, saj je v izpodbijano sodbo (12. točka obrazložitve) povzelo dopis O. z dne 15. 3. 2016 natančno v vsebini, kot ga zatrjuje pritožba. Ko je vsebina listine pravilno povzeta, se sodišču ne more pripetiti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere lahko pride zgolj tedaj, če je vsebina listine v ″tehničnem″ smislu napačno povzeta, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo. Če pritožba trdi, da okoljska dajatev ni storitev, potem tožeča stranka, ki sama oblikuje vsebino računov, v računu napačno poimenuje obračunavanje okoljske dajatve, vendar je v razmerju do tožene stranke sedaj pritožbeno sklicevanje da pri obračunavanju okoljske dajatve ne gre za storitev, prepozno in neupoštevno, saj gre za pritožbeno novoto.
ZKP člen 94, 94/1, 94/2, 95, 95/4, 95/5, 95/6, 129a. ZIKS-1 člen 13. KZ-1 člen 86, 86/8.
stroški kazenskega postopka - delo v splošno korist - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka
Zakon ne omogoča, da bi se lahko plačilo krivdno povzročenih stroškov kazenskega postopka nadomestilo z delom v splošno korist. V skladu z določbami osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ter 129.a člena ZKP, lahko sodišče z delom v splošno korist nadomesti le izrečeno kazen zapora (do dveh let) oziroma denarno kazen. Oškodovanki pa ni bila izrečena kazen, kot to sama zmotno navaja v vlogi z dne 25. 7. 2018, pač pa so ji bili le odmerjeni krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka (stroški pooblaščenega vročevalca).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00020286
OZ člen 243, 346. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365/2. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98, 98/2.
gradnja odprtega širokopasovnega omrežja - pogodba o sofinanciranju - znižanje sofinanciranja - finančni popravek - višina finančnega popravka - sredstva evropske kohezijske politike - izbira postopka oddaje javnega naročila - nepravilnosti v postopku javnega naročanja - odločilna dejstva - narava tožbenega zahtevka - upravna pogodba - splošni zastaralni rok - ugovor pravnomočno razsojene stvari - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - zastaranje
Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, toženi stranki pa je bil s tem tudi onemogočen poln, vsebinski dialog s sodiščem, saj niti ni jasno, katere točno kršitve v postopku javnega naročanja (in pod katero številko Smernic 2007) so bile med pravdnima strankama sporne in zakaj sodišče meni, da naj bi bile le-te sploh podane (ugotovitve revizijskega sodišča so lahko zgolj dokaz, ne morejo pa nadomestiti dokazne ocene sodišča). Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj navedbe tožene stranke, ki storitev kršitev demantirajo, po njegovi oceni niso utemeljene oziroma relevantne in zakaj ni bilo potrebno izvesti dokazov v tej smeri.
Pravdni stranki sta se v četrtem odstavku 14. člena Pogodbe o sofinanciranju dogovorili, da bo ministrstvo v primeru ugotovljenih nepravilnosti pri postopku izbire soinvestitorja lahko določilo ustrezne finančne popravke - zmanjšanje/znižanje sofinanciranja upravičenih stroškov iz javnih sredstev. Po prepričanju višjega sodišča iz vsebine tega pogodbenega določila jasno izhaja, da za oblikovalno tožbo ni pravovarstvene potrebe, temveč lahko tožeča stranka preoblikovanje v smislu zmanjšanja sofinanciranih sredstev izvede že z enostransko izjavo / opcijo.
Rok za zastaranje terjatev iz upravnih pogodb ni posebej predpisan, zato se za zastaranje uporablja splošni petletni zastaralni rok.
ZIZ člen 6, 6/1, 6/2, 6/3, 189, 189/6.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
strokovni sodelavec - opravila, ki jih lahko opravlja strokovni sodelavec - pristojnosti strokovnega sodelavca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nepravilnosti v postopku prodaje na javni dražbi - sklep o izročitvi nepremičnine - nepravilna sestava sodišča - javna dražba
Na naroku za javno dražbo mora biti prisoten sodnik, ki ga vodi. V konkretnem primeru temu ni bilo tako. Ker je narok za drugo javno dražbo vodila strokovna sodelavka, je bilo kršeno pravilo o sestavi sodišča, podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Ker se nepravilnosti pri dražbi lahko uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu (šesti odstavek 189. člena ZIZ), je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o izročitvi in posledično tudi drugo javno dražbo ter sklep o domiku.
nevarna vožnja v cestnem prometu - kazenske sankcije - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila
Sodišče prve stopnje je pravno zmotno predlog državne tožilke presojalo v smislu določbe 72. člena KZ-1. Po prvem odstavku 72. člena KZ-1 sme namreč sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Gre za varnostni ukrep, ki ga sme sodišče izreči, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Iz zakonske dikcije torej izhaja, da sodišče le v primeru izrekanja predmetnega varnostnega ukrepa ocenjuje, ali bi obdolženčeva udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet. Pri izrekanju stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, ki je sicer res fakultativne narave, pa se sodišče opre na splošna pravila za izbiro in odmero kazni kot so predpisana v 49. členu KZ-1.