motenje posesti - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti
Ni važno, kdaj se je tožnik lahko prepričal o tem, zoper koga mora naperiti tožbo, pač pa, kdaj je izvedel za storilca, in to je lahko izvedel že, ko je prejel tožbo v zadevi P 277/2107 oziroma ko je vložil odgovor na tožbo.
ZZZDR člen 12, 51, 59, 59/2. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/2, 8, 212. ZIZ člen 270, 270/2.
premoženjska razmerja med partnerjema po razpadu izvenzakonske skupnosti - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - obseg skupnega premoženja - višina deležev na skupnem premoženju - vlaganja v posebno premoženje zunajzakonskega partnerja - skupna vlaganja - obseg vlaganj - povečanje vrednosti nepremičnine - civilna delitev skupnega premoženja v pravdi - zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - odtujitev stvari med pravdo - trditveno in dokazno breme - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - stroški postopka - delni uspeh v pravdi - pravni temelj zahtevka - višina zahtevka
Ker je toženec vozilo med pravdo (neposredno po zaključku glavne obravnave ob prvem sojenju) prodal, to ne sodi več v skupno premoženje pravdnih strank. Ker ga v tej obliki ni več mogoče deliti, tudi ni več pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka. To pa ni ovira, da tožnica neodvisno od te pravde v posebnem postopku zoper toženca in kupca vozila izpodbija prodajno pogodbo, s katero je toženec nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, in ustrezne zahtevke postavi (tudi) zoper kupca vozila.
Kadar dela skupnega premoženja ni več v lasti zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, so po ustaljeni sodni praksi izključene njune stvarnopravne pravice na tem premoženju in s tem njuni stvarnopravni zahtevki glede tega dela premoženja. Skupno premoženje v takih primerih, kot je bil ugotovljen tudi v obravnavani zadevi, sicer ne preneha, spremeni pa svojo obliko. Vanj ne spada več (odtujena) stvar, pač pa le denarna terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.
Ker tožnica po odtujitvi vozila med pravdo zahtevka glede vozila ni spremenila, ugotovitvenega zahtevka, da v skupno premoženje namesto odtujenega vozila spada terjatev v višini prikrajšanja zaradi nedovoljenega razpolaganja z vozilom, pa ni postavila (razen obvestila, da ga je toženec brez njenega soglasja prodal, ni podala nobenih trditev o svojem prikrajšanju, niti dokazov, s katerimi bi ga dokazovala), sodišče ni imelo nobene osnove za presojo postavljenega denarnega zahtevka na drugem pravnem temelju, kot je bil vtoževan (namesto povračila denarnega zneska, ki ga je k nakupu vozila prispevala tožnica, izplačilo vrednosti, ki bi ustrezala njenemu prikrajšanju zaradi nedovoljenega razpolaganja toženca s skupnim premoženjem).
Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve tožniku plačala 5. 3. 2018, torej po odgovoru na pritožbo, v katerem je celotni tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Tožnik je tožbo umaknil 15. 6. 2018. Res so med izvršenim plačilom in umikom tožbe potekli 3 meseci, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00020661
ZZK-1 člen 148, 148/1, 148/1-1. Zakon o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije (1930) paragraf 69.
izročilna pogodba - izbrisna tožba - neveljavnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - rok za vložitev izbrisne tožbe - prekluzivni rok - zastaranje
Zaradi vsebinskih razlik med ureditvijo izbrisne tožbe v ZZK-1 in Zakonu o zemljiških knjigah, se je sodna praksa z vprašanjem, kateri zakon je treba uporabiti, že ukvarjala. V starejši sodni praksi višjih in Vrhovnega sodišča je tako mogoče zaslediti stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ki pa je bilo, tudi ob upoštevanju stališč teorije, preseženo. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013 (na katero opozarja tudi tožnik v pritožbi), pritrdilo stališču, da je treba za presojo uporabiti ZZK-1. Zapisalo je, da zaupanje nedobrovernih pridobiteljev v trajnost obstoječega položaja, ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice tožnika. Poudarilo je tudi, da lastninska pravica ne zastara, zato tudi tožbe, s katerimi se varuje lastninska pravica, ne smejo biti časovno omejene, med take tožbe pa sodi tudi izbrisna tožba.
ZFPPIPP člen 69, 69/2, 69/2-4, 70, 70/1, 70/1-3, 302, 314a.
stečajni postopek - sklep o preizkusu terjatev - ugotovitev obstoja prerekane terjatve - napotitev na pravdo o obstoju prerekane terjatve - sprememba odločitve - posebno pravilo o začetku teka rokov, če je proti sklepu o preizkusu terjatev vložena pritožba - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu
O tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve, odloči sodišče s sklepom o preizkusu terjatev. Sodišče o tem obvesti upravitelja, ki mora odločitev sodišča vnesti v končni seznam preizkušenih terjatev.
Pritožbeno sodišče je ocenilo, da izpodbijanega sklepa ni treba razveljaviti in vrniti zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pač pa je pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sklep spremenilo.
Določitev roka za vložitev tožbe od objave sklepa višjega sodišča, s katerim je odločilo o pritožbi, temelji na določbi 314.a člena ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00021862
OZ člen 15, 18, 55, 55/1, 256, 257, 533, 533/1, 564, 564/1, 565, 567. ZZK-1 člen 194. ZIZ člen 264, 264/1, 278, 278/3. ZPP člen 274, 274/1.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odplačen pravni posel - neodplačen pravni posel - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - darilna pogodba - pogodba o preužitku - pravna narava pogodbe - aleatorna pogodba - pogodba v obliki notarskega zapisa - namen obličnosti - obstoj terjatve - prenehanje terjatve - zemljiški dolg - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - postopek zavarovanja - ustavitev postopka zavarovanja
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pravno naravo pogodbe. Ne glede na njen naslov in dejstvo, da sta stranki v njej poimenovani kot darovalec in obdarjenec, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, ki je odplačna in aleatorna. Sodišče prve stopnje je naravo pogodbe presojalo po njeni vsebini oziroma pogodbeni volji strank (15. in 18. člen OZ) in ne po tem, kako je imenovana. Kavza (namen) darilne pogodbe je nekaj dati brezplačno (prvi odstavek 533. člena OZ). Kakor hitro obstoji kakšna obveznost nasprotne stranke v zvezi z naklonitvijo (ki jo lahko stranka iztoži), takšno naklonilo ni darilo. V konkretnem primeru se je toženec, med drugim, (izrecno) zavezal, da bo v primeru bolezni in starosti darovalca zanj skrbel in mu finančno pomagal (IV. točka pogodbe). Sprejel je torej obvezo v zvezi z naklonitvijo, ki je nedvomno tudi iztožljiva. Zavezal se je, da bo očetu do njegove smrti nudil določene storitve, ta pa se je zavezal, da bo nanj prenesel lastninsko pravico na svojih nepremičninah. Pogodba torej ustvarja dvostransko in odplačno obveznostno razmerje in izpolnjuje vse znake pogodbe o preužitku (prvi odstavek 564. člena OZ).
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 21, 21/1, 34a. ZPP člen 359. ZUstS člen 43.
plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - taksa za tožbo - pravilna odmera sodne takse - omejitev vrednosti spornega predmeta - pritožba v svojo škodo
Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 odločilo, da se prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR. Odredilo je, da se do drugačne zakonske ureditve njegova odločitev izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1. Navedeno pomeni, da je najvišja vrednost spornega predmeta, od katere se taksa odmerja, 500.000,00 EUR.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/3, 47/4, 51, 51/1, 51/1-3, 51/1-4, 53, 53/7.
nagrada za delo izvedenca - nagrada za izdelavo izvedenskega mnenja - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje - izjemno zahtevno izvedensko mnenje
Nagrada za izjemno zahtevno delo je pridržana za najbolj kompleksna in strokovno zahtevna mnenja.
ZZasV-1 člen 3, 3/1, 60, 60/1, 61. ZGD-1 člen 12, 21, 22, 23, 28.
zasebno varovanje - firma - firma (razlikovalni del) - načelo izključnosti firme
Pogoji za registracijo gospodarske družbe in samostojnega podjetnika posameznika v zvezi z razlikovanjem firme med posameznimi družbami, ki opravljajo dejavnost varovanja, so določeni v ZGD-1 in ne v ZZasV-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00022053
OZ člen 190, 198. ZPP člen 8, 319, 319/2. SPZ člen 96, 96/2.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - pogoji za upravičenost do uporabnine - skupno premoženje zakoncev - skupna lastnina - neupravičena uporaba - uporaba stanovanja v skupni lastnini - nasilje nad zakoncem - izselitev iz skupnega stanovanja zaradi nasilja - zahteva za dopustitev uporabe - zahteva za dopustitev souporabe nepremičnine - tržna najemnina - hipotetična najemnina - privolitev v prikrajšanje - nedovoljene pritožbene novote
Res je dokazni postopek pokazal, da se je toženka zaradi nasilja tožnika iz solastne stanovanjske hiše izselila 1. 8. 2005 in se v solastno stanovanje na drugem naslovu vselila v oktobru 2005. Toženkine pravice do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti bi bile v celoti varovane tudi, če bi se preselila v drugo nepremičnino, npr. najemno stanovanje. V solastno stanovanje pa bi se lahko preselila le s soglasjem tožnika. S tem, ko se je preselila v solastno stanovanje pravdnih strank, je bila obogatena, medtem ko je bil tožnik proti svoji volji prikrajšan, saj solastnega stanovanja niti posredno (preko najemnic) ni mogel uporabljati.
Zgolj dejstvo, da solastnik oziroma skupni lastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega skupnega lastnika ne zahteva dopustitve uporabe, načeloma ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Za uspeh mora tožnik dokazati še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari. Svojo voljo pa mora uporabniku stvari določno izjaviti in ga z njo seznaniti. Če tega ne stori, se šteje, da je v svoje prikrajšanje privolil in ni zakonskih pogojev za plačilo uporabnine.
Sodna praksa priznava pravico do uporabnine solastniku, ki se zaradi nasilja drugega solastnika izseli iz skupne nepremičnine in zato tudi opusti rabo nepremičnine.
V primeru delnega umika tožbe sodišče izda sklep o ustavitvi postopka le glede umaknjenega dela tožbe. Ker je v tem sporu sodišče postopek ustavilo v celoti, je ravnalo v nasprotju s 188. členom ZPP.
ZPP člen 6, 6/2, 8, 102, 102/1, 104, 104/1, 309a, 339, 339/1, 339/2. ZZZDR člen 81, 81.a/3, 82.c.
uporaba svojega jezika v postopku - dolžnost preživljanja razvezanega zakonca - nezadostna sredstva za preživljanje - krivda za brezposelnost - pridobitna sposobnost - socialno varstveni prejemki - upoštevanje vzrokov za nevzdržnost zakonske zveze - pogajanja o poravnavi
Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku.
Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj podkrepilo svoje že prej sprejete tovrstne dejanske zaključke, ki jih je sprejelo na podlagi drugih ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ki jih je dokazno presojalo tudi neodvisno od te izjave toženke, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da upoštevanje te izjave toženke ni bistveno vplivalo na dokazno oceno sodišča prve stopnje,
Zakonsko določena dolžnost preživljanja zakonca po razvezi zakonske zveze je v tem primeru, če zakonec nima sredstev za preživljanje in ni brez svoje krivde nezaposlen, pred dolžnostjo Republike Slovenije, da takšni osebi omogoči pridobitev denarne socialne pomoči.
izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - jasnost in nedvoumnost predloga za izvedbo naroka
Toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče na zahtevo obeh pravdnih strank dne 5. 9. 2018 razpisalo narok za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti. Po podatkih v spisu toženec izrecne zahteve za razpis naroka za glavno obravnavo ni podal. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje je zato zmotno štelo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave.
omejitev izvršbe na plačo - bruto plača - neto plača
Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ZminP. S tem zakonom se zasleduje načelo, da mora biti tudi delavcem, prejemnikom minimalne plače, zagotovljeno dostojno življenje.
Zgodovinska razlaga sprememb 102. člena ZIZ potrjuje materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
Po uveljavitvi ZIZ-J je kot meja minimalnega denarnega zneska, na katerega z izvršbo ni možno poseči, določen znesek v višini 70 % minimalne plače (brez dostavka ″zmanjšane za″), torej znesek v višini 70 % minimalne bruto plače. Minimalni varovani znesek je za razliko od prej veljavne ureditve v vsakem primeru enak in ni odvisen od dolžnikovih osebnih okoliščin, ki vplivajo na odmero davkov in prispevkov, temveč je odvisen le od vsakokratne višine minimalne (bruto) plače, kot je določena v skladu z ZMinP. Glede na to zgodovinsko razlago ne drži osrednja materialnopravna teza upnika, da mora dolžniku ostati 76 % neto plače.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenikov za obveznosti družbe - objektivni in subjektivni element spregleda pravne osebnosti - zmanjšanje premoženja družbe - neupravičena obogatitev
Ob pravilni ugotovitvi, da je imela družba G. d. o. o. pred njeno prodajo T. V. premoženje in je pozitivno poslovala, ter nadaljnji ugotovitvi, da je toženec svoj 100 % delež v družbi prodal zgolj za 1.000 EUR, pri čemer družba po tem ni nikdar več poslovala in je imela čez nekaj dni po menjavi lastnika za vselej blokiran transakcijski račun, čez nekaj mesecev pa je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, kar ni bilo sporno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je družbo izčrpal toženec ter da je s svojim ravnanjem zmanjšal premoženje družbe in zase ali za koga drugega pridobil korist, zaradi česar ni bila več sposobna izpolniti svoje obveznosti do tožnice iz naslova neupravičene obogatitve (objektivni element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1).
Ker toženec po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe ni dokazal, da sta imela tožnica ali njen mož leta 2007 kakršnokoli obveznost do družbe, in ker je moral vedeti, da tožnica 19. 11. 2007 plačuje moževo obveznost do toženca kot s. p. iz naslova računa 16/1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec dobro vedel, da mora družba, zoper katero je tožnica 15. 11. 2012 vložila tožbo zaradi vračila spornega zneska, neupravičeno prejetih 15.498,00 EUR vrniti (subjektiven element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1).
upnikov predlog za začetek stečajnega postopka - zahteva za odložitev odločanja - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - odločanje o začetku stečajnega postopka - roki in naroki
Kadar predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnikov upnik, zakon dolžniku omogoča, da se dolžnik finančno prestrukturira in odpravi insolventnost bodisi znotraj postopka prisilne poravnave, bodisi s povečanjem osnovnega kapitala (prvi odstavek 238. člena ZFPPIPP). Za pripravo predloga za prisilno poravnavo ali za izvedbo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki pa je dolžniku po zakonu dan sorazmerno kratek fiksen rok dveh mesecev, šteto od poteka roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Predpostavlja se, da je k ukrepom za odpravo insolventnosti poslovodstvo družbe pristopilo že pred vložitvijo upnikovega predloga. Zakonska dolžnost poslovodstva družbe, ki postane insolventna, je namreč po 35. členu ZFPIPP v enem mesecu po nastopu insolventnosti sestaviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da poslovodstvo insolventne družbe ne sme čakati, da bo k ukrepom finančnega prestrukturiranja vzpodbujeno šele z upnikovo vlogo za začetek stečajnega postopka, pač pa mora s pripravami za izvedbo finančnega prestrukturiranja oziroma odprave insolventnosti pristopiti že v roku iz 35. člena ZFPPIPP.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00020822
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 1, 3, 3/1, 3/1-a. Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti člen 5, 8, 8-a, 8-d. ZMZPP člen 48. ZZZDR člen 65.
razveza zakonske zveze - razmerje z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - navezne okoliščine - običajno prebivališče - uporaba slovenskega prava
Na podlagi točke a in točke d člena 8. Uredba Rim III se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo države običajnega prebivališča zakoncev v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, če stranki v skladu s členom 5 ne izbereta prava, ki se uporabi, oziroma se uporabi pravo države, v kateri se je začel postopek pred sodiščem.
Postavljeni tožbeni zahtevek od toženke ne zahteva, da se ji dopusti uporaba služeče nepremičnine, temveč toženki prepoveduje, da bi odstranila veje drevesa ter torej ravnala skladno s 83. členom SPZ. Tožnica torej vtožuje upravičenje zahtevati prepoved oziroma vtožuje zavezanost toženke k opustitvi, kar pa je vsebina negativne služnosti. Bistvena sestavina pravice, ki jo vtožuje tožnica, torej je, da toženka ne sme odstraniti vej, medtem ko je rast vej preko meje le posledica te pravde.
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da za konkretizacijo zakonskih znakov lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1 zadošča, da je navedeno, da je obdolženec oškodovanca poškodoval z neznanim trdim topim predmetom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, saj je ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja opredeljen tudi kot "drugo sredstvo, s katerim se telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari", kar pomeni, da natančnejša opredelitev oziroma identifikacija predmeta ni potrebna. Takšna lastnost uporabljenega predmeta je v opisu dejanja tudi zatrjevana in glede na nastale poškodbe na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke tudi zanesljivo ugotovljena. Očitani kršitvi zato nista podani, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - samozaposlena oseba - pobotni ugovor - izrek sodbe
Ni pravilno stališče pritožbe, da tožniku ni možno priznati pravic iz delovnega razmerja za čas pred vložitvijo zahteve za varstvo pravic. Tudi ne drži, da je tožnik ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko je zahteval sodno varstvo. Iz spisa ni razvidno, da je zavrnil sklenitev pogodbe o zaposlitvi. A tudi, če bi bila volja delavca za sklepanje delovnega razmerja vprašljiva, to v sodnem sporu ne bi imelo večje teže kot dejansko ugotovljeni elementi delovnega razmerja. Enako velja glede dejstva, da so bile med strankama sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni oblikovalo tričlenskega izreka, sklicujoč se pri tem na kršitev tretjega odstavka 319. člena ZPP. Če sodišče ugotovi, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev, je namreč dopusten dvočlenski izrek, kot ga je oblikovalo in obrazložilo sodišče prve stopnje.