postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dovoljen pritožbeni razlog za izpodbijanje sodbe v sporu majhne vrednosti, zato se pritožbeno sodišče glede njega ne more opredeljevati vsebinsko, temveč je vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje.
prekinitev in nadaljevanje postopka - predhodno vprašanje - vezanost sodišča na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje
Res v revizijskem postopku vedno obstoji možnost, da bosta odločbi nižjih sodišč razveljavljeni in vrnjeni v nov postopek ali pa spremenjeni, a navedeno ni pravno upoštevni razlog, da ostane postopek po pravnomočno zaključeni zadevi, v kateri se je obravnavalo predhodno vprašanje, prekinjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00020225
ZPP člen 443, 458, 458/1. OZ člen 164, 164/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - kasko zavarovanje - ugotavljanje višine škode - popolna škoda - prometna nesreča - popravilo vozila - splošni zavarovalni pogoji
Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je vrednost tožnikovega avtomobila pred škodnim dogodkom znašala 5.714,29 EUR, stroški popravila pa so znašali 4.734,77 EUR, kar je več kot 70% vrednosti vozila, se višina škode po splošnih zavarovalnih pogojih ugotavlja kot v primeru popolne škode, zato se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka poravnati celotno višino stroškov popravila.
delni sklep o dedovanju - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker pritožnik ni niti oporočni niti zakoniti dedič zapustnikov, izpodbijani delni sklep o dedovanju ne ureja dedovanja premoženja, do katerega bi bil upravičen. Zato tudi dedni dogovor, ki sta ga v zvezi z dedovanjem nepremičnin zapustnikov sklenila oporočna dediča, v ničemer ne posega v pravni položaj pritožnika. Za pritožbo zoper delni sklep o dedovanju zato nima pravnega interesa.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je namreč dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno namreč velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca, kar pomeni, da mora navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je moč krivdo za njihov nastanek pripisati procesnemu udeležencu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00021076
ZUstS člen 44. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 16/1, 21, 21/1, 34, 34/1, 36, 36/1, 37, 37/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22.
pravica do vrnitve sodne takse - predlog za vračilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - maksimalna taksa - nastanek taksne obveznosti - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - odločba o odmeri sodne takse - učinek pravnomočnosti - način izvršitve ustavne odločbe - dodatni pogoj - pravica stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko stranka sodno takso plača ob nastanku taksne obveznosti, sodišče takso le odmeri in preveri njeno pravilnost. Če je taksa plačana v predpisani višini, nadaljnje postopanje sodišča z izdajo plačilnega naloga oziroma odločbe v ZST-1 ni predvideno.
Ne gre za kršitev enakega obravnavanja vseh strank pred sodiščem, saj je tožnica v enakem položaju kot vse druge stranke, ki so v takem položaju (odmera takse pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15) takso plačale pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15 ob vložitvi tožbe ter stranke, ki so sodno takso plačale na podlagi izdanega plačilnega naloga, zoper katerega niso vložile ugovora ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno oziroma niso vložile predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
nasilje v družini - nujni ukrep - družinski člani - spor med solastniki
ZPND ureja le začasno ureditev razmerij z izrekom nujnega ukrepa za varstvo pred nasiljem v družini. 2. člen ZPND opredeljuje družinske člane po ZPND, za katero lahko uporabimo ZPND. V konkretnem primeru predlagatelja in nasprotnega udeleženca ni mogoče opredeliti kot družinskega člana, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti ZPND. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagatelj na naslovu Z., P., ne živi in tudi 4. 11. 2018 (v času vložitve predloga) na tem naslovu ni živel in zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog, da se nasprotnemu udeležencu prepove približevanje stanovanjski hiši na Z., P., bivalni del, na 50 metrov, ni ugodilo, prav tako pa je tudi pravilno zaključilo, da namen zaščite po ZPND ni urejanje sporov glede načina uporabe stvari v solastnini, niti reševanje sporov o motenju posesti, saj se ta razmerja rešujejo v drugih pravdnih in nepravdnih postopkih.
določitev stikov - odklanjanje stikov s strani otroka - otrokova želja - porazdelitev bremena preživljanja - preživninska zmožnost staršev - pridobitna preživninska zmožnost - odločanje o stroških po prostem preudarku
Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, temveč tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost (ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem) izpolni. Za oceno pridobitne zmožnosti zavezanca torej ni pomembna le njegova plača, temveč to, kakšne dohodke lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine.
pristop k dolgu - nakazilo - pogodbena zaveza - prava pogodbena volja strank - pisni dogovor
Na to, da se je toženec (kot edini pooblaščeni za plačevanje iz računa družbe, s katerega so se plačevale vse obveznosti, povezane s projektom) zavezal nakazati sporni znesek, ni pa se v svojem imenu zavezal izpolniti dolga družbe tožeči stranki, kaže uporaba izraza „bo nakazal“; pa tudi izpovedi obeh (ob podpisu dogovora prisotnih) o tem, zakaj se je tožeča stranka sestala prav s tožencem, o tem, kako sta podpisnika razumela besedilo in vsebino dogovora o nakazilu. Pritožbeno sodišče kot pomembno ocenjuje nadaljnjo okoliščino, da je bilo nakazilo, ki se ga je z besedilom „B. B. bo danes nakazal 4.000 evrov za plačilo računa“ zavezal opraviti toženec, po (neprerekanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje izvršeno z računa družbe.
posojilna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - fiktivna pogodba - zavrnitev ugovora - izpolnitev pogodbe - vračilo posojila - pritožbena obravnava - ponovitev dokazov - dokazna ocena - vsebina pogodbe - rok za vrnitev posojila - ugovor zastaranja - nastanek denarne obveznosti - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - splošni zastaralni rok - pogodbene obresti
Dokazno breme, da je šlo za navidezni posojilni pogodbi, je na toženki, ki navideznost zatrjuje. Toženka mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v posojilnih pogodbah. Tega dokaznega bremena toženka, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni zmogla.
Dospelost terjatve po obravnavanih posojilnih pogodbah je bila po ugotovitvah izpodbijane sodbe vezana na odpoklic kredita, zaradi česar bi lahko tožnik zahteval izpolnitev obveznosti od toženke po obeh pogodbah takoj, ko je toženki nakazal sporni denar, kar je bilo že v letu 2007.
V skladu z drugim odstavkom 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, s konkludentnim ravnanjem, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Ravnanje toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, ko je tožniku mesečno, sukcesivno kar tri leta izročal srebrnike, pa čeprav je bila njihova vrednost precej nižja od mesečnega zneska pogodbenih obresti in je tako šlo le za simbolično plačilo dolga, je v okoliščinah konkretnega primera gotovo ravnanje, ki mu gre pripisati pravno naravo pripoznave dolga. Na podlagi takšnega ravnanja toženke je namreč lahko tožnik razumno sklepal, da toženka soglaša z obstojem dolga (iz naslova glavnice in obresti) po posojilnih pogodbah.
Z mesečnim izročanjem srebrnikov od aprila 2011 do nekje aprila 2014 in nato s plačevanjem po 2.500,00 EUR (osemkrat) v letih 2014 in 2015 s strani toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot delno vračilo posojila, je toženka priznavala dolg, s čimer je prihajalo do pretrganja zastaranja tožnikovih terjatev po posojilnih pogodbah (364. člen OZ), ki bi lahko zapadle konec leta 2007. Glede na navedeno in upoštevaje petletni zastaralni rok terjatve tožeče stranke za plačilo glavnice in pogodbenih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva od 20. 3. 2012 dalje, po obeh posojilnih pogodbah do vložitve tožbe dne 14. 3. 2017 niso zastarale.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - sposobnost oblikovati pravno relevantno izjavo volje - duševna motnja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - ogrožanje življenja s samomorom
Pritožnikovo čustvovanje in vedenje v celoti obvladujejo nanašalne in preganjalne blodnje, zato sta njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo moteni. Pritožnik torej niti ni sposoben izraziti svobodne volje oziroma oblikovati pravnorelevantne izjave glede svojega zdravljenja. Posledično ni mogoče upoštevati njegovega nasprotovanja hospitalizaciji, ki ga izraža v pritožbi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00022640
OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - dodatek za pomoč in postrežbo - renta - izguba na zaslužku - tuja pomoč
Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi se moral dodatek za pomoč in postrežbo odšteti od priznane škode iz naslova nudenja tuje pomoči. Tožnik v obdobju, za katero je zahteval in mu je sodišče priznalo odškodnino iz naslova nudenja tuje pomoči, še ni prejemal dodatka za pomoč in postrežbo, saj ga je začel prejemati šele v letu 2016.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o rentnem zahtevku. Oprlo se je na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroške ter tožniku priznalo rento le iz naslova nižjega dohodka (razlika med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka). Kot je bilo že omenjeno, tožnik rentnega zahtevka iz naslova trajnega povečanja potreb (in zmanjšanja zmožnosti za napredovanje) ni določno obrazložil niti ni dokazal njegove utemeljenosti. Posledično ni utemeljena niti pritožbena navedba, da naj bi znotraj tega dela rentnega zahtevka zahteval bodočo škodo zaradi nudenja tuje pomoči, saj tega v postopku na prvi stopnji ni navajal.
Utemeljeno je zavrnjen ugovor tožene stranke, da bi bilo treba od priznane rente odšteti dodatek za pomoč in postrežbo. Tak dodatek bi se sicer načeloma lahko upošteval v smislu znižanja omenjene rente iz naslova nudenja tuje pomoči, ker pa tak rentni zahtevek tožniku ni bil priznan, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dodatka za pomoč in postrežbo ni odštelo od rente zaradi nižjega dohodka, saj imata takšna renta in tak dodatek različno naravo zadoščenja. Prav tako je neutemeljena navedba tožene stranke, da bi morala biti renta določena le dokler tožnik ne izpolni pogojev za starostno pokojnino. Datum izpolnjevanja pogojev za starostno pokojnino je še negotov, zato je sodišče tožniku pravilno priznalo rento brez časovne omejitve. Ko pa bo tožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev, bo lahko tožena stranka uveljavljala spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta nenazadnje tudi odpravi.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00020846
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5, 155, 155/1, 155/1-6. ZPrCP člen 106, 106/1, 106/2, 106/3, 107, 107/7, 107/9, 108, 108/8.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - nedovoljen dokaz - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - psihoaktivna zdravila - predhodni postopek - strokovni pregled
Obdolžencu je bil odrejen strokovni pregled na ugotovitev prisotnosti psihoaktivnih zdravil brez predhodno zakonito izvedenega postopka za obstoj suma prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi, zato se sodba opira na nezakonito pridobljen dokaz.
Ker je poročilo ISM edini dokaz, ki izkazuje prisotnost psihoaktivnega zdravila v krvi obdolženca, je višje sodišče postopek zoper obdolženca glede prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020736
OZ člen 20, 20/3, 240, 668, 668/2, 671, 674, 854. ZPP člen 7, 212. Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 1, 1/1, 4. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1, 4/1-b, 5, 5/1.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - pogodbena odškodninska obveznost - razpravno načelo - nezatrjevana dejstva - carinjenje blaga - uvoz blaga - prevoz blaga - glavna obveznost - pogajanja pred sklenitvijo pogodbe - špedicijska pogodba - prevozna pogodba - tipično izpolnitveno ravnanje - sklenitvena in izpolnitvena faza pravnega posla - bistvene sestavine pogodbe - tovorni list - obstoj pogodbenega razmerja - razmerje z mednarodnim elementom - sprememba pogodbe - neutemeljen odstop od pogodbe
Po presoji pritožbenega sodišča je s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo opravila in ji hkrati ponudila izvedbo postopka tranzitnega carinjenja in dala novo ponudbo za prevoz, tožeča stranka pa je to sprejela (potrdila), prišlo do spremembe predmeta prvotne pogodbe. Ker se je torej tožeča stranka strinjala, da tožena stranka namesto uvoznega carinjenja izvede carinski tranzitni postopek, za odločitev o tožbenem zahtevku ni (več) pomembno, zakaj je tožena stranka odpovedala prvotno dogovorjeno storitev uvoznega carinjenja. Tak zaključek izhaja tudi iz navedbe tožeče stranke, da je bil po tem, ko tožena stranka uvoznega carinjenja ni želela opraviti, njen namen, da novi špediter prevzame zgolj carinjenje. Tožeča stranka torej po tem, ko ji je tožena stranka sporočila, da uvoznega carinjenja ne bo opravila, ni vztrajala pri (prvotni) izpolnitvi niti ni od pogodbe odstopila (prim. drugi odstavek 668. člena OZ). Pač pa je pristala na to, da tožena stranka opravi postopek tranzitnega carinjenja. Zato je tudi sama iskala novega špediterja. Spremenjeno pogodbo pa sta nato pravdni stranki začeli izvajati.
Kot izhaja iz neprerekanih navedb pravdnih strank, torej do prevoza blaga 26. 4. 2013 ni prišlo zato, ker (1) tožeča stranka toženi stranki 25. 4. 2013 ni sporočila vseh potrebnih podatkov in dokumentov, ker (2) je tožeča stranka toženi stranki sporočila, da noben špediter ni pripravljen opraviti carinjenja, ne da bi hkrati opravil tudi prevoz in ker (3) ji je istega dne tudi sporočila, da je našla drugega špediterja, ki bo opravil kompletno logistiko (carinjenje in prevoz blaga). Tožeča stranka je bila tista, ki je odstopila od (spremenjene) pogodbe, pri čemer so bili razlogi za odstop od te pogodbe v sferi tožeče stranke. Po tistem, ko se je strinjala, da tožena stranka izvede carinski tranzitni postopek in prevoz, ni našla špediterja, ki bi opravil le uvozno carinjenje brez prevoza. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki naj bi bilo v tem, da je ta nenadoma in neutemeljeno odpovedala opravo naročenih storitev prevoza in carinjenja. Posledično ne more odgovarjati niti za škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi zamude z izpolnitvijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020689
OZ člen 105, 105/2, 107, 131, 131/1, 171, 171/2, 289, 299, 619, 637, 639, 639/5, 648. ZGO-1 člen 82, 82/2, 88, 88/2. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-3.
podjemna pogodba - povzročitev škode - poslovna odškodninska odgovornost - soodgovornost oziroma prispevek oškodovanca - pravila skrbnosti in stroke - zamuda z izpolnitvijo - odstop od pogodbe - dodaten rok za izpolnitev - odstop po volji naročnika - nasprotna terjatev - procesni pobot - zmotna uporaba materialnega prava
Od vsakogar, ki ravna z določeno stvarjo, se pričakuje, da bo ravnal v skladu s splošno poznanimi pravili, po katerih se lahko prepreči nastanek kakšne škode zase ali za druge.
ZDR-1 člen 6, 6/4, 89, 89/1, 89/1-1, 98, 118.. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izbira presežnih delavcev - uporaba kriterijev - individualni odpust - kolektivna pogodba - sodna razveza - denarno povračilo
ZDR-1 v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Delavec ali delodajalec lahko predlog uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da ne bo pogodbe o zaposlitvi razvezalo iz razloga, ker je tožena stranka utemeljevala razvezo z istimi razlogi, ki jih je navedla v odpovedi. Tožena stranka je ves čas postopka dokazovala in tudi dokazala, da dejansko rabi manjše število delavcev svetovalcev, saj je vrsto del prevzel računalniški program oziroma se je zmanjšala količina kreditov. Navedeno je to lahko razlog za sodno razvezo in je lahko relevantna delodajalčeva (ne)zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, ker se to kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo delavcu. Ker tožena stranka ne razpolaga z delovnim mestom, kot ga v tožbi zahteva tožnik, je to lahko okoliščina glede katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče.
Tožeča stranka je v posledici vložitve tožbe dosegla 27 % izpolnitev zahtevka. Pojem takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak več mesecev kasneje, v vmesnem času pa niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00021304
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2.. ZDR-1 člen 33, 118.
predlog za izdajo začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - težko nadomestljiva škoda
Tožnica ni navajala, da bi bila uveljavitev njene terjatve zoper toženko onemogočena ali precej otežena. Prav tako ni navajala, da bi bila odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile. V zvezi z nastajanjem težko nadomestljive škode je tožnica navedla, da prejema plačo in ni prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti. Le navedla je, da mora preživljati hčer, ki se redno šola, vendar tega dejstva ni z ničemer izkazovala. Z ničemer ni izkazana trditev, da bo ogroženo preživljanje njene družine. Prav tako je tožnica le navedla, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, teh navedb pa ni z ničemer izkazala. Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica ni verjetno izkazala nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.
Čeprav tožnica tožbe ni umaknila (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznosti.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSC00020145
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 12, 12/3. Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah člen 3.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - mladoletni otroci - stiki - preživnina - otrokovo običajno prebivališče - Bruseljska uredba IIa - sodna poravnava - sprememba stikov - zahtevek na zvišanje preživnine
Sodišče prve stopnje je glede na konkretne okoliščine primera pravilno presodilo, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je običajno prebivališče mld. otrok ob začetku postopka (za znižanje preživnine in za spremembo stikov) v Republiki Avstriji. Prav tako je sodišče prve stopnje nato pravilno uporabilo določbe uredbe Bruselj II in preživninske uredbe ter presodilo, da je po 8. členu uredbe Bruselj II v zvezi z zadevo starševske odgovornosti (za odločanje o spremembi stikov) v zvezi z mld. toženkami pristojno sodišče Republike Avstrije in da je po alineji (d) 3. člena preživninske uredbe, ker sta zadevi povezani, tudi za odločanje o znižanju preživnine pristojno sodišče v Republiki Avstriji.
Iz zadeve SEU C-499/15 z dne 15.2.2017 izhaja, da se obe omenjeni odredbi razlagata tako, da sodišča države članice, ki so sprejela odločbo o starševski odgovornosti (o stikih) in preživninskih obveznostih v zvezi z mld. otrokom, ki je postala pravnomočna, niso več pristojna za odločanje o predlogu za spremembo odločbe, če je običajno prebivališče tega otroka na ozemlju druge države članice, in da so za odločanje o tem predlogu pristojna sodišča zadnje navedene države članice. Iz zadeve SEU C-184/14 z dne 14.4.2014 izhaja, da je zahtevek glede preživninskih obveznosti za mladoletne otroke neločljivo povezan s tožbo v zvezi s starševsko odgovornostjo, saj je sodišče, ki odloča v zvezi s starševsko odgovornostjo (o stikih) v najboljšem položaju, da in concreto presodi podrobnosti zahtevka glede preživninske obveznosti za mladoletnega otroka, saj odločitev o stikih vpliva na znesek te obveznosti.