Ker ZPIZ/92 kot izjemo dopušča samo pridobitev in uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ne pa tudi drugačnega - ugodnejšega - usklajevanja tako pridobljene in odmerjene pokojnine, tudi ZObr nima določb o usklajevanju pokojnin, pridobljenih in odmerjenih po določbah 2. odst. 108. čl. tega zakona. Zato se morajo tudi pokojnine, pridobljene in odmerjene po 2. odst. 108. čl. ZObr, usklajevati po določbah ZPIZ, enako kot pokojnine, pridobljene in odmerjene po splošnih predpisih.
Za zasedbo delovnega mesta "pomočnik vzgojitelja" se zahteva strokovna izobrazba V. stopnje in dodatni pogoj - poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki. Ta pogoj predstavlja dodatno pedagoško znanje in ne more predstavljati formalne strokovne izobrazbe v smislu določitve kriterija za opredelitev trajno presežnega delavca, kot je to določeno v kolektivni pogodbi dejavnosti oziroma splošnemu aktu delodajalca. Po 6. členu ZDR se za vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe šteje javno veljavna strokovna izobrazba, ki se izkazuje z javno listino, za znanje in zmožnosti, kot poseben pogoj za opravljanje dela, pa se šteje izpolnitev oziroma usposobitev po dodatnih programih ter sposobnosti, potrebne za opravljanje določenega dela.
ZDR člen 57. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 52, 52/2. ZMPUPR člen 20. ZPP člen 7, 7/1, 7/2. ZFPPod člen 15, 40, 40/1.
plača - znižanje plače - regres za letni dopust - neizplačilo dela regresa za letni dopust - stroški prevoza na delo
Tožena stranka v postopku ni z ničemer izkazala svojih zatrjevanj, da je tožnici izplačala nižjo plačo zaradi nedoseganja dosegla norme oz. plana. Ni predložila nobenih dokazov o tem, ali in na kakšen način je bil opredeljen plan, ki naj bi ga morala tožnica izpolnjevati, kako oz. po katerih kriterijih se je ugotavljalo doseganje plana pri toženi stranki, v kakšni meri je ta plan dosegala tožnica in po kakšnem postopku ter na podlagi določb katerega predpisa tožene stranke je tožena stranka tožnici obračunavala in izplačevala nižjo plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, zato tožnici pripada izhodiščna plača skladno z panožno kolektivno pogodbo.
Tožena stranka za potrditev navedb o slabem finančnem stanju, ki naj bi bil razlog za neizplačevanje dela regresa za letni dopust za leto 1999 in za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, ni ponudila nikakršnih dokazov. Zato so neutemeljena njena sklicevanja na določbo 15. čl. ZFPPod, ki je omejila opravljanje določenih plačil oz. prevzemanje novih obveznosti podjetjem po nastanku nelikvidnosti oz. prezadolženosti. Poleg tega, je citirani člen glede na določbo 1. odst. 40. čl. ZFPPod pričel veljati šele 23.1.2000.
obresti - nadomestilo za primer brezposelnosti - občasna denarna terjatev
Denarno nadomestilo za čas brezposelnosti je občasna denarna terjatev. Z izjemo izplačila v enkratnem znesku, za kar pa v konkretni zadevi ne gre, se izplačuje v mesečnih zneskih, s katerimi se črpa sama pravica do nadomestila. Zato se mora obrestni del zahtevka tudi glede te dajatve presojati po določbah 279. čl. ZOR, ki posebej ureja obrestovanje občasnih denarnih dajatev, ne pa po splošnih določbah 277. člena ZOR. Po določbah 1. odst. 279. čl. zakona od zapadlih občasnih denarnih terjatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa, kar pa za nadomestila med brezposelnostjo ni podano. Zaradi te, izrecno predpisane načelne prepovedi, ni utemeljen obrestni zahtevek za zakonite zamudne obresti že od vsakokratne zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila v plačilo. Izjema od načelne prepovedi obrestovanja občasnih denarnih dajatev iz 1. odst. 279. čl. zakona pa je določena v 3. odst. istega člena, po katerem tečejo od občasnih zapadlih denarnih dajatev zakonite zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.
Skladno z 1. odst. 7. čl. ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo in je sodišče na ugotavljanje teh dejstev in izvajanje teh dokazov vezano. Skladno z 2. odst. 7. čl. ZPP lahko samo ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvaja tiste dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP), vendar pa mora tudi v tem primeru dati strankam možnost, da se o njih izjavijo. Sodišče lahko torej (z izjemo iz 2. odst. 7. čl. ZPP) izvede le tiste dokaze, ki so jih stranke predlagale in skladno z 8. čl. ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči po svojem prepričanju, katera dejstva šteje za dokazana.
Nemogoča lahko postane predvsem izpolnitev, katere predmet je indvidualno določena in nezamenljiva stvar (species et res non fungibiles), ne pa tudi izpolnitev, katere predmet je stvar, ki je določena po vrsti (genus); (izjeme so možne le pri indvidualizaciji generičnih stvari). Zato do nemožnosti izpolnitve nikoli ne more priti pri pogodbeni stranki, katere obveznost je denarna, ampak samo pri stranki, katere obveznost je t.i. tipična izpolnitev (dajatev ali storitev).
Med pogodbe, katerih predmet je tipično izpolnitveno ravnanje, sodi tudi posojilna pogodba, pri čemer je k tipični izpolnitvi zavezan posojilodajalec; posojilojemalec pridobi namreč na prejetih stvareh (denarju) pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico (2. odst. 557. člena ZOR).
pravica do nadomestila plače - prenehanje delovnega razmerja - reintegracija
Napačen je zaključek, da gredo tožnici pravice iz delovnega razmerja še šest mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, ko je potekel rok za izvršbo glede vrnitve na delo. Ker tožnica po izteku 15 dnevnega roka ni s predlogom za izvršbo zahtevala izpolnitev obveznosti glede vrnitve na delo, ji gredo pravice iz delovnega razmerja le do poteka paricijskega roka, ob upoštevanju datuma pravnomočnosti sodbe.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - sklenitev zavarovalne pogodbe - rok - rok za sklenitev pogodbe - ničnost - splošni zavarovalni pogoji - obstoj zavarovalnega kritja
Zakon načelno dopušča tudi sklepanje zavarovalnih pogodb "za nazaj", zato je takšna antidatirana pogodba veljavna, razen v primeru iz 3. odst. 898. čl. ZOR. Ni odločilen datum sklenitve pogodbe, temveč čas trajanja zavarovanja, kot je določen v pogodbi.
Respiro rok ni določen v nobenem veljavnem zakonu, vendar je ta institut urejen v splošnih pogojih zavarovalnic, torej gre za avtonomno pravo teh pravnih subjektov. Glede na jasno določilo citiranih splošnih pogojev tožene stranke, da se zavarovanje (pri pogodbah, sklenjenih za eno ali več let) avtomatično podaljša za 30 dni, če zavarovalnici vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja ni vročena zavarovančeva izjava, da na podaljšanje ne pristane, gre v teh primerih za pogodbo, sklenjeno za dobo enega leta in 30 dni, pri čemer je zavarovanje za zadnjih 30 dni sklenjeno pod razveznim pogojem, da zavarovanec ne sporoči svoje odklonitve. Nikakršen drug pogoj ni potreben za veljavnost zavarovanja v respiro roku.
Tožena stranka je nezakonito določila veljavnost sklepa o razporeditvi z 19.5.1998, kar je v nasprotju s 1. odst. 106. člena ZDR, ki določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa o razporeditvi spremenilo tako, da je določilo, da sklepa veljata z dnem dokončnosti. Do dneva dokončnosti sklepa o razporeditvi je tožnica upravičena tudi do povračila prikrajšanja pri plači, ki izvira iz nezakonitega stanja.
V individualni pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da tožniku pripada stimulativni del plače, v kolikor presega dogovorjeni plan fakturirane realizacije predstavništva, a lestvica stimulacije v aneksu ni bila podrobneje razdelana. Pri planu realizacije predstavništva gre v bistvu za delovni načrt tega predstavništva, zato bi moral biti plan fakturirane realizacije sprejet oziroma potrjen s strani organa upravljanja tožene stranke. Ker ta plan za leto 1995 ni bil sprejet na njenem upravnem odboru, tožnik ni upravičen do stimulativnega dela plače samo na podlagi njegovih izračunov o preseganju dogovorjenega plana fakturirane realizacije predstavništva.
pogodba o zaposlitvi - transformacija delovnega razmerja - sodno varstvo
Delovna zakonodaja načeloma ne omejuje pravice stranke, da bi zahtevala presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa ni mogoče zahtevati splošne presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, temveč le presojo v zvezi s posledicami, ki jih lahko ima nezakonita določba pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delavec že podpisal. V konkretnem primeru se to lahko nanaša na zahtevek, da delavec ni sklenil delovnega razmerja za določen čas, temveč za nedoločen čas. Tudi v tem primeru ni predvideno direktno sodno varstvo, temveč mora delavec najprej pri delodajalcu zahtevati ugotovitev konkretne nezakonitosti določbe pogodbe o delovnem razmerju za določen čas, s posledico, da mu delovno razmerje pri delodajalcu ne bo prenehalo po datumu, ki je določen s pogodbo, temveč mu bo trajalo za nedoločen čas. Šele po tem se lahko obrne s tožbo na sodišče, sicer bo to tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo.
1. Če kolektivna pogodba dejavnosti nalaga delodajalcem obračun in odvod sindikalne članarine, je spor med podpisnikom KP in delodajalcem, na katerega se KP nanaša, glede obračunavanja in odvajanja sindikalne članarine lahko opredeljen kot kolektivni delovni spor.
2. Bistveni element pogodbe o obračunavanju in odvodu sindikalne članarine so izjave posameznih članov sindikata, da delodajalca pooblaščajo za obračun in odvod sindikalne članarine v breme njihovih plač, saj brez takih individualnih pooblastil poseg v plače delavcev ne bi bil zakonit.
1. Po določbi 1. točke 52. člena SKPGd se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu. Znesek povračila stroškov za prehrano je določen za delovni dan, zato tožnica ne more zahtevati povračila dodatnih stroškov za prehrano, ki naj bi ji nastali zaradi opravljanja dela preko polnega časa.
2. Tožnica je pri tožencu delala do 18.12.1998, ko ji je toženec dejal, da naj na delo ne pride več, od 18.12. do 31.12.1998 pa je bila v bolniškem staležu. Kasneje se ravno zaradi izjave toženca, da naj na delo ne hodi več, na delo ni vrnila. Tožnica je bila, čeprav ni prejela pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vezana na 15-dnevni rok iz 2. odstavka 80. člena ZTPDR za predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu, ki teče od dneva, ko je zvedela za kršitev pravic.
inovacija - tehnična izboljšava - priznanje tehnične izboljšave - plačilo nagrade za tehnično izboljšavo - zastaranje
Zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko uveljavljal priznanje tehnične izboljšave in plačilo nagrade le v roku 5 let od uvedbe tehnične izboljšave v uporabo, ne drži. V spornem obdobju veljavni Zakon o varstvu izumov - tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. l. SFRJ št. 34/81, 3/90 in 20/90) je na petletno obdobje vezal le osnovo za izplačevanje nagrade, ne pa tudi samo priznanje tehnične izboljšave in zahtevo za izplačilo nagrade, ki je lahko dejansko vezana le na zastaralne roke, računajoč od nastanka prihranka.
pravica do nadomestila plače - nadomestilo plače na drugem ustreznem delu - nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom - plača za polovični delovni čas - invalid
1. Invalid II. kategorije je lahko upravičen do dveh nadomestil, in sicer do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 134. členu ZPIZ ter do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tem ni pomembno, če kumulacija teh dveh nadomestil znaša celo več, kot če bi delal na prejšnjem delovnem mestu polni delovni čas. Plača delavca na prejšnjem delovnem mestu in višina vseh nadomestil skupaj nista več primerljivi kategoriji, ker se pri obračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (134. čl. ZPIZ) ne upošteva delavčeva plača na prejšnjem delovnem mestu, temveč pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo.
2. Ni pravne podlage za to, da bi sodišče k izplačilu nadomestila plače tožnice zaradi dela s skrajšanim delovnim časom direktno zavezalo zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Primarni zavezanec za takšno izplačilo je namreč delodajalec, šele sekundarni pa zavod, odvisno od zahtevka delodajalca zavodu.
3. Tožnica je tekom postopka najprej skrčila tožbeni zahtevek, kasneje pa razširila tožbeni zahtevek. Zaradi delnega umika tožbe je skladno z določbama 372. in 389. člena ZOR nastopilo zastaranje terjatev obresti, vendar ne v celoti. Zastarale so samo obresti za obdobje treh let pred razširitvijo zahtevka, vendar ne v celoti, temveč le za zneske, ki presegajo zneske, kot jih je tožnica uveljavljala v vlogi, s katero je skrčila tožbeni zahtevek.
začasno čakanje na delo - presežni delavci - potek roka - sklep
Sklep o začasnem čakanju na delo se izda za obdobje šestih mesecev, po tem času pa mora delodajalec delavcu izdati nov sklep o čakanju, v kolikor zanj nima ustreznega dela, tudi če v zvezi s prej odrejenim začasnim čakanjem na delo sodni spor še teče.
ZSlaR člen 16, 16/2, 16, 16/2. ZOR člen 23, 185, 185/4, 189, 189/2, 23, 185, 185/4, 189, 189/2. ZPP člen 216, 216.
škoda - varstvo - odmera odškodnine - pavšalna odškodnina - pravična odškodnina - premoženjska škoda - restitucija - denarna odškodnina
Ker je povzročitev onesnaženja vodotoka s strani tožene stranke dokazana, je brezpredmetno, kateri tehnični proces, dogodek ali opustitev je neposredno povzročil izliv bele tekočine v potok. Za odločitev v tem postopku ni važno, ali je prišlo do izlitja kljub čistilni napravi ali morda po kakšni drugi poti mimo čistilne naprave, saj bi tožena stranka morala poskrbeti, da do izliva sploh ne bi prišlo.
Odškodnina za premoženjsko škodo se odmerja po cenah na dan izdaje odločbe samo, če zakon ne odreja kaj drugega. Za odmero odškodnine za škodo zaradi pogina rib se ne uporabljajo splošna pravila ZOR, temveč se glede na specialni predpis (ZSlaR) odškodnina odmeri v pavšalnem znesku skladno z Odškodninskim cenikom za povračilo škode na ribah.
Oškodovanec lahko načeloma vedno zahteva denarno odškodnino (4. odst. 185. čl. ZOR). Pravična oz. primerna odškodnina se odmeri samo takrat, ko višine škode ni mogoče ali ni smotrno natančno ugotoviti (primerjaj 216. čl. ZPP), medtem ko je v obravnavanem primeru možno in potrebno odškodnino določiti na podlagi pravnega predpisa, na zakonu temelječega cenika.
Upniška solidarnost se ne domneva, zato mora eden od dveh upnikov iz izvršilnega naslova, ki izterjuje celotno terjatev, dokazati, da mu pripada celotna terjatev, sicer se domneva, da je upravičen terjati le polovico.
ZDDO člen 30, 30. ZTPDR člen 17, 17/2. ZPP člen 358, 358-4, 358, 358-4.
razporeditev delavcev
Čeprav tožena stranka v obrazložitvi prvostopne odločbe ni navedla razlogov za razporeditev tožnika po 30. členu ZDDO, je to obširno in argumentirano navedla v odločbi, s katero je zavrnila tožnikov ugovor, kot tudi v kasnejšem dopisu, ki ga je v zvezi z tožnikovo razporeditvijo načelnik A. naslovil na Upravo za organizacijo in kadre pri B. Zato je bil tožnik na drugo delovno mesto skladno z 30. členom ZDDO zakonito razporejen.
1. Skladno z SKPG je delavec upravičen do 100 % izhodiščne plače in ne le do 80 % izhodiščnih plače. Citirana kolektivna pogodba je določala le možnost, da se v posebej naštetih primerih lahko po posebnem postopku izhodiščni osebni dohodki znižajo (33. člen SKPG/90), kar pa ne pomeni, da je delodajalec dolžan delavcem zagotavljati le znižane osebne dohodke.
2. Tudi če bi tožena stranka v pritožbi predložila dokaze, da je imela zakonito znižane osebne dohodke, pa te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati glede na določbe 1. odst. 337. člena ZPP, ker gre za nova dejstva in nove dokaze in ne le za uporabo materialnega prava.