družba z omejeno odgovornostjo - prekinitev postopka - posledica - Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe
Družbeniki po 37.členu ZFPPod izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo odgovarjajo za morebitne preostale obveznosti te družbe z vsem svojim premoženjem kljub temu, da družbeniki take družbe sicer po določilih ZGD za obveznosti družbe osebno ne odgovarjajo.
Zakon o dohodnini člen 66. ZDen člen 72, 72/2, 72, 72/2. Zakon o dohodnini (ZDoh) člen 67, 67.
odškodnina - poslovni prostor
Podlaga za zahtevek je izključno določba 2. odstavka 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino (poslovni prostor) sam uporabljal oziroma upravljal. Višina nadomestila se ugotovi na podlagi tržne vrednosti najemnine za poslovni prostor, zmanjšane za davščine in stroške vzdrževanja. Neto najemnina je vsota najemnin, zmanjšana za prometni davek in dohodnino. Osnova za dohodnino se lahko zmanjša za znesek normiranih stroškov v višini 40 % najemnine le v primeru, če je stroške vzdrževanja, upravljanja in obratovanja nosil lastnik (denacionalizacijski upravičenec) sam.
O predlogu za zaznambo spora odloča sodišče po pravilih zemljiškoknjižnega postopka. To pa pomeni, da ne pride v poštev določilo 2. odst. 19. čl. ZPP o ustalitvi pristojnosti okrožnega sodišča, saj ne gre za pravdno zadevo ali uveljavljanje večih zahtevkov v eni tožbi (182. čl. ZPP), temveč za samostojno in ločeno zahtevo po sodnem varstvu, ki se nudi v zemljiškoknjižnem postopku in po pravilih tega postopka ne glede na to, ali je zahtevana skupaj z vložitvijo tožbe ali kasneje.
Tožnik ne more z isto tožbo tožiti dveh tožencev pri sodišču, ki je krajevno pristojno le za enega, če ne gre za materialna sospornika (49. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS; št. 26/99; ZPP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 191. člena ZPP). Ker v tem primeru tudi ne gre za formalna sospornika (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) je potrebno uporabiti pravilo o sporni krajevni pristojnosti (47. člen ZPP), po prebivališču toženca. Toženca namreč ni mogoče prisiliti, da je proti svoji volji tožen pred zanj krajevno nepristojnim sodiščem. V tem primeru je potrebno ugovoru krajevne pristojnosti toženca ugoditi.
Ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika, da v zapuščino sodi tudi terjatev zapustnice do prvega toženca, predstavlja podlago za zahtevek sodedičev, da se dolg prvega toženca do zapustnice vračuna v njegov dedni delež.
izvršilni naslov - prisilna poravnava - ločitvena pravica - sredstva izvršbe - hipoteka - izvršba na sredstva na dolžnikovem računu - omejitev izvršbe - sklep o ugovoru
Kavza ločitvene pravice v smislu določb ZPPSL je, da ima upnik posebno pravico do ločenega poplačila iz točno določene stvari, ki jo je prejel v zastavo oz. ima na njej kakšno drugo pravico do ločenega poplačila, vendar je to stvarno jamstvo po naravi stvari omejeno samo na konkretni predmet, na katerem ima ločitveni upnik zavarovanje. Zato se lahko ločitveni upnik poplača samo iz nepremičnine, na kateri ima ločitveno pravico, ne pa tudi iz denarnih sredstev dolžnika na žiro računu. V spisu ni dovolj podatkov, da bi bilo mogoče odločiti, ali je ugovor dolžnika glede izvršbe na nepremičnine utemeljen ali ne, zato je sodišče glede tega izvršilnega sredstva na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ razveljavilo sklep o neutemeljenosti ugovora in zadevo vrnilo sodišču prve sopnje, da vnovič odloči o utemeljenosti ugovora.
Iz upnikovega predloga za izvršbo izhaja, da naj bi slednji izterjeval terjatev na podlagi "overjenega izpiska iz poslovnih knjig upnika", vendar v spis vložena listina ni overjena s strani odgovorne osebe (nima ne žiga ne podpisa), zato je ni mogoče šteti za verodostojno listino v smislu 23. čl. ZIZ. Na podlagi takega nepopolnega predloga za izvršbo sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvršbe.
Dolžnik je izbrisan iz sodnega registra, zato je odločitev sodišča, ki je izvršbo ustavilo, pravilna. Ker je dolžnik prenehal obstajati, izvršbe na premičnine ni bilo moč opraviti. Nastopila je dejanska nemožnost oprave izvršbe.
Pritožnik je res sodeloval v zapuščinskem postopku, v katerem je zahteval izločitev garsonjere iz zapustnikovega premoženja. Stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, veže pravnomočni sklep o dedovanju samo tedaj, če je njihova pravica dedno pravne narave. Če pa pravica strank izvira iz kakšnega drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za časa življenja zapustnika, jo lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavljajo v pravdi. Kadar ima takšen izločitveni zahtevek oseba, ki ni dedič, ni razloga za napotitev na pravdo, ker mora uveljavljati svojo pravico v samostojni dajatveni tožbi.
Dolžnik je izbrisan iz sodnega registra, zato je odločitev sodišča, ki je izvršbo ustavilo, pravilna. Ker je dolžnik prenehal obstajati, izvršbe na premičnine ni bilo moč opraviti. Nastopila je dejanska nemožnost oprave izvršbe.
Vsebino sklepa o dedovanju določa 214. čl. ZD. Iz 2. točke 2. odst. tega člena izhaja, da morajo biti vse nepremičnine, ki spadajo v zapuščino, označene tako, kot so evidentirane v zemljiški knjigi. Ni izključeno, da se pokojnikova zapuščina dokazuje tudi z drugimi listinami, vendar pa morajo dediči izkazati veljaven pravni naslov za pridobitev nepremičnine, torej v obravnavanem primeru predložiti listino, ki izkazuje obstoj veljavnega pravnega posla za pridobitev lastninske pravice, ki se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (33. čl. ZTLR).
Če sodišče ugotovi, da je bil tožnik neupravičeno obsojen in so podani pogoji za vštetje časa, ki ga je prebil v zaporu, v pokojninsko dobo, mora obrazložiti, od kdaj pripada tožniku razlika med pokojnino, ki jo je prejemal in tisto, ki bi mu pripadala glede na priznano delovno dobo. Če sodba nima razlogov o tem, je ni mogoče preizkusiti ter je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
Sodišče resda pazi na ničnost pogodbe po uradni dolžnosti, vendar le v okviru trditvenega gradiva. Določba 1. odst. 109. čl. ZOR namreč ne posega v načelo dispozitivnosti in v razpravno načelo.
izvršba - ugovor po izteku roka - omejitev izvršbe proti podjetniku - varstvo dolžnikove eksistence
Upnik v izvršilnem predlogu ni konkretiziral premičnin, na katerih naj se opravi izvršba. To pa v posledici pomeni, da v sklepu o izvršbi predmeti izvršbe niso bili natančneje opredeljeni, zato dolžnica tudi ni mogla ugovarjati, da je izvršba na zarubljenem predmetu izvzeta oz. omejena. V primeru, ko se v dovolilni fazi izvršilnega postopka izvršba dovoli na premičninah, ki niso individualizirane, morajo izvršitelji, ki opravljajo neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, v skladu z načelom varstva dolžnika po uradni dolžnosti med drugim paziti na to, kakšne so omejitve izvršbe proti pravnim osebam in podjetniku. Ker dolžnica zatrjuje, da so bili zarubljeni predmeti, ki bi morali biti iz izvršbe izvzeti, bo moralo sodišče prve stopnje njeno vlogo v tem delu obravnavati kot predlog po 4. odstavku 80. člena ZIZ, po katerem v primeru, če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči sodišče.
Šele potem, ko sodišče odmeri odškodnino po opravljenem postopku in jo naloži v plačilo nasprotni stranki, ta dobi značaj denarne terjatve. Od tega trenutka dalje je dolžnik v plačilni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Za upoštevanje razmer ob času sojenja in hkrati za upoštevanje oziroma prisojo nateklih zamudnih obresti za čas pred sodbo, tako ne more biti zakonite podlage. Obe možnosti se med seboj pravno izključujeta. Nasprotno bi pomenilo, da bi moralo sodišče devalorizirati ob sojenju določeno odškodnino, da bi lahko prisodilo zamudne obresti od zgodnejšega časovnega trenutka ali pa denarno odškodnino odmerjati za nazaj.
Cilj zavarovanja je povečati možnosti upnika, da bo lahko realiziral svojo terjatev v prisilni izvršbi, ko bodo za to izpolnjeni določeni pravni pogoji. Takšno zavarovanje pa ni potrebno proti njemu samemu. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine omejuje dolžnikovo razpolagalno sposobnost proti tretjim, ne pa tudi proti upniku. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno zavrnilo upničin predlog za zavarovanje denarne terjatve.
Zgolj na podlagi dolžnikove pritožbene trditve, da je izvršitelj z upnikom v dobrem poslovnem razmerju, ni moč oceniti, ali obstajajo razlogi, ki preprečujejo, da sodišče v konkretni zadevi za izvršitelja določi M. H. iz K....
O razdelitvi skupnih prostorov bo (12. čl. Stanovanjskega zakona - SZ) mogoče pravilno odločiti le ob uporabi 13. čl. SZ, ki določa, da ima vsak solastnik pravico zahtevati, da se njegov solastniški delež, ki ga ima na skupnih prostorih stanovanjske hiše, spremeni v etažno lastnino, če je to glede na njegov solastninski delež, razporeditev, funkcinalno zasnovo, tehnično izvedljivost in dostopnost mogoče. Glede zemljišča parc. št. 40 pa je poudarilo, da gre, kot izhaja iz sklepa Rnp 353/64, očitno za funkcionalno zemljišče, kar v posledici izključuje njegovo razdelitev.