Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Položaj, ko prosilec zahteva od nekega organa dokument, ki ga je izdelal drug organ, ne more biti razlog za zavrnitev ali napotitev na organ, ki je izdelal ta dokument, ampak mora o dostopu do tega dokumenta odločiti organ, ki je zahtevo prejel.
Tožnik ne v upravnem postopku (pred AKOS-em in toženo stranko) ne v upravnem sporu ni trdil, da je v zvezi z njegovimi dokumenti iz 3. točke izreka odločbe AKOS-a izpolnjen pogoj tržne vrednosti. Glede ostalih dokumentov iz 3. točke izreka odločbe AKOS-a je jasno, da tožnik obstoja navedenega pogoja že po naravi stvari ne bi mogel uspešno uveljavljati, saj gre za akte javnopravnega organa in ne dokumente, ki bi jih ustvaril tožnik. Ob takih okoliščinah pa zavrnitev dostopa do navedenih spornih dokumentov ne bi utemeljevalo niti sklicevanje na izjemo poslovne skrivnosti.
Institut zlorabe pravice je treba razlagati restriktivno in ga uporabiti le v izjemnih primerih. V sodni praksi Upravnega sodišča so se izoblikovali elementi, ki kažejo na zlorabo pravice oziroma zahtevo šikanoznega značaja, in sicer ko gre za zahteve, s katerimi želi prosilec organu škodovati z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij, ali če bi šlo za prekomerno zasipavanje zavezanca z delom in s tem oviranje pri opravljanju nalog in podobno.
Spodbuda za zaposlovanje je regionalno naravnana in neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo. Iz nje tudi izhaja, da mora tako na strani delodajalca kot na strani delavca obstajati določena vez s takim območjem.
Pogoj za uspešno uveljavljanje spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih, je da delodajalec zaposli osebo, ki živi in je prijavljena v evidenci brezposelnih oseb na problemskih območjih. Delodajalec mora za uspešno uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca za socialno varnost izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež in da z zaposlitvijo nezaposlenega delavca, ki živi na problemskem območju, zmanjšuje nezaposlenost.
Zapustitev države avtomatično ne pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Pristojni organ mora dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna pomembnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.
Tožena stranka je s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z navedenim cenikom in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, storila kršitev navedene ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP