ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 125, 125/1, 126, 126/1, 126/6, 133. ZUS-1 člen 65, 65/1.
davek od nenapovedanih dohodkov - zastaranje - začetek teka zastaranja - absolutno zastaranje - spor polne jurisdikcije
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - potek roka - odprava odločbe
Republika Hrvaška je dne 24. 8. 2024 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato je rok za predajo tožnika po Uredbi Dublin III Republiki Hrvaški potekel 24. 2. 2025. Ker je rok za tožnikovo predajo potekel, je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Slovenija.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z družinskimi težavami oziroma nestrinjanjem, fizičnim napadom in grožnjami s strani strica.
Tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstvka 24. člena ZMZ-1).
Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi.
Koncesionar mora izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije, že v trenutku, ko je izbran za koncesionarja, in ne šele, ko bo začel z opravljanjem dejavnosti. Navedeni pogoj pa lahko izpolni samo, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti že ob prijavi na javni razpis za podelitev koncesije.
Odločitev, če bi bil kot skrajni rok za izpolnjevanje meril in pogojev upoštevan datum izdaje koncesijske odločbe, bi bila po sami naravi stvari v nasprotju z načelom enakosti.
upravni spor - molk organa druge stopnje - tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - odločitev o pritožbi - zavrnitev pritožbe - ustavitev postopka
Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Ne drži tožbena navedba, da je tožnik v upravnem postopku pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je toženka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval. Tudi zaslišan na naroku ni utemeljil, zakaj se tam ni počutil varnega.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
V konkretnem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v primeru predaje tožnika Romuniji obstajala nevarnost kršitve 3. člena EKČP.
Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 12, 15.
Dejstvo, da gre za slabo likvidne delnice, ne pomeni, da tržna manipulacija z njimi ni mogoča. Pravilno je namreč stališče toženke, da Uredba o zlorabi trga obstoja tržne manipulacije ne pogojuje z obstojem delujočega trga, ampak predpostavlja sam trg vrednostih papirjev, torej da se z delnico lahko trguje na organiziranem trgu.
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila vzorec trgovanja z delnicami v obdobju od maja 2022 do novembra 2022. V tem delu sodišče sledi razlogom toženke, namreč da je važen vzorec trgovanja, ki se pokaže v opazovanem obdobju. Soslednje poslov, cena, količina delnic, odstopanje od prejšnjega tečaja in istovetnost obeh strank izkazujejo vzorec, ki se kot takšen potrjuje ob izkazanih povezavah med obema družbama (tj. povezavah med njunimi družbeniki oziroma poslovodji).
informacije javnega značaja - dostop do informacij javnega značaja - podatki o porabi javnih sredstev - javna služba - izjeme glede dostopa do informacij javnega značaja
Eden od pogojev, da je možno neko informacijo obravnavati kot informacijo javnega značaja ta, da se mora nahajati v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedenega torej jasno izhaja, da informacija javnega značaja, glede na tako zakonsko opredelitev, ne more biti odgovor na določeno vprašanje, lahko pa je to le določen dokument, iz katerega so odgovori razvidni.
dohodnina - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odmera dohodnine - znižanje davčne osnove - dohodki iz delovnega razmerja iz tujine - uveljavljanje olajšave - posebna olajšava za vzdrževanega družinskega člana
Stališču tožnika, da bi davčni organ, glede na to, da je glede vseh dohodkov razpolagal z ustreznimi podatki (virom dohodka, višino, njihovo naravo), ob pravilni uporabi materialnega prava, moral ob izračunu davčne osnove za odmero dohodnine upoštevati znesek prispevkov za socialno varnost, plačanih v tujini, znesek regresa, znesek davka, plačanega v tujini, ter posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, kljub temu da tožnik tega ni izrecno uveljavljal, po presoji sodišča ni mogoče pritrditi.
ZDavP-2 člen 76, 77, 88, 88/2, 267. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 44, 44/2, 45, 45/1, 45/2.
dohodnina - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odmera dohodnine - dohodki iz delovnega razmerja iz tujine - znižanje davčne osnove - uveljavljanje olajšave
Tožnik je dokazila o tem, da gre za stroške službenih poti, prvič navajal šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom ter v postopku upravnega spora, pred tem zoper odločbo o odmeri dohodnine ni vložil nobenega pravnega sredstva. Tožnik torej stroškov, ki bi se naj nanašali na stroške službenih poti na Nizozemskem, v postopku odmere dohodnine sploh ni uveljavljal, zanje pa tudi ni predložil ustreznih dokazil, zato jih davčni organ kot takšne ni mogel upoštevati. Davčni organ je v skladu s svojimi dolžnostmi ustrezno raziskal dejansko stanje, dokazno breme glede znižanja davčne osnove pa je bilo na tožniku kot davčnemu zavezancu, na kar je davčni organ tožnika tudi ustrezno opozoril pred izdajo odločbe.
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 3, 3/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
sistemske pomanjkljivosti - shizofrenija - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca - začasna odredba - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).
Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU.
Iz odgovora Republike Hrvaške z dne 19. 9. 2024, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje tri dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, ne pa tudi individualno zagotovilo, da bo po predaji ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave. Zato se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi tožniku dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Glede na to, da tožnik v upravnem postopku o svojih psihičnih težavah ni ničesar navajal, izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Upoštevaje njegove sedanje trditve o zdravstvenem stanju in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa.
Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik predan drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, temveč lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi mu lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.
Tožnik v pritožbi in tudi v tožbi pa ne zatrjuje, da bi sporni nadstrešek in zid z vrati odstranil in da bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljna, niti ne zatrjuje nobenega drugega pravno upoštevanega razloga, ki bi se nanašal na postopek izvršbe.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - višina nagrade - odvetniška tarifa
Glede na to, da je tožena stranka priznala osnovno nagrado v skladu za tarifno številko 18, bi torej za sklenitev poravnave v postopku mediacije morala upoštevati osnovno nagrado iz tarifne številke 18/2 v znesku 160 točk, zvišano za 100% kar pomeni, da bi morala priznati za sklenitev poravnave v postopku mediacije 320 točk in ne 260 točk.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo med drugim zapustil zaradi zasebnih težav, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito (pred odločitvijo) je dolžan prosilce seznaniti s tem, da je država, iz katere prosilec prihaja, varna izvorna država. Le na tak način je prosilcu zagotovljen procesni položaj subjekta v postopku.
nenapovedani dohodki - davek od nenapovedanih dohodkov - pravica do izjave - načelo zaslišanja strank - skrajšani ugotovitveni postopek
Po stališču sodne prakse mora stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. Torej ni dovolj, da se zavezanca zgolj pisno poziva in ga seznanja s postopkom, temveč predvsem pomeni, da se v dokaznem postopku neposredno pred organom odločanja izvedejo dokazi, ki so tudi v korist zavezanca (kot je na primer neposredno zaslišanje prič), kakor tudi, da se zavezancu omogoči neposredno soočenje z razlogi davčnega organa.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS.
V tožnikovem primeru je terjatev iz naslova globe za prekršek nastala šele s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, to pa je bilo že po začetku in potrditvi prisilne poravnave, zato se nanjo potrjena prisilna poravnava ne more raztezati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neizkazano preganjanje - prosilec iz Alžirije
Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega spora glede dediščine in zaradi strahu pred razpečevalci mamil. V Tuniziji je bila ekonomska situacija tako slaba, da je moral občasno kot brezdomec spati na ulici. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da navedeni razlogi upravičenosti do mednarodne zaščite ne morejo utemeljiti. Še zlasti ne zato, ker tožnik ni izkazal, da bi bili ti razlogi dejansko podani.
Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik grožnje in nasilje, ki naj bi jih bil deležen zaradi družinskega spora, prijavil policiji ali da bi v zvezi s tem sprožil kakšen postopek na pristojnem sodišču v izvorni državi.
Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.