Toženka je pravilno odločila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 se glasi na tožnika, njemu je bil tudi vročen, tožnik pa zoper njega ni vložil pravnega sredstva. Tako se davčna izvršba ni opravila proti komu, ki ni davčni dolžnik, in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena.
Zakonitost sklepa o davčni izvršbi bi lahko bila predmet samostojnostih pravnih sredstev, ki jih tožnik ni vložil. Zaradi njegove neaktivnosti je tako sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 postal pravnomočen.
Ker je sklep o izvršbi po stališču sodne prakse upravni akt, s katerim je bilo odločeno o posameznikovi obveznosti, kot tak postane ne le formalno, ampak tudi materialno pravnomočen. Materialna pravnomočnost pa veže organ tudi če gre za nezakonit upravni akt. V konkretnem primeru je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi odločil, da tožnikova davčna obveznost še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na dolžnikovo denarno terjatev.
Kot izhaja iz zakonske dikcije in uporabe besede "lahko", je pogojni odvzem dovoljenja pri tem možnost milejšega ukrepa, ki je toženki na voljo in jo sme uporabiti po svoji diskreciji, v nasprotju s samim odvzemom dovoljenja, ki ga toženka mora izreči, kot izhaja iz zakonske dikcije "Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje".
Tožnik ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, saj tožnik očitno nima zadržkov glede predaje Republiki Hrvaški. Ob takih okoliščinah ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Sodišče je presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo tožnikove trditve v upravnem sporu, ki so obstajale že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, s čimer je izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da Hrvaška "nad migranti izvaja fizično in psihično nasilje", ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Predaja po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica.