Izpodbijana odločba ne vsebuje razlage zahtevkov stranke in njegovih navedb o dejstvih niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, zato se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Ob takih okoliščinah sodišče ne more preizkusiti niti, ali je tožena stranka prekoračila zakonski okvir iz 24. člena ZBPP, posledično pa tudi ne tožnikovih tožbenih navedb.
Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ, po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.
Tožnik z golimi trditvami o namenu opravljanja dejavnosti oddajanja vozil v najem in predložitvijo enega računa, izdanega odvetniku, ki je hkrati njegov zakoniti zastopnik, ni zmogel dokaznega bremena, ki mu ga nalaga zakon. Davčni organ je glede na ugotovljene okoliščine transakcije, ki so med strankama nesporne, utemeljeno podvomil o tem, da tožnik s spornim vozilom opravlja dejavnost iz 66. člena ZDDV-1. Ker tudi po drugem pozivu ni predložil dokazil o kontinuiranem opravljanju dejavnosti, niti kakšnih koli dokazil o zatrjevanih težavah, tožnik po presoji sodišča ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz c) točke 66. člena ZDDV-1.
Prvostopenjski organ je s tem ko je odločil o ugodnosti po Konvenciji, čeprav je tožnik zahteval odbitek v tujini plačanega davka po določbah ZDoh-2, odločil mimo tožnikovega zahtevka. Četudi se davek, ki ga je treba napovedati, po uradni dolžnosti odmeri z odmerno odločbo davčnega organa, pa je priznanje pravice do odprave dvojne obdavčitve vezano na tožnikov zahtevek, ki ga poda v sami davčni napovedi. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZUP se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Z odločbo se ne odloči o drugih zadevah, ki niso predmet postopka, niti odločitve o njih ni zahtevala stranka v postopku. Če organ odloči z odločbo še o drugih vprašanjih, pa gre za zadeve, o katerih se postopek vodi le na zahtevo stranke, gre v tem delu za prekoračitev pristojnosti in ničnostni razlog.
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Med strankami ni sporno, da je Mnenja o GZ-1 podpisala pooblaščena oseba pri tožnici in da so bila odposlana izven tožnice. To sta okoliščini, ki sta bistveni za odločitev, da zahtevani dokumenti predstavljajo informacijo javnega značaja, ki jo je tožnica glede na namen ZDIJZ dolžna razkriti prosilki
Dokazno breme za izkaz, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji zahtevani za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, nosi organ, ki se na izjemo sklicuje; če eden izmed treh kriterijev ni izkazan, izjeme ni mogoče uveljaviti.
Ni relevanten tožbeni ugovor, da pooblaščena oseba tožnice ne sprejema nobene odločitve o vladnem gradivu, na katerega tožnica poda mnenje, zato njen podpis ne izpolnjuje kriterija, ki ga za dokumente kot zaključene celote zahteva Uredba. Niti ZDIJZ niti Uredba ne zahtevata, da bi morala iz zaključenega dokumenta izhajati neka odločitev pristojnega organa, Uredba zahteva le podpis uradne oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Ta pogoj pa je v obravnavani zadevi izpolnjen.
Poslovnik vlade kot podzakonski akt ne more ožiti zakonsko določenih pogojev za dostop do informacij javnega značaja in pravic prosilcev.
Mnenj o GZ-1 ni mogoče opredeliti kot dokumenta v nastajanju in dokumenta, ki je še predmet posvetovanja v organu: tožnica je namreč zahtevane dokumente podpisala in jih odposlala ministrstvu.
Tudi če bi se ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Poslovnika Vlade ugotovilo, da Mnenja o GZ-1 izpolnjujejo prva dva pogoja za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tožnica ni izkazala obstoja tretjega pogoja - da bi razkritje informacij iz teh mnenj povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine oziroma, da zahtevani dokumenti ne bi prestali škodnega testa kot obveznega pogoja določenega v 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
V okviru tako imenovanega specifičnega škodnega testa gre za posebno oziroma ožjo obliko škodnega testa, pri katerem je edina pravno upoštevna škodna posledica napačno razumevanje vsebine zahtevane informacije v javnosti. V tem oziru ne gre za škodo v civilnopravnem pomenu, temveč za izogibanje posledicam prenagljenega sklepanja na podlagi informacij iz dokumenta, ki je še v pisanju in posvetovanju, in bodo lahko te informacije v končni verziji dokumenta bistveno drugačne. Dokazno breme za izkaz škode je tudi v tem delu na zavezancu, pri tem pa ne zadostuje zgolj trditveno breme, ampak mora organ nastanek posledice - napačno razumevanje vsebine - izkazati z dovolj visoko stopnjo verjetnosti. V svoji odločbi z 28. 9. 2021 je tožnica zgolj dopustila možnost, da bi do tega napačnega razumevanja organa lahko prišlo, kar pa ne more šteti za zadostno trditveno podlago, še zlasti ne takrat, kadar je nevarnost napačnega razumevanja mogoče odpraviti na druge načine, ki ne bi ovirali dostopa do zahtevanih informacij, na primer z določenimi pojasnili oziroma obrazložitvami, ki bi nevarnost napačne razlage zmanjšali na minimum.
Vse informacije, zlasti tiste, ki se nanašajo na delo znotraj organa, ki še niso dokončno pripravljene za javnost ne morejo biti javno dostopne, vendar je takšne situacije potrebno dovolj konkretizirati in glede na samo vsebino dokumenta konkretno utemeljiti, zakaj določena dokumentacija ne more biti javno dostopna. Zgolj posplošeno navajanje škodljivih posledic ne zadostuje za obstoj izjeme.se informacije, zlasti tiste, ki se nanašajo na delo znotraj organa, ki še niso dokončno pripravljene za javnost (so še v fazi usklajevanja, urejanja, preverjanja itd.) ne morejo biti javno dostopne, vendar je takšne situacije potrebno dovolj konkretizirati in glede na samo vsebino dokumenta konkretno utemeljiti, zakaj določena dokumentacija ne more biti javno dostopna. Zgolj posplošeno navajanje škodljivih posledic, ki niso konkretno izkazane, ne zadostuje za obstoj izjeme.