Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni izkazal, da mu državni subjekti ne bi bili pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.
Luskavica sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Toženka je zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta (ograje) v varovalnem pasu občinske ceste, ker je ugotovila, da del ograje sega na občinsko cesto (stoji na cestnem svetu), kar je z zakonom prepovedano.
Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložil, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena na tožničinem naslovu stalnega prebivališča, ki je bil kot naslov za vročanje določen v Centralnem registru prebivalstva. Da bi davčni organ kadar koli obvestila o drugem naslovu (96. člen ZUP), tožnica ne trdi. V pritožbi je zgolj trdila, da si je uredila prepošiljanje pošte na drug naslov (na naslov nekdanje lekarne), kar je stvar pošte, ne davčnega organa. Da je prijavila tudi naslov začasnega prebivališča, pa tožnica prvič navaja v tožbi, zato ima toženka prav, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Posledično davčni organ ni imel podlage, da bi sklep o davčni izvršbi vročal na drug naslov, ki ni naslov stalnega prebivališča. Ni torej šlo za prekoračitev pooblastil ali celo zlorabo položaja, kot se zatrjuje v tožbi, ampak za ravnanje, skladno z zakonom.