CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS0018396
ZOR člen 277. OZ člen 190, 376, 382a, 1060. ZIZ člen 67. ZUstS člen 44.
zamudne obresti - pravna podlaga - obresti, ki presežejo glavnico - pravilo ne ultra alterum tantum - odločba Ustavnega sodišča - izvršba - opredelitev obrestnega zahtevka v izvršilnem naslovu - sklep o izvršbi - neupravičena pridobitev - vrnitev preveč plačanega
Od 18. 3. 2006 dalje po materialnem pravu (na podlagi zakona) ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Če je bila izvršba na njihovo poplačilo dovoljena le opisno in so bile po tem datumu plačane v izvršilnem postopku, je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev, dolžnik pa ima pravico do njihovega vračila.
Dokazi, pridobljeni v prekrškovnem postopku, se lahko uporabijo v kazenskem postopku. Postopanje policistov je v začetni fazi neodvisno od pravne opredelitve dejanja; torej, ali gre za prekršek ali za kaznivo dejanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008025
ZKP člen 289, 289/3, 372, 372/5. KZ-1 člen 59, 59/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja – obvezni preklic – fakultativni preklic – dokazovanje - instrukcijska maksima
Situacijo preklica pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja ureja 59. člen KZ-1. Ta določba ureja tako imenovani obligatorni preklic, če stori obsojenec preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera mu je sodišče izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen (prvi odstavek 59. člena KZ-1), in fakultativno odločanje o preklicu pogojne obsodbe, ki omogoča sodišču prosto izbiro med tremi možnostmi: 1) prekliče pogojno obsodbo in izreče enotno kazen za novo kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje iz preklicane pogojne obsodbe, 2) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo razširi še na novo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer tudi določi (novo) enotno kazen in novo preizkusno dobo, ali 3) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo pusti takšno kakršna je, za novo storjeno kaznivo dejanje pa storilcu izreče kazen, ki se tudi izvrši (drugi, tretji in četrti odstavek navedenega člena). Če sodišče razširi pogojno obsodbo tudi na novo kaznivo dejanje, določi v njej eno samo kazen, poleg tega pa določi tudi novo preizkusno dobo. Razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, velja za novo kazensko sankcijo in zato tudi nova določena preizkusna doba začne teči od pravnomočnosti nove sodbe. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem in fakultativnem) dolžno upoštevati, oziroma ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).
Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, konkretneje, glede na izrečeno kazensko sankcijo, podlaga za odločanje o fakultativnem preklicu, je sodišče, kot to upravičeno uveljavlja vrhovni državni tožilec, s tem ko ni izreklo enotne (razširjene) pogojne obsodbe v korist obsojenca, kršilo določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče mora namreč glede novega kaznivega dejanja vedno odločati še o že prej izrečeni pogojni obsodbi. Odločanje o tem ni v prosti presoji sodišča.
Upravičeno pa vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev določbe tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki jo je storilo višje sodišče s tem, ko je obveznost izreka enotne pogojne obsodbe zavrnilo s prevalitvijo domnevnega dokaznega bremena na državnega tožilca, namesto da bi ga izpolnilo samo. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločanje o preklicu pogojne obsodbe, če so seveda za to izpolnjeni pogoji, obvezno. Sodišče mora po tako imenovani instrukcijski maksimi, takoj ko pridobi podatke o predkaznovanosti storilca, samo pribaviti ustrezne kazenske spise. Navedeno izhaja že iz temeljnega načela kazenskega postopka – iskanja materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), ter konkretneje, iz tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki predsedniku senata omogoča, da tudi brez predloga strank priskrbi nove dokaze. Ta možnost se seveda ob dejstvu, da je izrekanje o enotni pogojni obsodbi obvezno, spremeni v dolžnost, oziroma mora predsednik senata brez predloga strank priskrbeti za glavno obravnavo spise oziroma podatke in dokaze, ki so pomembni, bodisi za izrekanje enotne kazni oziroma za odločanje o preklicu pogojne obsodbe. Zato je stališče višjega sodišča, da izrek razširjene pogojne obsodbe lahko temelji le na predlogu državnega tožilca in še to zgolj takrat, ko je podan ustrezen dokazni predlog za pribavo spisov, tudi s procesnega vidika, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, napačno oziroma v nasprotju z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, saj je sodišče svojo obveznost pribave dokazov prevalilo na stranko, kar je posledično pripeljalo do izreka nezakonite sankcije.
prenos krajevne pristojnosti – tehtni razlogi – izločitev sodnika
Običajni hierarhični in kolegialni odnosi med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, ne morejo vzbujati apriornega dvoma v zunanji videz nepristranskosti sojenja.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let - priče - mladoletna priča - zaslišanje mladoletne priče
Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, na glavni obravnavi ni dopustno, sodišče pa mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb; pri zaslišanju pa ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njihovo duševno stanje.
nepravdni postopek - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - določitev socialnovarstvenega zavoda - pravica do izjave v postopku - prostorska stiska - izjava socialnovarstvenega zavoda
Ob ugotovitvi, da se vsi trije socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot revident, bi bila edina preostala alternativa v resnici le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Ker ni drugega državnega organa, ki bi bil po veljavni zakonodaji pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila takšna (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče ne udejanjilo obveznosti odločiti po drugem odstavku 48. člena ZDZdr. Protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine.
Procesno dejstvo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok ni vabilo revidenta, je sicer resnično. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da ga zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku tudi ni bilo treba in ni bilo dolžno vabiti.
Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je specifična in mora biti zagotovljena v tolikšnem obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da mu je treba zagotoviti pravico do izjave. Ker Ustava ne terja, da mora biti pravica do izjave nujno zagotovljena na usten način, zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Poleg tega mora biti udeležba socialno varstvenega zavoda priznana še tako, da mu je zoper odločitev o odločitvi po drugem odstavku 48. člena ZDZdr zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. To pomeni, da mora biti socialno varstvenemu zavodu vročen sklep (49. člen ZDZdr), zoper katerega ima v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZDZdr tudi izrecno pravico do pritožbe.
odpust carinskega dolga - zavrženje tožbe - pravni interes za tožbo
Pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o zavrnitvi njihovega zahtevka za odpust uvoznih dajatev, ki so bile obračunane z odmerno odločbo, ki je bila odpravljena.
obvestilo, da postopek za razrešitev sodnega izvedenca ne bo uveden - ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1 - zavrženje tožbe - tožnik s tožbo ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi - javni interes
Obvestilo, da postopek za razrešitev sodnega izvedenca ne bo uveden, ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Z izpodbijanim obvestilom tožene stranke ni bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali pravni koristi. Te bo lahko varoval v sodnem postopku, v katerem je bil izvedenec postavljen, in to ne le glede vsebine podanega izvedenskega mnenja, temveč tudi glede zatrjevanih izvedenčevih ravnanj, zaradi katerih naj ne bi bil osebnostno primeren za sodnega izvedenca. V primeru obstoja določenih okoliščin bo lahko predlagal tudi njegovo izločitev. Pri imenovanju in razrešitvi sodnih izvedencev gre za javni interes, ki ga v upravnem sporu lahko uveljavlja le državno pravobranilstvo.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1-4. ZUP člen 153, 153/1-5.
sklep o prekinitvi postopka - reševanje predhodnega vprašanja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep
Sklep o prekinitvi postopka je procesni sklep, ni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in ne sklep iz 5. člena ZUS-1, z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, zato ga ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-4, 37, 37/2, 68, 93, 93/1. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - vodenje pritožbenega postopka na podlagi nepodpisanega elektronskega sporočila - elektronsko sporočilo, ki se šteje kot pritožba - pravni interes - pritožba kot pravica stranke - načelo laične pritožbe
Zatrjevana odsotnost pravnega interesa pomeni, da ni potrebe po pravnem varstvu, ki ga pritožba zagotavljala (in je njen poglavitni smisel). Stranka mora s pritožbo iskati pravno varstvo, imeti mora pravovarstveno potrebo za dosego lastne koristi (izboljšanje svojega položaja), ki je drugače ne more doseči. V nasprotnem primeru ne gre za pritožbo. Pritožba je pravica stranke, ki se uresniči samo, če ta poda svojo zahtevo za vodenje pritožbenega postopka. Brez ustrezne zahteve stranke se torej ta postopek ne more in ne sme voditi.
sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - taksa za tožbo v upravnem sporu
Tožeča stranka je zavezanec za plačilo takse. Njena taksna obveznost oziroma
višina taksne obveznosti pa se, določi v skladu s taksno tarifo. Ta v poglavju 6. Postopek v upravnem sporu izrecno določa, da se za postopek v upravnem sporu na splošno za tožbo v skladu s tarifno številko 6111 odmeri taksa v višini 148,00 EUR. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje gre za fiksen znesek, ki ni določen v razponu in s tem odvisen od vrednosti predmeta.
V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP.
Pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v njegovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita).
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
dovoljenost revizije - prenehanje sodniške službe - pomembno pravno vprašanje - revizija Sodnega sveta - trditve neustrezne zakonske ureditve - neizpostavljeno vprašanje - odpravljena izpodbijana odločba vrnjena v ponovni postopek
Četudi Vrhovno sodišče (če bi sprejelo revidentove argumente o njegovem posebnem položaju in da upravno sodišče ne more meritorno odločiti) ne bi revizije zavrglo, ker bi odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse, da revizijo zavrže, kadar sodišče prve stopnje vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, to namreč še ne bi pomenilo, da je revizija zaradi tega dovoljena sama po sebi in da revidentu ni treba izkazati siceršnjih razlogov za dovoljenost revizije. Teh razlogov (za dovoljenost revizije) pa tožena stranka ne navaja.
dovoljenost revizije - retroaktivnost - pomembno pravno vprašanje - trditveno in dokazno breme - splošno vprašanje - kršitev pogodbenih obveznosti - hude posledice izpodbijanega akta niso izkazane - rudarska koncesnina
Kakšne so zahteve za to, da se neko vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revident s splošnim vprašanjem in z vprašanjem, ki ne odpira novih ustavnopravnih vprašanj, na katere niti Ustavno sodišče že ne bi odgovorilo, teh zahtev ni izpolnil.
Zgolj z navedbami, da višje rudarske koncesnine ne bo zmogel pa revident ni izkazal hudih posledic izpodbijane odločbe.
ZUS-1 člen 5, 5/4. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Janka Modra, Dol pri Ljubljani člen 2, 3, 4.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - posamični akt organa izdan v obliki predpisa - sprememba območja šolskega okoliša - splošne norme - podzakonski predpis
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je presoja sodišča prve stopnje, da gre glede na vsebino sprememb izpodbijanega Odloka in ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča Republike Slovenije pri spornih spremembah Odloka za spremembo šolskega okoliša in posledično za splošne določbe, kar daje izpodbijanemu odloku kot predpisu naravo splošnega akta, ki ga na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pravilna.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - (ne)izpostavljeno vprašanje - standard natančna in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja - sklicevanje na druge revizije v drugih zadevah - revizijski razlogi - trditveno breme
Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni (iz)postavljeno. S samim utemeljevanjem revizije (navajanjem revizijskih razlogov) in s sklicevanjem na druge revizije v drugih zadevah pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost ni izkazano.
UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - JAVNI ZAVODI
VS1015661
URS člen 74. ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZLD člen 2, 2/1, 2/2, 2/3-1, 21, 21/1. ZZ člen 1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta št. 36/2005 z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij(Direktiva 2005/36/ES)uvodna izjava 26.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje – vezanost na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje - neenotna sodna praksa - lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - svoboda podjetništva - vprašanja, ki presegajo predmet obravnavanega upravnega spora
V reviziji izpostavljeno pravno vprašanje izhaja iz predpostavke, da občina brez odprtja nove lekarne s strani „tujega“ javnega zavoda ne more zagotoviti učinkovitega zagotavljanja obravnavane javne službe na svojem območju. Glede tega v konkretnem primeru niso bila ugotovljena nobena dejstva in okoliščine, Vrhovno sodišče pa je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).
Ker prvostopenjsko sodišče v tožbi ni bilo soočeno s trditvami o nedopustnih monopolih in konkurenčnih vprašanjih, nanje ni moglo odgovoriti oziroma zavzeti svojih stališč. Glede na to v reviziji ni obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito. Prav to pa je ena od neizpolnjenih zahtev (kot logična posledica, da se v revizijskem postopku presoja zakonitost prvostopenjske sodbe), ki se nanaša na postavitev pomembnega pravnega vprašanja (poleg tega, da mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno).
Revident s problematiziranjem monopolov, kolikor jih povezuje z opravljanjem drugih dejavnosti (poleg lekarniške), odpira vprašanja, ki presegajo predmet obravnavanega upravnega spora, zato zanj niso pomembna. Verifikacija lekarne je namreč potrebna in primarno vezana na opravljanje lekarniške dejavnosti (ne pa njej pridruženih dejavnosti, ki jih opravlja javni zavod).
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-1, 83/2-3. ZASP člen 162.
dovoljenost revizije - nadzor nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - konkretizacija zelo hudih posledic - posledice niso posledice izpodbijanega akta - zelo hude posledice niso izkazane - obrazložitev neenotnosti sodne prakse - zavrženje dela revizije
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Ker v izpodbijanem sklepu obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
Ker revident ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja, se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja.
Revident s splošnimi in neizkazanimi navedbami zelo hudih posledic ni izkazal. Posledice, na katere se sklicuje v zvezi z morebitnim negotovim dejstvom (odvzemom dovoljenja), niso neposredna posledica izpodbijanega akta, navedbe v zvezi z oklenjenim ugledom pa so splošne in neizkazane in kot take ne morejo utemeljevati obstoja zelo hudih posledic.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1, 82, 82/1-6. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost členi 2, 2/1-a,2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226. ZUS-1 člen 92, 93, 93/1. ZPP člen 339, 339/2-14. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 138, 138/2.
davek na dodano vrednost - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - neplačujoč gospodarski subjekt - nakup kmetijskih strojev - oprava storitev - odbitek vstopnega DDV - pogoji za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - nepopolni računi - obvezni podatki na računu - navedba količine in vrste dobavljivega blaga oziroma obsega in vrste opravljenih storitev - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - okoliščine na strani neplačujočega gospodarskega subjekta - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - delna ugoditev reviziji
Če davčni zavezanec ne razpolaga s formalno popolnim računom, je že to zadostni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, zato ni treba še dodatno presojati, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer pravilno izhajalo iz materialnopravnih izhodišč glede ugotavljanja subjektivnega elementa, vendar pa svoje presoje, da je v obravnavani zadevi revident vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, ni ustrezno obrazložilo, zato sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.