neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - pomota v navedbi reference - dokazovanje s potrdilom o plačilu sodne takse
Dokaz (potrdilo o plačilu) potrjuje, da je plačilo obravnavane sodne takse odredila pritožnikova partnerka. Pri tem je pri navedbi reference sicer prišlo do manjše pisne napake, vendar so bili navedeni pravilen račun sodišča, znesek, v polju „namen nakazila“ je bilo navedeno ime pritožnika ter opravilna številka, kot datum obremenitve nakazila pa 29. 2. 2016, kar pomeni, da se pod pogoji iz prvega odstavka 6 b. člena ZST-1 sodna taksa šteje za pravočasno plačano. Ker je sodna taksa, zaradi manjše pisne napake, bila plačana brez ustrezne (pravilne) reference, je pritožnik v pritožbenem postopku dokazoval plačilo sodne takse s potrdilom o plačilu (tretji odstavek 6. člena ZST-1).
ZDoh-2 člen 97, 97/3, 102. ZDavP-2 člen 88, 88/2. ZUS-1 člen 5, 83, 83/2, 83/2-2.
dovoljena revizija - uporaba 88. člena ZDavP-2 - nadzorstvena pravica - očitna kršitev materialnega prava - pogoj za uporabo nadzorstvene pravice
Skladno s 5. členom ZUS-1 je upravni spor dopusten tudi zoper akte, izdane na podlagi izrednih pravnih sredstev, s katerimi je nek upravni akt odpravljen ali razveljavljen, če je bil s takšnim aktom postopek odločanja o zadevi končan. Samo v takšnem primeru je torej stranka upravičena vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o izrednem pravnem sredstvu, saj drugače ne bi imela možnosti pred sodiščem uveljavljati nezakonitosti njegove uporabe. V primeru, da bi se postopek nadaljeval z izdajo novega upravnega akta, zoper katerega bo lahko prizadeta stranka vložila tožbo v upravnem sporu, stranki ni treba zagotavljati posebnega sodnega varstva zoper odločbo o izrednem pravnem sredstvu. Svoje argumente o njegovi nezakoniti uporabi bo lahko učinkovito uveljavljala v upravnem sporu zoper nov upravni akt.
Po presoji Vrhovnega sodišča mora biti vedno podana očitna kršitev materialnega prava, da je izpolnjen pogoj za uporabo nadzorstvene pravice po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. ZKP člen 530. Evropska konvencija o človekovih pravicah člen 2, 3.
dovoljenost revizije - zavrženje - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice - izročitev tujca tuji državi - možnost nehumanega in ponižujočega ravnanja - kršenje konvencijskih pravic - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji
Revident z revizijskimi navedbami izpodbija pravilnost ocene vseh predloženih dokazov in dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, ter pravilnost uporabe standardov po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, vendar njegov očitek dejansko pomeni, da bi moral biti materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča drugačen, če bi se oprlo na drugačno dejansko stanje. Izkaže se torej, da revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne zmotni uporabi materialnega prava. V revizijskem postopku pa ni več mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne ob sklicevanju na dokazne listine oziroma na napačno dokazno oceno, obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah pa pomenijo prav to. Da bi Vrhovno sodišče lahko dovolilo revizijo, bi torej moralo presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3-d. ZMZ člen 51, 55, 55/1-5, 55/1-6.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - objektivna merila za omejitev gibanja - neskladje med ZMZ in Direktivo - neposredni učinek direktive - sorazmernost ukrepa - preprečitev odstranitve iz države - odločanje po prostem preudarku
Da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, pa ga ni začel (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) po vsebini pomeni objektivno merilo, ki ga določa že sama Direktiva. Okoliščina, da je prosilec vložil prošnjo zgolj z namenom otežitve odstranitve iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), pa je prav tista, ki jo kot pomembno za odločanje o pridržanju po točki (d) tretjega odstavka člena 8 določa Direktiva. ZMZ torej vsebuje potrebno objektivno merilo in podlago za odreditev ukrepa omejitve gibanja (z vsebino pridržanja), zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi moral ZMZ vključevati tudi za uporabo teh razlogov še dodatna objektivna merila(1). Pri tem se Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi zato ni treba opredeliti do vprašanja obsega pooblastila za določitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu (3. odstavek člena 8 Direktive).
ZIPRS1314 člen 33, 46, 46/3. ZFO-1 člen 21, 21/1, 23, 23/1.
sofinanciranje iz javnih sredstev - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - vračilo namenskih sredstev EU - podlaga za vračilo - zahteva pristojnega organa - (ne)potrebnost pravnomočne sodne odločbe o vračilu
Pri zavrnitvi pravice do sredstev iz 21. člena ZFO-1 se ZIPRS1314 v 46. členu izrecno sklicuje na določbo 33. člena istega zakona, iz katere tudi po presoji Vrhovnega sodišča v drugem odstavku jasno izhaja, da neposredni uporabnik državnega ali občinskega proračuna, ki je prejel namenska sredstva iz EU, izvede vračilo na podračun v okviru enotnega zakladniškega računa države že zgolj na zahtevo pristojnega organa. Navedena zakonska določba je nedvoumna že na podlagi pravil jezikovne razlage vsebine pravnih norm in ne dopušča razlage, kot jo zagovarja revidentka, prav tako pa, kot je to presodilo že sodišče prve stopnje, takšno razumevanje sporne določbe izhaja tudi iz njene namenske razlage.
obnova sodnega postopka - pravni interes za obnovo - lokalna samouprava - stranka z interesom - zakonitost aktov sveta lokalne skupnosti
Sodba je odločila v posebni obliki spora med dvema organoma lokalne skupnosti, z njo pa je bilo odločeno o zakonitosti aktov sveta lokalne skupnosti, s katerimi pa predlagatelj ni pridobil nobenih pravic ali pravnih koristi, ki bi se nanašale nanj kot na posameznika, temveč je pri njihovem sprejemanju in izvrševanju sodeloval le kot župan, torej organ občine. Vse posledice, ki naj bi osebno prizadevale predlagatelja obnove zato iz navedene sodbe ne izvirajo in so zgolj posredne, zaradi nestrinjanja s posameznimi deli obrazložitve sodbe sodišča pa obnove zoper njo tudi ni mogoče dovoliti.
ZDMV člen 3, 3/1, 5, 7, 7/1, 11, 11/1, 11/4. URS člen 14, 14/2.
davek na motorna vozila - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - vračilo davka na motorna vozila - sprostitev vozil v promet - nastanek davčne obveznosti - uničena vozila pred prvo registracijo - izvoz vozila pred prvo registracijo - povračilo škode - načelo enakosti - različni položaji
Namen vračila davka po 11. členu ZDMV je v preprečitvi kopičenja davka (v različnih državah) zaradi prenosa vozila, zaradi česar je predvideno vračilo plačanega DMV za motorna vozila, ki se v RS ne registrirajo, ker zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo članico EU teritorialno zapustijo njeno ozemlje, a še naprej obstajajo in se bodo tudi uporabljala v prometu, vendar ne na ozemlju RS. Ni pa namen 11. člena ZDMV v povračilu škode (v katero je lahko zajet tudi znesek plačnega DMV), ki zavezancu nastane zaradi uničenja vozil, ki se v prometu ne bodo nikoli (več) uporabljala, ne v RS ne v drugi državi.
Ker primerjana položaja, ko vozila zapustijo ozemlje RS zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo pred prvo registracijo in ko so vozila uničena pred prvo registracijo, nista bistveno enaka položaja, ki bi zahtevala enako obravnavo, stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov, da se revidentki plačan DMV za vozila, ki so bila uničena v požaru, še preden so bila registrirana, ne vrne, po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave.
UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
VS1015653
ZUP člen 180, 225, 225/5. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1-4.
vrnitev v prejšnje stanje zaradi prepozne pritožbe - nepravilna vročitev upravnega akta - razveljavitev klavzule pravnomočnosti - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z nepravočasno vloženo pritožbo zoper upravni akt in sklep o zavrnitvi zahteve za razveljavitev klavzule pravnomočnosti nista akta, ki ju je mogoče (samostojno) izpodbijati v upravnem sporu.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015654
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tuje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III) člen 2, 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva) člen 10. ZMZ člen 51, 59. ZTuj-2 člen 68, 68/1.
pridržanje - predaja odgovorni državi članici EU - uporaba Uredbe Dublin III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - učinkovitost evropskega prava - effet utile
Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz 28. člena Uredbe Dublin III je treba upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije za presojo nevarnosti pobega posameznega prosilca.
Ker je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi z ustrezno razlago nacionalnih pravnih norm, je presodilo, da uporaba navedbe zahteve opredelitve omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III.
zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - - trditvena podlaga - ugotavljanje dejstev, ki jih stranka ni navajala - sodba presenečenja
Dejstva, da naj bi bila glavna dejavnost tožene stranke posredovanje začasne delovne sile, ni zatrjevala nobena stranka v postopku, zato revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP.
Obenem je zaradi navedenega podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja glede vprašanja, ali tožena stranka opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu in ali gre pri odpovedani pogodbi o zaposliti zato za pogodbo iz 59. člena ZDR-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - neprimerno obnašanje delavca - odklonitev delovnih nalog - okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati
Gledano samo ravnanje tožnika v pisarni direktorice poslovalnice revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ko je zavestno odklonil odrejeno delo ter imel neprimeren odnos do nadrejenih delavcev, ki je daleč presegal nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje v kontaktih pri opravljanju dela po navodilih, kar je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja. Utemeljeno pri tem tožena stranka opozarja na zahtevani nivo komuniciranja v dejavnosti bančništva in finančnih storitev ter na utemeljena pričakovanja, da se imajo zaposleni v njeni dejavnosti vedno v oblasti. Je pa pri tem sodišče v okviru določb prvega odstavka 109. člena ZDR-1 utemeljeno upoštevalo tudi druge okoliščine v zvezi s tem tožnikovim ravnanjem, zlasti ugotovitev, da je bil tožnik sam do svojega ravnanja kritičen, ko se je pomiril, da se je obema nadrejenima po premisleku opravičil (še preden je stekel postopek izredne odpovedi) in sta le ta opravičilo tudi sprejela in da je dodatna dela, ki jih je v razburjanju najprej odklanjal, po premisleku sprejel in jih začel korektno opravljati ter da je bil sicer resen in dober delavec. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da kljub kršitvi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka oziroma nasploh nadaljevati.
starostna pokojnina - pridobitev pravice do starostne pokojnine - prehodne določbe zakona - veljavnost ZPIZ-2
Pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za priznanje pravic po določbah ZPIZ-1, morajo nastati že v času veljavnosti tega zakona, da se lahko po prehodnih določbah ZPIZ-2 upoštevajo pri priznavanju pravic po določbah ZPIZ-1 (prva odstavka 390. in 391. člena ZPIZ-2).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - pravilno vročanje - vročitev pooblaščencu - smiselna uporaba pravil pravdnega postopka
Četrti odstavek 88. člena ZDR-1 res določa, da se delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo šestega odstavka 88. člena ZDR-1 o tem, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. V 88. členu ZDR-1 ni določb o tem, kako se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delavcu, ki ima pooblaščenca, zato se glede tega vprašanja smiselno uporablja določba prvega odstavka 137. člena ZPP o tem, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, če ni v ZPP drugače določeno.
Smiselna uporaba pravil pravdnega postopka glede vročanja odpovedi pride v poštev ravno glede vprašanj, ki jih ZDR-1 ne ureja in jih tudi ne izključuje.
Delodajalec je dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - alkoholiziranost na delovnem mestu - okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja
Stališče tožene stranke, da je mogoče za vsako tudi najmanjšo stopnjo prisotnosti alkohola na delu podati delavcu zgolj izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na druge okoliščine na strani delavca, je v nasprotju z določbami prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti delavca, ko z njim tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Da uveljavi svoj legitimni interes za preprečitev alkoholiziranosti na delu, je imela tožena stranka v primerih, kakršen je bil tožnikov, na voljo tudi druge blažje ukrepe, ki so bili predvideni v njenem Pravilniku (disciplinski postopek, redna odpoved - 18. člen Pravilnika).
odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost zaradi invalidnosti - postopek odpovedi invalidu - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po tem, ko mu je bila priznana invalidnost III. kategorije, ne pomeni, da je bilo zanj na voljo ustrezno delovno mesto, in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zato nezakonita.
To, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo šele po prejemu mnenja komisije z dne 12. 9. 2014 pomeni, da je ravnala zakonito, torej v skladu z določbami zakonov, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
ZDR člen 81, 110, 111, 111/1, 111/1-2. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - trditvena podlaga - trditveno breme - dokazno breme - okoliščine in interesi za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Zaradi določbe drugega odstavka 82. člena ZDR ni mogoče zanemariti določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.
Prav direktorjeva izguba zaupanja (do katere je prišlo kljub dotedanjemu tožničinemu dobremu delu) je odločilna okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, saj je medsebojno zaupanje med poslovno sekretarko in direktorjem ključnega pomena za dobro in uspešno sodelovanje.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - individualni delovni spor - pravdna zadeva - civilno pravno razmerje
Iz dejanskih navedb tožbe ne izhaja, da bi bila tožnik in toženec v delovnem razmerju in da bi šlo pri vtoževanem znesku za obveznost iz delovnega razmerja. Če bi bil obstoj faktičnega delovnega razmerja pravni temelj tožbenega zahtevka, bi tožnik obstoj takšnega razmerja moral zatrjevati in tudi postaviti zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
Stranki sta sklenili dogovor, da bo tožnik opravil telesno delo (kmetijska dela in opravila) na parcelah toženca, ta pa se je kot naročnik zavezal, da mu bo za to plačal.
Ta spor glede na navedbe v tožbi in vsebino tožbi priloženega zahtevka, potrebno opredeliti kot spor iz civilno pravnega razmerja dveh fizičnih oseb v smislu določbe 1. člena ZPP, v povezavi s točko II/1 99. člena ZS.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - diskriminacija
Ukinitev tretje izmene je utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega delodajalec lahko ugotovi prenehanje potrebe po delu enega delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Če je delodajalec pri izbiri med tremi delavci, ki so delali na delovnem mestu, na katerem je prenehala potreba po delu enega pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izbral dva na podlagi kriterija izobrazbe oziroma dodatnih znanj, to ne pomeni diskriminacije.
ZVis člen 6, 53, 55, 56, 57. ZSPJS člen 1, 2, 7, 12, 13, 16, 19, 20.
kolektivni delovni spor - javni uslužbenci - skladnost splošnega akta z zakonom in kolektivno pogodbo - pravilnik univerze - visokošolski učitelj - napredovanje v višji naziv - začetek obdobja napredovanja - sprememba višine plače
Med posameznimi izrazi v ZSPJS je tudi izraz „naziv,“ ki je opredeljen kot poimenovanje, ki ga javni uslužbenec pridobi z imenovanjem, izvolitvijo, podelitvijo ali napredovanjem v skladu z zakonom (2. člen ZSPJS). Glede na to opredelitev med nazive po ZSPJS spadajo tudi nazivi iz ZVis – docent, izredni profesor, redni profesor, itd.
Neutemeljeno je tolmačenje, da teh nazivov ni mogoče upoštevati ali primerjati z nazivi po ZJU.
Delovno mesto visokošolskega učitelja ni delovno mesto visokošolskega učitelja docenta, delovno mesto visokošolskega učitelja izrednega profesorja in delovno mesto visokošolskega učitelja rednega profesorja, saj so to v opisih delovnih mest navedeni le nazivi visokošolskih učiteljev, opisi del in nalog pa niso različni. V vseh nazivih se opravljajo naloge visokošolskega učitelja. Nasprotna presoja sodišča druge stopnje je zato napačna in ne upošteva obstoječe ureditve.
Javni uslužbenec torej lahko napreduje v višji plačni razred po postopku napredovanja vsaka tri leta, pri čemer je pogoj za napredovanje delovna uspešnost, ki je izkazana v napredovalnem obdobju, poleg tega pa zakon določa tudi uvrstitev v (višji) plačni razred v primeru imenovanja v naziv oziroma višji naziv. Napredovanje v višji plačni razred in določitev plačnega razreda ob imenovanju v (višji) naziv se ne izključujeta.
V primeru habilitacijskega naziva formalno ne gre za napredovanje v smislu predvidenega „horizontalnega“ napredovanja v plačnih razredih (17. člen ZSPJS), temveč za določitev višje plače zaradi višjega naziva (19. in 20. člen ZSPJS). Določba 9. člena Pravilnika opredeli tudi „napredovanje v nazivu delovnega mesta“ in določa dodatne pogoje in postopke za višjo plačo po pridobitvi višjega habilitacijskega naziva. Takšna določba ni v skladu z ZSPJS in KPDVI. ZSPJS in KPDVI namreč ne določata dodatnih pogojev in postopkov za določitev višje plače ter ne napotujeta na možnost dodatnega drugačnega urejanja z internimi pravili zavoda po pridobitvi višjega habilitacijskega naziva. To je razumljivo, saj gradita sistem, ki temelji na načelu enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah.