izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - alkoholiziranost na delovnem mestu - okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja
Stališče tožene stranke, da je mogoče za vsako tudi najmanjšo stopnjo prisotnosti alkohola na delu podati delavcu zgolj izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na druge okoliščine na strani delavca, je v nasprotju z določbami prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti delavca, ko z njim tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Da uveljavi svoj legitimni interes za preprečitev alkoholiziranosti na delu, je imela tožena stranka v primerih, kakršen je bil tožnikov, na voljo tudi druge blažje ukrepe, ki so bili predvideni v njenem Pravilniku (disciplinski postopek, redna odpoved - 18. člen Pravilnika).
odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost zaradi invalidnosti - postopek odpovedi invalidu - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po tem, ko mu je bila priznana invalidnost III. kategorije, ne pomeni, da je bilo zanj na voljo ustrezno delovno mesto, in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zato nezakonita.
To, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo šele po prejemu mnenja komisije z dne 12. 9. 2014 pomeni, da je ravnala zakonito, torej v skladu z določbami zakonov, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
ZDR člen 81, 110, 111, 111/1, 111/1-2. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - trditvena podlaga - trditveno breme - dokazno breme - okoliščine in interesi za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Zaradi določbe drugega odstavka 82. člena ZDR ni mogoče zanemariti določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.
Prav direktorjeva izguba zaupanja (do katere je prišlo kljub dotedanjemu tožničinemu dobremu delu) je odločilna okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, saj je medsebojno zaupanje med poslovno sekretarko in direktorjem ključnega pomena za dobro in uspešno sodelovanje.
starostna pokojnina - pridobitev pravice do starostne pokojnine - prehodne določbe zakona - veljavnost ZPIZ-2
Pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za priznanje pravic po določbah ZPIZ-1, morajo nastati že v času veljavnosti tega zakona, da se lahko po prehodnih določbah ZPIZ-2 upoštevajo pri priznavanju pravic po določbah ZPIZ-1 (prva odstavka 390. in 391. člena ZPIZ-2).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - neprimerno obnašanje delavca - odklonitev delovnih nalog - okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati
Gledano samo ravnanje tožnika v pisarni direktorice poslovalnice revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ko je zavestno odklonil odrejeno delo ter imel neprimeren odnos do nadrejenih delavcev, ki je daleč presegal nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje v kontaktih pri opravljanju dela po navodilih, kar je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja. Utemeljeno pri tem tožena stranka opozarja na zahtevani nivo komuniciranja v dejavnosti bančništva in finančnih storitev ter na utemeljena pričakovanja, da se imajo zaposleni v njeni dejavnosti vedno v oblasti. Je pa pri tem sodišče v okviru določb prvega odstavka 109. člena ZDR-1 utemeljeno upoštevalo tudi druge okoliščine v zvezi s tem tožnikovim ravnanjem, zlasti ugotovitev, da je bil tožnik sam do svojega ravnanja kritičen, ko se je pomiril, da se je obema nadrejenima po premisleku opravičil (še preden je stekel postopek izredne odpovedi) in sta le ta opravičilo tudi sprejela in da je dodatna dela, ki jih je v razburjanju najprej odklanjal, po premisleku sprejel in jih začel korektno opravljati ter da je bil sicer resen in dober delavec. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da kljub kršitvi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka oziroma nasploh nadaljevati.
zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - - trditvena podlaga - ugotavljanje dejstev, ki jih stranka ni navajala - sodba presenečenja
Dejstva, da naj bi bila glavna dejavnost tožene stranke posredovanje začasne delovne sile, ni zatrjevala nobena stranka v postopku, zato revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP.
Obenem je zaradi navedenega podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja glede vprašanja, ali tožena stranka opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu in ali gre pri odpovedani pogodbi o zaposliti zato za pogodbo iz 59. člena ZDR-1.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - dejansko stanje - izvajanje dokazov - načelo neposrednosti - sprememba dejanskega stanja brez pritožbene obravnave
Če ugotovi prvostopenjsko sodišče pravno pomembno dejstvo tudi na podlagi zaslišanja strank ali prič, višje sodišče brez obravnave ne more spreminjati dejanskega stanja. Smisel obvezne pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti, saj mora imeti pritožbeno sodišče pri izvajanju kontrolne funkcije, ko podvomi v pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega (tudi) z neposredno izvedenimi dokazi, enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče.
Ker je torej temeljni predpogoj, to je obstoj utemeljenega suma, podan, kot je to ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu, je treba glede na pritožbene navedbe, presoditi še ali je v konkretnem primeru podana še sorazmernost glede trajanja pripora. Pri tem se pritožnica utemeljeno sklicuje na merila glede trajanja pripora, ki jih je postavilo ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji in jih je upoštevalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-45/16 z dne 17. 3. 2016. Merila so naslednja: 1.) dolžina pripora; 2.) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3.) posledice pripora za ustavnega pritožnika; 4.) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; 5.) zapletenost primera ter 6.) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera je Vrhovno sodišče presodilo, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen. Kot je bilo že pojasnjeno in kot uveljavlja tudi pritožnica, je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, za kar mu je bila izrečena kazen eno leto zapora. Zagovornica je s pritožbo uspela in je bila zadeva vrnjena na sodišče prve stopnje v ponovno sojenje torej v ponovno izvajanje dokazov in po vsej verjetnosti pritegnitev novih prič. Navedeno pa bo seveda zahtevalo daljši čas obravnavanja, k temu pa obdolženec s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval. Nadalje je Vrhovno sodišče presodilo še naravo samega kaznivega dejanja, predvsem posamične očitke izvršitvenih ravnanj, za katere je pritožbeno sodišče posebej poudarilo, da je potrebno ob ponovni presoji obdolženčevega zagovora presoditi ali morda ne gre za prekršek ali pa niti za prekršek ne, ter navedeno primerjalo z dolžino pripora. Obe merili, to je prispevek pritožnika k trajanju pripora in primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, po presoji Vrhovnega sodišča govorita v prid odprave pripora, saj bi nadaljnje bivanje v priporu pomenilo nesorazmerno dolg poseg v njegovo svobodo. Pri tem je seveda upoštevalo še dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan pred sodiščem, zaradi česar je pričakovati tudi, da ga je odvzem prostosti v trajanju šestih mesecev do te mere spametoval, da oškodovanke ne bo več nadlegoval, ne osebno in ne preko telefona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - LASTNINJENJE
VS0018412
ZPP člen 367a, 367a/1. SZ člen 117. ZLNDL.
dopuščena revizija - veljavnost vknjižbe lastninske pravice - večstanovanjska stavba - posamezen del stavbe - skupni prostori - družbena lastnina - lastninjenje - občina -
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sporni prostor predstavlja posamezni del ali skupni prostor v smislu določb Stanovanjskega zakona, in glede vprašanja pravilne materialnopravne podlage za lastninjenje tega prostora.
ZP-1 člen 65, 65/5, 65/9, 155, 155/2. URS člen 22, 29, 29/1-3.
bistvene kršitve določb postopka – pravice obrambe – enako varstvo pravic – izvajanje dokazov v korist kršitelja – odgovornost lastnika vozila – obrnjeno dokazno breme
Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010) obrazložilo, da je treba obdolžencu v postopku o prekršku zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, kar pomeni, da mu je treba dati ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kot kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, je treba šteti jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS v povezavi z 29. členom URS. Ustavno sodišče je v odločbah Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 in U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 zavzelo stališče, da iz 22. člena URS izhajata pravici obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj ter da je
navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter se nato izjavi o rezultatih dokazovanja.
Ustavno sodišče je obrazložilo, da je opis dejanskega stanja prekrška posebna
oblika procesnega gradiva, ki mora vsebovati vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, ter da gre vsebinsko za zapis zaznav priče (očividca). Praviloma gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na (obdolženčevo) pravno sredstvo, ki vsebinsko zajema vsaj konkretizacijo očitka, to je element, ki v kaznovalnih postopkih klasično sodi v tenor obtožnega akta oziroma odločbe ali sodbe. Ustavno sodišče je zaključilo, da 22. člen URS storilcu zagotavlja tudi možnost, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ praviloma sestavi po vložitvi zahteve za sodno varstvo.
Ob stališčih, zavzetih v zgoraj navedenih odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter glede na opisano ravnanje prekrškovnega organa in sodišča je treba zaključiti, da v obravnavanem primeru storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejanskih vidikih zadeve, posledično pa (kot navaja vrhovni državni tožilec) mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena URS); storilcu s tem niso bila zagotovljena tista minimalna jamstva, ki še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka. V obravnavanem primeru je bil storilec s fotografijo prekrška in opisom dejanskega stanja, ki ga je podal prekrškovni organ, seznanjen z vročitvijo plačilnega naloga, storilec pa se je v zahtevi za sodno varstvo izjavil o dejanskih vidikih obravnavanega prekrška. Sodišče je kljub temu, da je bil storilec z vročitvijo plačilnega naloga prvič seznanjen s fotografijo in dejanskim opisom prekrška, zaključilo, da je storilec že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo izčrpal svojo pravico do izjave (t. i. prekluzija), s čemer sodišče storilcu ni omogočilo, da bi se lahko izjavil o fotografiji prekrška in opisu dejanskega stanja prekrška oziroma je storilcu onemogočilo izpodbijanje dejanske podlage sodbe o zahtevi za sodno varstvo, s čimer je kršilo določbo 22. člena URS.
dopuščena revizija - varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - dogovor o skupni poti - obligacijski dogovor - preklic dogovora - učinki pogodbe med pogodbenikoma in njunimi pravnimi nasledniki - načelo relativnosti - prenehanje obveznosti - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - načelo vestnosti in poštenja
Ugotovljena vsebina v okviru upravnega postopka doseženega dogovora in za potrebe gradenj določen (dogovorjen) status zemljišča (dovozna pot) ne daje podlage za sklepanje o časovno nedoločenem razmerju med strankama in posledično podlage za odpoved na način iz 333. člena OZ.
Čeprav z dogovorom, s katerim sta tožnica in prva toženka uredili dostop do objektov na svojih nepremičninah, nista pridobili stvarne pravice, pa vseh posledic, ki iz njega izhajajo, ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti iz 125. člena OZ. Kljub nesporni obligacijski naravi dogovora namreč že njegova vsebina in predmet predpostavljata dejanske učinke za tretje. Dogovorjen in zgrajen skupni dovoz do njunih nepremičnin ne more pomeniti drugega, kot da po tej poti do njih dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni. Tretji, ki po sporni poti dostopajo do objektov tožnice in prve toženke, ne izvršujejo svojih pravic kot (njuni morebitni) pravni nasledniki, temveč le upravičenje, ki sta si ga medsebojno izgovorili tožnica in prva toženka.
Glede veljavnosti menice zadošča, da je na menici podpis trasanta, ne glede na to ali je ta podpis resničen ali ne, zato je revizijski očitek, da bi bila zaradi morebitno nepravilnega podpisa trasanta menica nična, zmoten.
sodne počitnice - nujna zadeva - tek procesnih rokov - postopek z izrednimi pravdnimi sredstvi - revizija - rok za vložitev revizije
Za sklepanje, da bi spor v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi prenehal biti spor v smislu določbe 83. člena ZS, ni nobene pravne oziroma zakonske podlage. Velja ravno nasprotno: postopek z izrednim pravnim sredstvom je faza še vedno istega postopka.
Vlomen vstop v tuje stanovanje in iskanje predmetov v njem ne pomenita le ogrozitve premoženjskih, temveč tudi prekršitev osebnostnih pravic oškodovancev.
odločba o odvzemu premoženjske koristi – način odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, je treba primarno odvzeti v obliki, v kateri je bila pridobljena (prvi odstavek 75. člena KZ-1), in šele, če to ni mogoče, se vzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1).
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - subjektivna in objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - preložitev naroka - razlog za preložitev naroka - sprememba pooblaščenca - načelo kontradiktornosti - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do sojenja v razumnem roku - dokazovanje - prekluzija - dokazni predlog - dokazna tema - ponovno odprtje glavne obravnave - dopolnitev dokaznega postopka - sklep procesnega vodstva
Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zato omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Ob dejstvu, da je tožena stranka dotedanjemu pooblaščencu sama preklicala pooblastilo dva dni pred narokom in pooblastila drugega pooblaščenca, je s tem prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec v tako kratkem času ne bo uspel (v celoti) pripraviti na narok za glavno obravnavo, ki je bil za dne 9. 4. 2014 določen že na naroku dne 28. 2. 2014. Vzrok za nastalo procesno situacijo tako v celoti izvira iz sfere tožene stranke, pri čemer ta ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oziroma preprečiti. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.
Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem (npr. dodatno zaslišanje) ali novega izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog.
zahteva za varstvo zakonitosti – zmotna ugotovitev dejanskega stanja – bistvene kršitve določb kazenskega postopka – pravice obrambe – izvajanje dokazov v korist obdolženca – odločanje o dokaznem predlogu – zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Sodišči prve in druge stopnje sta presodili predloga za izvedbo dokazov s stališča njihove pomembnosti za razsojo v tej kazenski zadevi. Ocenili sta, pri presoji predlogov ter izvedenih dokazov, da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna, da ni utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, da dokaza ne predstavljata vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim historičnim dogodkom in da ne gre za dokaza, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - LASTNINJENJE
VS0018449
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - lastninjenje - družbena lastnina - občina - pravica uporabe - večstanovanjska stavba - skupni deli stavbe - posamezni deli stavbe
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali sporni prostor predstavlja posamezni del ali skupni prostor v smislu določb Stanovanjskega zakona in glede vprašanja pravilne materialnopravne podlage za lastninjenje predmetnega prostora.