Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
ZUPJS člen 37a.. ZSDP-1 člen 57, 57/3.. ZUP člen 57, 96.
prepozna pritožba
Glede na to, da je tožnica na vlogi za uveljavljanje pravic iz starševskega varstva navedla naslov stalnega prebivališča in kot je izpovedala sama, ima na naslovu stalnega prebivališča urejen hišni predalčnik in tudi ni mogoče, da bi pošto prevzel kdo drug, je Center za socialno delo pravilno odločbo in sklep z dne 10. 2. 2016 tožnici poslal na naslov stalnega prebivališča. Upravni organ namreč stranki skladno z določbo 96. člena ZUP vroča pisanje na naslov, ki ga stranka sama navede. Zato tudi v konkretnem primeru ni bilo nobene podlage, da bi tožena stranka poizvedovala, kje ima tožnica naslov za vročanje.
Ob nespornem dejstvu, da je bila odločba in sklep Centra za socialno delo z dne 10. 2. 2016 odpremljena isti dan 10. 2. 2016 na naslov stalnega prebivališča tožnice in da je imela pravilen pravni pouk, se skladno s 57. členom ZSDP-1 in enako skladno s 37. a členom ZUPJS, odločba šteje za vročeno 2. 3. 2016, rok 15 dni za pritožbo pa je potekel 17. 3. 2016. S potekom tega datuma je odločba in sklep z dne 10. 2. 2016 postala dokončna in pravnomočna. Zato je bila pritožba, ki jo je tožnica vložila 30. 5. 2016, vložena po izteku roka in prepozno.
ZUTD člen 11, 129, 154, 156, 157.. - člen 42, 42/4, 54, 54/2.. ZUP člen 9.. URS člen 22.
evidenca brezposelnih oseb - načelo zaslišanja strank
V postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb zgolj predložitev ali nepredložitev določenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, temveč morajo biti stranki zagotovljene temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta. Takšna temeljna procesna garancija je tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Gre za procesno pravico stranke, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le, če ni v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Pomen načela zaslišanja stranke v upravnem postopku, posebej pa še v postopku uveljavljanja socialnih pravic, je poudarjen tudi v sodni praksi revizijskega sodišča. Pomeni, da z izdajo izpodbijanih upravnih aktov ni bil kršen le 2. odstavek 54. člena Pravilnika, temveč tudi 9. člen ZUP, zaradi česar izpodbijani odločbi ne moreta biti zakoniti.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - obnova postopka - potek roka
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.
ZUP člen 260.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 29, 42, 52, 53.. ZPIZ-1 člen 36.
vdovska pokojnina - obnova postopka
Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.
URS člen 158.. ZUP člen 129, 260, 263, 267, 267/2.
pravnomočnost - obnova postopka - rok za vložitev predloga - vdovska pokojnina
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00003482
URS člen 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZGO-1 člen 56, 62, 62/1, 62/2, 66, 66/, 66/1-6, 74b. ZUP člen 43.
odškodninska odgovornost države za delovanje njenih organov - protipravno ravnanje državnega organa - odpravljiva napaka - (ne)zavestno nezakonito ravnanje - protispisnost - izdaja gradbenega dovoljenja - obnova upravnega postopka - obnova upravnega postopka stranski udeleženec - predhoden preizkus formalnih pogojev za obnovo postopka
Pravilnost odločitve v tej zadevi ni odvisna od dejstva, da sta bili obe odločbi MOP pravnomočno odpravljeni, saj vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema. Tožeča stranka ni dokazala, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa.
Upravno sodišče v nobenem delu ugotovljenega odločilnega dejanskega, materialnopravnega ali procesnega stanja ni ugotovilo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je odločbi MOP razveljavilo zato, ker S. Z. nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa MOP z dne 8. in 9. 8. 2011. Napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, same zase ne morejo več pomeniti protipravnega ravnanja.
Za vstop stranskega udeleženca v redni postopek izdaje gradbenega dovoljenja mora vsaka oseba z gotovostjo izkazati pravni interes. Zaradi odločbe US, s katero so bili razveljavljeni prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, pa je upravni organ zavezoval tudi drugi del izreka te ustavne odločbe, in sicer, da osebe, ki so izpolnjevale po tem izreku določene pogoje, lahko vložijo predlog za obnovo postopka. Za predhoden preizkus formalnih pogojev pa je pri obnovi postopka treba zgolj verjetno izkazati okoliščine, na katere se opira predlog in okoliščine, da je bil ta podan v zakonskem roku.
Tožeča stranka uveljavlja še, da so v izpodbijani sodbi zaključki glede obstoja protipravnosti protispisni. Pri tem ne napada napačnega povzemanja vsebine odločbe upravnega sodišča, temveč interpretacijo sodišča prve stopnje o njuni vsebini, ker da je sklep o tem, da ni kvalificiranih oblik protipravnosti, v nasprotju z odločbami upravnega sodišča. Tožeča stranka torej uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče pa ugotavlja, da te pritožbene trditve niso relevantne, saj se dejstvo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP ugotavlja v tem odškodninskem postopku.
ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.
Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi prvega odstavka 238. člena ZUP pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po prvem odstavku 236. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Pritožba vložena 2. 7. 2014 je bila, upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013 nedvomno prepozna.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-8, 98, 100.a, 147, 148.. ZGO-1 člen 146, 146/3, 158, 159.
stanje zemljiške knjige ob vpisu - pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo - zaznamba prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - smiselna uporaba pravil - vodenje inšpekcijskega postopka - listine, ki so podlaga za vpis
V ZGO-1 in tudi ne v določbah ZZK-1 ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
ZPIZ-1 člen 13, 159, 288. ZMEPIZ-1 člen 74, 75, 80, 87. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZDavP-2-UPB4 člen 74.
lastnost zavarovanca
S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.
V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se ne odloča o lastninski pravici, niti o posameznih, iz nje izvirajočih upravičenj (konkretno pravico stvar uporabljati oz. na nepremičnini graditi), saj mora biti slednja podana že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, sicer upravni organ zahtevo zavrne. Tudi v primeru, če se ugotovi, da gradbeno dovoljenje ne velja več, s tem tožeči stranki ni odvzeta pravica do gradnje. Tožeča stranka za postavljen zahtevek, naj se ugotovi, da ima pravico zgraditi hotelski objekt, sploh nima pravnega interesa.
Ugotovitev, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, po vsebini dejansko pomeni odločitev, da izdano gradbeno dovoljenje ne učinkuje več, zaradi česar upravičenci ne morejo več črpati pravice da izvedejo legalno gradnjo. Glede na navedeno, je za ugotovitev o tem, da gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati, potrebno od upravnega organa, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe.
Kljub temu, da je tožnica na vnaprej pripravljenem obrazcu 12. 12. 2014 označila, da uveljavlja starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1, pa bi morala tožena stranka presoditi, ali morebiti tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter v tem primeru skladno z določbo 7. člena ZUP omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki naložilo, da presodi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter nato o zadevi ponovno odloči.
Tožeča stranka v tožbi toženi stranki ne očita neplačila okoljske dajatve za onesnaževanje, za kar tudi ne bi bila pristojna, temveč zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je bila plačana okoljska dajatev neupravičeno in pravno zmotno, zgolj prihodek proračuna občine X, čeprav bi morala biti, glede na lokacijo odlagališča, tudi prihodek proračuna tožeče stranke. Ko je telo odlagališča na območju več občin, mora namreč zavezanec za plačilo okoljske dajatve mesečni obračun okoljske dajatve sestaviti in predložiti carinskemu organu za vsako občino posebej. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenost do prejema ustreznega dela, s strani tožene stranke že v celoti plačane okoljske dajatve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja upravne zadeve, temveč premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama, ki sodi v pristojnost sodišča.
odškodninska tožba - odgovornost države za delo upravnega organa - povrnitev premoženjske škode - stroški upravnega postopka
Tožbeni zahtevek sicer predstavlja le razliko med seštevkom iz treh odvetnikovih računov in zneskom, ki ga je dobil povrnjenega od investitorjev v upravnem postopku na podlagi odločb upravnega organa, vendar to še ne pomeni, da ta vrednost avtomatično predstavlja tožnikovo škodo, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00001231
ZPP člen 274. ZDR-1 člen 137. ZUP člen 224, 224/1.
povračilni zahtevek - odločba upravnega organa - refundacija nadomestila plače - odprava upravne odločbe - zavrženje tožbe - gospodarski spor
Ko se pritožnik zavzema za odpravo upravnih odločb v gospodarskem sporu, v katerem je predmet odločanja povračilni zahtevek, ne more uspeti z argumentom, da bo zaradi odločitve sodišča v tem sporu ostala v veljavi dokončna upravna odločba. Upravna odločba je bila izdana v upravnem postopku, zato jo je mogoče odpraviti le na zakonsko določen način.
ZSVarPre člen 34, 34/2.. ZUP člen 103, 103/1, 104, 104/1, 105, 105/1.
izredna denarna socialna pomoč - vrnitev v prejšnje stanje
Predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre, zato tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči pravilno zavrnilo.