ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00003482
URS člen 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZGO-1 člen 56, 62, 62/1, 62/2, 66, 66/, 66/1-6, 74b. ZUP člen 43.
odškodninska odgovornost države za delovanje njenih organov - protipravno ravnanje državnega organa - odpravljiva napaka - (ne)zavestno nezakonito ravnanje - protispisnost - izdaja gradbenega dovoljenja - obnova upravnega postopka - obnova upravnega postopka stranski udeleženec - predhoden preizkus formalnih pogojev za obnovo postopka
Pravilnost odločitve v tej zadevi ni odvisna od dejstva, da sta bili obe odločbi MOP pravnomočno odpravljeni, saj vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema. Tožeča stranka ni dokazala, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa.
Upravno sodišče v nobenem delu ugotovljenega odločilnega dejanskega, materialnopravnega ali procesnega stanja ni ugotovilo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je odločbi MOP razveljavilo zato, ker S. Z. nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa MOP z dne 8. in 9. 8. 2011. Napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, same zase ne morejo več pomeniti protipravnega ravnanja.
Za vstop stranskega udeleženca v redni postopek izdaje gradbenega dovoljenja mora vsaka oseba z gotovostjo izkazati pravni interes. Zaradi odločbe US, s katero so bili razveljavljeni prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, pa je upravni organ zavezoval tudi drugi del izreka te ustavne odločbe, in sicer, da osebe, ki so izpolnjevale po tem izreku določene pogoje, lahko vložijo predlog za obnovo postopka. Za predhoden preizkus formalnih pogojev pa je pri obnovi postopka treba zgolj verjetno izkazati okoliščine, na katere se opira predlog in okoliščine, da je bil ta podan v zakonskem roku.
Tožeča stranka uveljavlja še, da so v izpodbijani sodbi zaključki glede obstoja protipravnosti protispisni. Pri tem ne napada napačnega povzemanja vsebine odločbe upravnega sodišča, temveč interpretacijo sodišča prve stopnje o njuni vsebini, ker da je sklep o tem, da ni kvalificiranih oblik protipravnosti, v nasprotju z odločbami upravnega sodišča. Tožeča stranka torej uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče pa ugotavlja, da te pritožbene trditve niso relevantne, saj se dejstvo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP ugotavlja v tem odškodninskem postopku.
Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi prvega odstavka 238. člena ZUP pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po prvem odstavku 236. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Pritožba vložena 2. 7. 2014 je bila, upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013 nedvomno prepozna.
ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-8, 98, 100.a, 147, 148.. ZGO-1 člen 146, 146/3, 158, 159.
stanje zemljiške knjige ob vpisu - pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo - zaznamba prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - smiselna uporaba pravil - vodenje inšpekcijskega postopka - listine, ki so podlaga za vpis
V ZGO-1 in tudi ne v določbah ZZK-1 ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe.
ZPIZ-1 člen 13, 159, 288. ZMEPIZ-1 člen 74, 75, 80, 87. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZDavP-2-UPB4 člen 74.
lastnost zavarovanca
S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se ne odloča o lastninski pravici, niti o posameznih, iz nje izvirajočih upravičenj (konkretno pravico stvar uporabljati oz. na nepremičnini graditi), saj mora biti slednja podana že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, sicer upravni organ zahtevo zavrne. Tudi v primeru, če se ugotovi, da gradbeno dovoljenje ne velja več, s tem tožeči stranki ni odvzeta pravica do gradnje. Tožeča stranka za postavljen zahtevek, naj se ugotovi, da ima pravico zgraditi hotelski objekt, sploh nima pravnega interesa.
Ugotovitev, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, po vsebini dejansko pomeni odločitev, da izdano gradbeno dovoljenje ne učinkuje več, zaradi česar upravičenci ne morejo več črpati pravice da izvedejo legalno gradnjo. Glede na navedeno, je za ugotovitev o tem, da gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati, potrebno od upravnega organa, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe.
Kljub temu, da je tožnica na vnaprej pripravljenem obrazcu 12. 12. 2014 označila, da uveljavlja starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1, pa bi morala tožena stranka presoditi, ali morebiti tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter v tem primeru skladno z določbo 7. člena ZUP omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki naložilo, da presodi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter nato o zadevi ponovno odloči.
Tožeča stranka v tožbi toženi stranki ne očita neplačila okoljske dajatve za onesnaževanje, za kar tudi ne bi bila pristojna, temveč zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je bila plačana okoljska dajatev neupravičeno in pravno zmotno, zgolj prihodek proračuna občine X, čeprav bi morala biti, glede na lokacijo odlagališča, tudi prihodek proračuna tožeče stranke. Ko je telo odlagališča na območju več občin, mora namreč zavezanec za plačilo okoljske dajatve mesečni obračun okoljske dajatve sestaviti in predložiti carinskemu organu za vsako občino posebej. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja upravičenost do prejema ustreznega dela, s strani tožene stranke že v celoti plačane okoljske dajatve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja upravne zadeve, temveč premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama, ki sodi v pristojnost sodišča.
odškodninska tožba - odgovornost države za delo upravnega organa - povrnitev premoženjske škode - stroški upravnega postopka
Tožbeni zahtevek sicer predstavlja le razliko med seštevkom iz treh odvetnikovih računov in zneskom, ki ga je dobil povrnjenega od investitorjev v upravnem postopku na podlagi odločb upravnega organa, vendar to še ne pomeni, da ta vrednost avtomatično predstavlja tožnikovo škodo, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00001231
ZPP člen 274. ZDR-1 člen 137. ZUP člen 224, 224/1.
povračilni zahtevek - odločba upravnega organa - refundacija nadomestila plače - odprava upravne odločbe - zavrženje tožbe - gospodarski spor
Ko se pritožnik zavzema za odpravo upravnih odločb v gospodarskem sporu, v katerem je predmet odločanja povračilni zahtevek, ne more uspeti z argumentom, da bo zaradi odločitve sodišča v tem sporu ostala v veljavi dokončna upravna odločba. Upravna odločba je bila izdana v upravnem postopku, zato jo je mogoče odpraviti le na zakonsko določen način.
ZSVarPre člen 34, 34/2.. ZUP člen 103, 103/1, 104, 104/1, 105, 105/1.
izredna denarna socialna pomoč - vrnitev v prejšnje stanje
Predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre, zato tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči pravilno zavrnilo.
ZD člen 10, 10/2, 210, 210/1, 210/2, 210/2-1, 213, 213/1. ZZZDR člen 12, 12/2. ZUP člen 147.
obstoj zunajzakonske skupnosti - obstoj izvenzakonske skupnosti - napotitev na pravdo - pravica do vdovske pokojnine - predhodno vprašanje
Odločba ZPIZ o vdovski pokojnini predstavlja le eno od dokaznih listin, ki jo je prvo sodišče presojalo skupaj z vsemi ostalimi relevantnimi dokazi oziroma okoliščinami pri odločanju o vprašanju, pravico katere stranke je šteti za manj verjetno zaradi napotitve na pravdo. Tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, je to dolžan dokazati.
starostna pokojnina - zavrženje tožbe - nova zahteva
Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. Zahteva se na podlagi 1. točke 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva zakonito zavržena.
ZPIZ-2 člen 406.. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 22.. ZUP člen 274, 274/2, 277, 279, 279/1, 279/1-6.. ZMEPIZ-1 člen 115a, 115b.
obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - ničnost - razveljavitev po nadzorstveni pravici - družbeništvo v zasebni družbi
V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen.
V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 279. člen ZUP, da bi se odločba z dne 14. 8. 2012 lahko izrekla za nično, ni podan.
ZUTD člen 8, 8/1, 8/1-3, 129, 129/1, 129/1-5, 130, 130/5.. ZUP člen 7.
brezposelnost - izbris iz evidence
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, izdanih po uradni dolžnosti. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 21. 9. 2015 je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 5. 2015 o ugotovljenem obstoju razlog za prenehanje tožničinega vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ker je bila dne 4. 5. 2015 poslovodna oseba v enoosebni družbi. Hkrati je s slednjo odločbo izrečeno, da se tožnico preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb z dnem, ko postane ugotovitev dokončna. Tožnica ob uvedbi obravnavanega predsodnega upravnega postopka po uradni dolžnosti ni bila več lastnica gospodarske družbe, ne poslovodna oseba. Zato sta izpodbijana upravna akta izdana preuranjeno. Temeljita na uporabi materialnih določb ZUTD, ki ni skladna z načeli iz 3. člena istega zakona in bistveni kršitvi temeljne določbe 7. člena ZUP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. V upravnem postopanju morajo namreč organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (1. odstavek) in pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabiti tiste s predpisi določene ukrepe, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa (3. odstavek). Nevednost in neukost stranke ne smeta iti v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek).
znižanje plačila vrtca - obnova postopka - predlog - rok za vložitev predloga - subjektivni rok
Tožeči stranki odločba Centra za socialno delo glede plačila za program vrtca ni bila vročena. Iz okoliščin primera tudi ni mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka za to odločbo in njeno vsebino zvedela, ko je bila ta vnesena v distribucijski modul. Dejstvo, da imajo vsi, ki morajo izvrševati odločbe, možnost vpogleda v modul, ne daje podlage za zaključek, da se je tožeča stranka z odločbo z dne 2. 9. 2014 seznanila, ko je bila vnesena v distribucijski modul (dne 2. 9. 2014). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo Centru za socialno delo v ponovno upravno odločanje, saj je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca, torej pravočasno.
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Za uporabo tega instituta morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Ena izmed teh predpostavk je tudi obnovitveni razlog, in sicer eden izmed razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podan noben obnovitveni razlog, določen v 260. členu ZUP.
Ravnanje pritožbenega organa, ko dve pritožbi ni združil v eno odločanje, ne pomeni take nepravilnosti, da bi zaradi tega bila sama odločba nična. Po 6. točki 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožba ne navaja, v čem bi imelo ravnanje tožene stranke znake prisiljenja, izsiljevanja in drugega, kakor to določa 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP, niti ne priloži obsodilne sodbe, ki bila potrebna za obstoj 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.