ZUP člen 260, 260, 260/1, 260/1-1, 261, 261/1.. ZUTD člen 65, 65/1, 65/1-2, 65/2, 118, 118/7.
brezposelnost - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - obnova predsodnega upravnega postopka
V 118. členu ZUTD je sicer določen postopek uveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar kot specialni predpis ZUTD vsebuje le nekatere postopkovne določbe, zato je potrebno na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUP subsidiarno uporabiti določbe ZUP. Že ZUTD v 7. odstavku 118. člena eksplicitno določa, da organ odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti. ZUP pa v zvezi s pravnomočnimi odločbami predvideva izredna pravna sredstva, na podlagi katerih je dopustno poseči v tako odločbo. Seveda le pod pogoji in na način, ki ga določa zakona. Zaradi pravne varnosti je že v izreku potrebno odločiti o prejšnji odločbi, torej ali se le-ta odpravi, spremeni ali razveljavi.
Po stališču pritožbenega sodišča zakonski pogoji za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 17. 2. 2015, po uradni dolžnosti niso izpolnjeni in sta izpodbijana posamična upravna akta že iz tega razloga nezakonita. V obravnavanem primeru namreč za izdajo odločbe v obnovi postopka ni izpolnjen pogoj, da organ, ki je vodil postopek izdaje odločbe z dne 17. 2. 2015 brez svoje krivde ni vedel za obravnavano dejstvo oziroma ni mogel pridobiti obravnavanega dokaza, ni izpolnjen.
brezposelna oseba - evidenca brezposelnih oseb - načelo zaslišanja strank - kršitev enakega varstva pravic
V postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb zgolj predložitev ali nepredložitev listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, temveč morajo biti stranki zagotovljene temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta. Takšna temeljna procesna garancija je tudi načelo varstva pravic iz 7. člena ter načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo.
ZUP člen 9, 138.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1, 100/3, 100/6.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 6, 9, 15, 18, 18/5.. ZZZDR-UPB1 člen 131b.
plačilo storitev za institucionalno varstvo - oprostitev plačila
Upravičenci in drugi zavezanci so po 1. odstavku 100. člena ZSV dolžni plačati storitve institucionalnega varstva. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo v skladu z merili Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba). Skladno s 6. členom Uredbe pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve, po vrstnem redu plačil. Merila, od katerih je odvisna oprostitev, so vrednost opravljene storitve, višina ugotovljenega dohodka, meja socialne varnosti, plačilna sposobnost in prispevek k plačilu storitve (9. člen Uredbe). Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec sam, če oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec. Če je zavezancev več, pa vsi skupaj. Prispevki zavezancev se, razen v predpisanih primerih, določijo v razmerju, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost (5. odstavek 18. člena Uredbe). Plačilna sposobnost je določena v 15. členu Uredbe.
Sporna odločba toženca, ki je postala dokončna, ne temelji na sodbi, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Zato obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena ZUP ni podan. Odločba se prav tako ne opira na kakšno predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil tako, da tudi ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.
Ker toženec sporne zadeve ni presojal tudi na podlagi 183. člena ZPIZ-2, je odločitev z izpodbijanima odločbama, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, najmanj preuranjena. Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke, na katero se sklicuje tožnik, bo toženec kot pristojen organ v postopku t.i. nepravne obnove postopka preveril tožnikovo delazmožnost in sicer, ali je zmožen za poklicno rehabilitacijo oziroma, za katero delo je zmožen brez poklicne rehabilitacije glede na že ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti.
ZUP člen 274, 279.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 102, 102/4.
dodatek za nego otroka - odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - ničnost - dodatek za pomoč in postrežbo
Pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da razloga za izrek ničnosti odločbe v danem primeru ni. Odločba z dnem 5. 11. 2012 izdana s strani CSD se je izdala po uradni dolžnosti v skladu s četrtim odstavkom 102. člena ZDSP (v primerih, če se ugotovi, da so nastopile drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice iz tega zakona). Katere so bile te drugačne okoliščine, je sodišče pojasnilo.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00010252
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/2, 75.. ZUP člen 7, 222, 222/4, 255.. ZPIZ-2 člen 196, 196/1.. OZ člen 131, 131/1.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zavrženje dela tožbe - molk organa - odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravno ravnanje
V konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnica ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje pogojev za molk organa po določbi četrtega odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP, niti pogojev po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, ni ugotavljalo.
Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, to je delavcev tožene stranke, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka, kar je poudarilo tudi že sodišče prve stopnje, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
izredna denarna socialna pomoč - vročanje - dejansko bivališče - sprememba prebivališča
V primeru, če tožnica na naslovu, ki ga je sama navedla v vlogah, dejansko ni prebivala, bi morala CSD sporočiti morebitne spremembe stalnega prebivališča ali naslova za vročanje. Ker tega ni storila, se ne more uspešno sklicevati na to, da ji odločbi nista bili vročeni.
ZZVZZ-UPB2 člen 44c.. ZUP-UPB1 člen 66, 66/3, 67, 67/1, 139.
načrtovano zdravljenje v tujini - povračilo stroškov - predsodni postopek - zavrženje vloge - nepopolna vloga
Predmet sodne presoje je odločitev tožene stranke o zavrženju vloge za povračilo stroškov MR preiskave in medicinskega pripomočka. Vloga je nepopolna takrat, ko ne vsebuje vseh podatkov, ki so v 66. členu ZUP določeni kot obvezni, torej mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oz. predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, če se poda na obrazcu, tudi navedbo uradno dodeljene identifikacijske številke, če je ta potrebna zaradi identifikacije stranke ali zaradi pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc. Vloga je nerazumljiva, če se iz nje ne da razbrati, kaj stranka zahteva oziroma predlaga. Pritožbena sodišče ugotavlja, da vloga tožeče stranke ni bila ne nepopolna, ne nerazumljiva. Podana pa je bila tudi na obrazcu tožene stranke. Zato ni bilo moč uporabiti drugega odstavka 67. člena ZUP, prav tako pa je vložnik na zahtevo po dopolnitvi vloge odgovoril in toženi stranki posredoval celotno dokumentacijo, ki jo je posedoval skupaj z obširnim opisom zadeve. Tožena stranka je pred izdajo svoje odločitve pridobivala po uradni dolžnosti tudi podatke, kar je v skladu s 3. točko 66. člena ZUP. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje, bi morala tožena stranka o zadevi odločiti meritorno, ne pa postopkovno vlogo zavreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00008633
ZPP člen 1. ZSV člen 100, 100/1, 100/4. ZZZDR člen 124. ZIZ člen 23. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (2004) člen 12. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2, 2-3.
zavrženje vloge zaradi nepristojnosti - ni upravna zadeva - civilnopravno razmerje - pristojnost civilnega sodišča - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše - plačilo storitev institucionalnega varstva - odločba centra za socialno delo - individualni upravni akt - izvršljiv upravni akt - izvršba na podlagi verodostojne listine
Tožnik, dom starejših občanov, ki je izvajalec institucionalnega varstva, zahteva od toženca plačilo storitev, ki jih opravlja za njegovo mater (oskrbovanko). Sporna terjatev izvira iz civilnopravnega razmerja in je za odločanje pristojno sodišče v pravdnem postopku.
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00008760
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129/4.
ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.
ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4, 87/5.. ZPP člen 141, 142.
zavrženje tožbe - osebno vročanje
Glede na to, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče vročitev napačno presojali z vidika 141. oziroma 142. člena ZPP, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ker bo moralo sodišče prve stopnje presojati pravilnost vročitve po določilih 87. člena ZUP.
dodatek za izobraževanje zunaj stalnega bivališča - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za opravo procesnega dejanja - fikcija vročitve - dejansko bivanje - Zoisova štipendija
Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.
Določbe 6. odstavka 36. člena ZSVarPre torej ni mogoče uporabljati in razlagati tako, da se o socialno varstvenih prejemkih, ko je nova odločba izdana šele po 1. 4., o pravicah iz javnih sredstev pa je že odločeno z veljavno in pravnomočno odločbo, lahko odloča za nazaj, vse od 1. 4. dalje, temveč le za naprej, od izdaje nove odločbe dalje.
Ker ZSVarPre v 6. odstavku 36. člena ne daje zakonske podlage za poseg v pravnomočno odločbo, posledično ni mogoče uporabiti 44. člena ZUPJS, ki določa dolžnost vrnitve neupravičeno prejetih javnih sredstev. Po tej določbi ZUPJS so javna sredstva, ki jih je oseba prejela na podlagi odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi 43. člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ali zakona, ki ureja posamezno pravico iz javnih sredstev, odpravljena oziroma razveljavljena, v višini razlike med prejeto višino javnih sredstev in višino javnih sredstev, do katerih je upravičena na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno prejeta javna sredstva in jih je oseba dolžna vrniti. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ne gre niti za stanje iz 43. člen ZUPJS, ko bi tožnik relevantne podatke prikazoval lažno ali bi jih zamolčal ali ne bi pravočasno sporočil podatkov ali bi sporočil neresnične podatke in bi do razveljavitve odločbe prišlo iz razlogov na njegovi strani. Ker vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev oziroma pogoje za njihovo vračilo, ki torej v obravnavnem primeru niso izpolnjeni, ZUPJS ureja specialno, ni mogoče uporabiti splošnih obligacijskih pravil o neupravičeni pridobitvi.
ZUP člen 260, 263, 263/1, 265, 267, 267/1, 267/2, 272.. ZUTD člen 59.
obnova postopka - rok za podajo predloga
Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00006868
ZPP člen 1, 13, 182. ZEN člen 8, 9, 47.
sodna ali upravna pristojnost - ni upravni postopek - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - vezanost na pravnomočno upravno odločbo - razsojena stvar (res iudicata) - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek) - objektivna identiteta - evidentiranje nepremičnin - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - geodetska napaka
Določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin ne posegajo v določbe ZPP, v skladu s katerim je sodišče, ki odloča v pravdnem postopku, pristojno za odločanje v sporu o obstoju lastninske pravice določene osebe na določenem delu zemeljske površine. Pristojnosti upravnih organov v geodetskem postopku in sodišča se sicer nanašajo na iste dele zemeljske površine, vendar so po Zakonu o evidentiranju nepremičnin ločene. Praviloma gre za položaj, ko se odločanje v vsakem postopku nanaša na vprašanja iz pristojnosti vsakega od organov in je vsak organ pri odločanju samostojen. Le v primeru, ko je odločitev o nekem vprašanju v pristojnosti upravnega organa in je upravni organ o tem pravnomočno odločil, pa je sodišče na tako odločitev vezano.
Tožnik je podredni zahtevek oblikoval kot ugotovitev, dejansko pa s podrednim zahtevkom zasleduje isto posledico kot s primarnim - ponovno zahteva ugotovitev, da je lastnik spornega zemljišča. V takem primeru je kumulacija zahtevkov le navidezna. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je take zahtevke treba obravnavati kot en zahtevek.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da sta bili izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke 29. 4. 2014 odposlani na naslov tožničine pooblaščenke in da je po preteku 21 dni od dneva odpreme nastopila fikcija vročitve.
Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb na odločilna dejstva sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ampak je v celoti sledilo izpodbijanima odločbama in jih štelo za pravilni in zakoniti. Pri tem je spregledalo, da je tožnica do 11. 7. 2015 imela formalno prijavljeno začasno prebivališče v Sloveniji. Sodišče je nekritično kot relevantno štelo samo to, da je tožnica v času šolanja, pri čemer ji je bila Zoisova štipendija priznana za šolanje v tujini, imela začasno prebivališče v tujini.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00005666
URS člen 26. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost države - gradbeno dovoljenje - vzročna zveza - investitor - opustitev dolžnega ravnanja - izgradnja objekta - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - protipravnost konkretnega posamičnega akta - arbitrarnost - kota pritličja - občinski prostorski akti - določitev tržne vrednosti nepremičnin - denarna odškodnina - poplavno območje - odprava posledic poplav - občinski odlok
Pritožbeno uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP terja določno navedbo ne le pravno-relevantnih dejstev, do katerih se sodišče ni opredelilo, temveč tudi določno navedbo, kje v teku prvostopenjskega postopka je stranka ta dejstva navedla. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov. Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je namreč izenačena z odsotnostjo pritožbenih razlogov. Dejstev, ki predstavljajo utemeljitev procesne kršitve, namreč sodišče ni dolžno iskati po uradni dolžnosti v gradivu prvostopenjskega postopka.
V skladu s 26. členom Ustave standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti ipd. Zato zgolj protipravnost posamičnega akta, v konkretnem primeru zatrjevane nepravilnosti izdanih gradbenih dovoljenj, ne predstavlja protipravnosti, relevantne za odškodninski spor po 26. členu Ustave.
Iz določb Odloka ni mogoče sklepati, da bi spreminjal višinske kote objektov, ki so predmet obnove in sanacije. Izdaja gradbenih dovoljenj, ki v pogojih gradnje ohranja obstoječe kote objektov, zato ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke, saj so tako določeni pogoji gradnje skladni s prostorskim aktom, ki pa ga ni sprejela toženka, temveč občina.
Ena izmed predpostavk za utemeljenost zahtevka po 26. členu Ustave je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalim zmanjšanjem premoženja. Toženka je gradbena dovoljenja izdala v upravnem postopku na zahtevo investitorja S. d. o. o. iz Ljubljane. Investitor v skladu z ZGO-1 v upravnem postopku zasleduje svoj lastni interes, da se mu omogoči graditev objektov v željenem obsegu. Toženka zato pravilno opozarja, da ne obstaja relevantna vzročna povezava med tožniki in toženko. Tožniki so lastninsko pravico na nepremičninah pridobili od investitorja na podlagi prodajnih pogodb med letoma 2003 in 2005. Trdili so, da so stanovanja kupili v dobri veri, da so zgrajena v skladu z veljavnimi predpisi na področju, ki je varno pred poplavami. Vendar takšna podlaga ne zadošča za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnikov, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.