Tožnik bo v primeru vrnitve v Francosko republiko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.
Ker je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Francoski republiki na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo francoski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Tolmačenje v upravnem postopku je bilo po presoji sodišča ustrezno.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so jasno razvidni razlogi za odločitev o podaljšanju navedenega šestmesečnega roka - tožnik je bil od 14. 7. 2024 v priporu in njegova predaja zato ni bila možna, je tožena stranka po presoji sodišča dne 18. 7. 2024 upravičeno obvestila Francosko republiko o podaljšanju roka za predajo skladno z drugo točko 29. člena Uredbe Dublin III.
Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Francoski republiki ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Po presoji sodišča so tožniki zaključkom izvedenke nasprotovali z zadostno konkretnimi pravno relevantnimi navedbami, zato bi upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bi izvedenka ustno predstavila in obrazložila zaključke svojega izvedenskega mnenja, stranke postopka in uradna oseba pa bi ji imele možnosti zastaviti vprašanja in zahtevati pojasnila, pri čemer bi se izvedenka lahko obrazloženo opredelila do razlik v drugih listinskih dokazilih.
Sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 4. 10. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil.
Bistvena je presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel.
Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da zaradi tega v njem ni mogel aktivno sodelovati. ZMZ-1 namreč ne predvideva obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko, tožnikov odgovor na vprašanje, ali bo pri podaji zahtevka prisoten njegov pooblaščenec, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost seznanitve z možnostjo take pomoči (pooblaščenca), pa je bil nikalen.
Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota.
Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati.
Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov.
Nagrada za dolgotrajno uspešnost, izplačana tožnikovi partnerki v februarju 2024, je občasen in neperiodičen dohodek. Toženka je po presoji sodišča zmotno ugotovila dejansko stanje, ker je upoštevala nagrado za dolgotrajno uspešnost tožnikove partnerke, izplačane v februarju 2024 v znesku 1.238,38 EUR, kot redni periodični dohodek, posledično zmotno uporabila materialno pravo.