Ni sporno, da Pravno mnenje ni bilo pridobljeno ali sestavljeno zaradi postopka v gospodarskem sporu VIII Pg 43/2021, tožnik pa ni uspel prepričati sodišča glede tega, kako bi lahko bi njegovo razkritje škodovalo izvedbi postopka VIII Pg 43/2021. Njegove skope splošne navedbe, da Pravno mnenje predstavlja izhodišče za njegovo delovanje in postopanje v več potencialnih primerih, v zvezi s katerimi že tečejo sodni postopki ali pa so še v fazi izvensodnega reševanja spora, temu kriteriju ne morejo zadostiti. Kot je sodišče pojasnilo že zgoraj, je treba razloge za nerazkritje informacije javnega značaja iz 5.a in 6. členu presojati restriktivno, saj gre za izjeme od prostega dostopa do posamezne informacije.
Če tudi bi res šlo za za zaupno komunikacijo med zelo uglednim pravnim strokovnjakom in tožnikom, se ne sme zanemariti, da je bilo Pravno mnenje izdelano na podlagi naročilnice, ki jo je izdal tožnik kot javni gospodarski zavod, ki ga zavezujejo določbe ZDIJZ.
Sodišče nima pomislekov o tem, da bi bil sporni dostop do Pravnega mnenja nesorazmeren tožnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva v postopku VIII Pg 43/2021, v katerem prosilec ne nastopa niti kot stranka niti kot priča.
Sodišče meni, da je tožnikova tožba utemeljena v delu prošnje za dodelitev BPP za vložitev odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo, ker naj mu v ZPKZ Koper ne bi zagotavljali primerne zdravstvene oskrbe in zdravljenja pri specialistih. Sodišče v tem delu pritrjuje tožniku, da toženka ni pojasnila, zakaj naj bi bila v tem delu njegova prošnja neutemeljena, torej mu pritrjuje, da v tem delu njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženka je navedla zgolj to, da tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, pač pa le izvid, ki je bil izdan leto dni po tem, ko je bil tožnik izpuščen iz pripora in da zato njegova prošnja ni razumna.
Tožba je z dne 9. 9. 2024 ostala nerazumljiva. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da so pomanjkljivosti tožbe take, da onemogočajo obravnavanje zadeve, tožbo zavrglo.
Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.
Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.
Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, uporabi v konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako je davčni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru uporabil relevantno materialno pravo (pravna subsumpcija).
V primerih, ko prosilcu ni mogoče očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljal oziroma unovčil ter si iz tega zagotovil BPP, je utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame.
Ob nespornem dejstvu, da se tožniku rubijo denarna sredstva na transakcijskem računu na podlagi izvršilnega naslova, zaradi česar ne more razpolagati z določenim delom svojega dohodka, in ob upoštevanju dejstva, da toženka ni upoštevala tretjega odstavka 14. člena ZBPP, je v izpodbijani odločbi izostala obrazložitev o tem, ali tožnik izkazuje izpolnjenost pogojev iz te določbe, to je upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje z dohodkom omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati da jih ni zakrivil po lastni volji. S tem bi tožnik lahko izkazal, da je upravičen do BPP.
Tožeča stranka s sklicevanjem na izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne more doseči, da bi prosilec ali kdo tretji podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke iz tega zapisnika, širil drugim.
Tožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za predlog za izdaje začasne odredbe oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu.
Tožnik po sodni presoji več ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o tožbi in s tem pravovarstvene potrebe, saj si z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Izpodbijani akt je že odpravljen skupaj z njegovimi pravnimi posledicami (ga ni), zato s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja oziroma ga še izboljšati.