Sporno med strankama je, ali je ZZVN kot zakon, ki je podlaga za odločanje v tej zadevi v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat obravnavalo in presojalo določbe ZZVN in se je glede njegove ustavnosti v smeri, kot jo predlaga tožnica tudi že opredelilo. Kot izhaja iz ocene Ustavnega sodišča RS, je imel zakonodajalec za odločitev, da prizna možnost priznanja statusa žrtve vojnega nasilja le tistim, ki jim je to nasilje povzročil okupator, agresor ali njegovi pomagači, ne pa tudi vsem drugim, ki so bili v času vojne izpostavljeni nasilnim dejanjem, ravnanjem ali okoliščinam, razumne razloge že v sklopu nujne presoje, koliko materialnega bremena si lahko država naloži s to posebno obliko odškodnine. Razlika med vojnim nasiljem, ki ga je povzročil agresor in drugimi dejanskimi stanji, med drugim tudi stanjem, ko nasilje izhaja iz ravnanja osvobodilne strani, je jasna in je lahko kriterij za različno zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče RS neskladja z ustavnim načelom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne vidi. Posebno varstvo žrtev vojnega nasilja v temelju ni plačevanje dolga države, temveč njeno, na solidarnosti temelječe izpolnjevanje načel socialne države. Sodišče, upoštevajoč navedena stališča Ustavnega sodišča RS, v skladnost določb ZZVN z Ustavo RS ne dvomi, zato ni sledilo predlogu tožnice, da po določbi 156. člena Ustave RS postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB
Spomenica, po kateri je bil tožnikov oče žrtev fašističnega terorja in ostale okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi, bi bile lahko relevantne za odločitev, saj se po ZZVN ne zahteva, da se za sodelovanje v NOB lahko šteje samo sodelovanje vojaške in ne tudi civilne osebe.
Tudi prikazovanje logotipa in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na umetniških predmetih je potrebno šteti kot posredno reklamiranje.
nelojalna konkurenca - ustavna pravica do svobodnega nastopanja na trgu
Za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 2. alinee 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence mora biti podan pogoj, da je predhodno zaradi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba. Drugi element nelojalne konkurence - ravnanje je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - podan, ker je tožeča stranka kljub temu, da je bila seznanjena s pogodbo, ki jo je kot najugodnejši ponudnik sklenila, kljub temu tudi sama založila predmetne obrazce, s čimer je prestopila prag lojalne konkurence in kršila dobre poslovne običaje, s tem pa povzročila škodo drugemu podjetju, pri čemer ravnanje, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem pomeni ločnico med lojalno in nelojalno konkurenco in je najpomembnejši element nelojalne konkurence. Tožena stranka pa je imela zakonito podlago za svojo odločitev, da gre v konkretnem primeru za dejanje nelojalne konkurence, ki je opredeljeno že z generalno klavzulo, čeprav ugotovljenega dejanja ni mogoče umestiti v nobenega od štirinajst primeroma naštetih dejanj nelojalne konkurence. Tudi dejanje, ki ga ni mogoče umestiti v nobenega od štirinajstih dejanskih stanov po 3. odstavku 13. člena Zakona o varstvu konkurence, je že samo ob izpolnjevanju predpostavk iz 2. odstavka 13. člena navedenega zakona možno opredeliti kot dejanje nelojalne konkurence. Z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tudi ni bila kršena pravica tožeče stranke do svobodnega nastopanja na trgu. Določilo 2. odstavka 74. člena Ustave RS namreč določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javno korist med drugim predstavlja tudi varstvo pred prepovedanimi dejanji nelojalne konkurence, saj je lojalna konkurenca ustavno varovana vrednota (3. odstavek 74. člena Ustave RS). Ker Zakon o varstvu konkurence v 28. členu izpeljuje to ustavno prepoved nelojalne konkurence s tem, da predpisuje možnost, da inšpektor začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence in ker je sodišče v konkretnem upravnem sporu ugotovilo, da je bil izpodbijani akt zakonit, ni podana kršitev omenjene pravice tožeče stranke, niti ni šlo za poseg v pravico, ki bi se moral presojati po določilu 3. odstavka 15. člena Ustave RS. Konkretni primer je treba presojati z vidika 2. odstavka 15. člena Ustave RS, po katerem je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja pravice, kadar tako določa ustava. Izrečen inšpekcijski ukrep v konkretnem primeru zato pomeni zgolj način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ne pa kršitev ali poseg v to pravico.
ZP člen 241. ZUS člen 60, 60/1, 60, 60/1. ZUP člen 246, 246.
ugovor zoper plačilni nalog - mandatno kaznovanje
Zaradi pomanjkljivosti podatkov upravnih spisov ni mogoče preizkusiti tožbene trditve, da je bila pritožba poslana pravočasno in s tem tudi ne pravilnosti izpodbijane odločbe, da se pritožba kot prepozna zavrže. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.
Med strankama ni sporno, da je tožnik vpisan v ECL kot deklarant. To pa pomeni, da ima, skladno z določbo 143. člena CZ, na katero se sklicuje že tožena stranka v odgovoru na tožbo, nedvomno položaj carinskega dolžnika in s tem položaj zavezane stranke v tem postopku. Tožena stranka mu tudi pravilno pojasni, da je ustrezna sprememba roka za naknadni obračun carine začela veljati, preden je prejšnji, enoletni rok za naknadni obračun potekel in da zato nima prav, ko trdi, da po poteku enoletnega roka naknadni obračun ni bil več dopusten.
Pri inšpekcijskem ukrepu na podlagi 73. člena ZUN je odločilno dejansko in pravno stanje zadeve ob izdaji odločbe prve stopnje, ne pa okoliščina, da je za sporni poseg mogoče naknadno pridobiti upravno dovoljenje.
Urbanistični inšpektor uvede postopek proti investitorju nedovoljenega posega v prostor po uradni dolžnosti. Ne prijavitelj ne lastnik zemljišča, na katerem je bil nedovoljen poseg izvršen, nimata lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku.
Vročitev sklepa o popravi pomote v odločbi ne pomeni vročitve odločbe, ki se popravlja. Nevročena odločba pravno sploh ne učinkuje, posledično torej ne more učinkovati niti sklep o popravi pomote.
ZJC člen 47, 47/2, 47, 47/2. ZUP člen 209, 274, 274/1-3, 209, 274, 274/1-3.
soglasje Direkcije RS za ceste za poseg v varovalnem pasu - zbirna odločba - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - dovolitev priglašenih del
Z ZJC je predpisano soglasje Direkcije RS za ceste za vsak poseg v varovalnem pasu ceste, torej gre za soglasje iz 209. člena ZUP. Če tako soglasje ni bilo pridobljeno, je lahko podan razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 274. člena ZUP.
ZDoh člen 41, 67, 69, 41, 67, 69. ZDDPO člen 12, 12/1, 12, 12/1.
potni stroški - davek od dohodka iz premoženja
Sodišče ne najde zakonske podlage za pogojevanje priznanja stroškov, vezanih na uporabo vozila z odstotkom (70 %) uporabe vozila v poslovne namene, kot izhaja iz pojasnila Ministrstva za finance z dne 24. 2. 1994, na katerega se sklicuje prvostopni organ in tožena stranka. Zasebnik je na podlagi zgoraj citiranih predpisov upravičen do vseh izkazanih stroškov, vezanih na doseganje prihodkov. Breme dokazovanja pa je v primeru, kot je obravnavani, ko okoliščine opravičujejo dvom o namenski uporabi vozila oziroma kažejo na to, da je bilo lahko vozilo uporabljeno tudi v zasebne namene, na strani zasebnika.
Razdrtje pogodbe ne pomeni, da pogodba ni bila nikoli sklenjena in da v obravnavanem primeru promet v letu 1998 ni bil opravljen. Razdrtje pogodbe po presoji sodišča z davčnega vidika predstavlja nov poslovni dogodek, ki ga je po določbah ZPD treba kot tak tudi samostojno obravnavati. Na podlagi podatkov upravnih spisov in navedb tožeče stranke, ki jim tožena stranka v davčnem postopku v celoti sledi, jih sprejema in z njimi celo utemeljuje svojo odločitev, pa sodišče v določbah 4. in 5. člena ZPD ne najde podlage za opredelitev vračila blaga dobavitelju na podlagi sporazumnega razdrtja pogodbe za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, torej za obdavčljiv promet.
postavitev pomožnega objekta - dovolitev priglašenih del
Priglašena dela morajo biti v skladu s sprejetimi prostorskimi izvedbenimi akti. Če veljavni prostorski izvedbeni načrt prepoveduje postavljati dvoriščne objekte, med katere je nedvomno šteti tudi garažni boks, potem bi bila odločitev v nasprotju z navedenim, v neskladju z določbo 1. odstavka 54. člena ZUN.
ZDavP člen 39. ZPD člen 20, 23. Slovenski računovodski standardi standard 15, 16, 18, 21.
davek od dobička pravnih oseb - davek od prometa storitev - ugotavljanje davčne osnove z oceno
Iztržki od prodanih vstopnic za vstop v diskoteko so na podlagi SRS 18 prihodek tožnice. Zato je davčni organ ravnal pravilno, ko jih je štel za prihodek tudi v davčnem pogledu. Za promet s pijačo v diskoteki tožnica ni predložila predpisanih evidenc. Zato je davčni organ utemeljeno ugotavljal prihodke iz tega naslova z oceno.
istovetnost upravne stvari - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Istovetnost upravne stvari v smislu 2. točke 1. odstavka 263. člena ZUP/86 je podana, če obstoji istovetnost strank in istovetnost dejanskega in pravnega stanja. Ni nujna popolna istovetnost. O isti stvari se odloča, če je razlog za uvedbo novega postopka isti kot v prejšnjem postopku, torej če naj ima pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku, isto vsebino.
Tožena stranka mora ugotoviti vse tiste subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki kažejo na to kako izpolnjuje kriterij, da v RS dejansko živi oziroma da neprekinjeno dejansko živi.
Tožnik v prošnji za posebno obliko zaščite navaja dejstva, na katera se je skliceval že v azilnem postopku. Tožena stranka je preučila novejše podatke o splošnih razmerah v izvorni državi in zaključila, da ne obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti. Tožnik pa v zvezi s svojimi očitki ne navaja nobenih novejših podatkov.
ZUS člen 14, 14/3, 14, 14/3. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 1, 1/2, 1/3.
tožbena novota - azil
Tožnikov strah pred preganjanjem pripadnikov OVK je bil verjeten v letu 1998, v letu 2003 pa je objektivno neutemeljen. Zaključek tožene stranke je narejen na podlagi vpogledanih poročil, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija.
Bodoče služenje vojaškega roka predstavlja navajanje novega dejstva, ki ni dopustno. Pri zaslišanju v azilnem postopku je bil tožnik namreč pravilno poučen, navzoča je bila njegova odvetnica, zato je pravilen zaključek, da je imel možnost navajati ta razlog že pri zaslišanju, v tožbi pa ne ponuja nobenih podrobnejših navedb ali razlogov v zvezi s tem.
Pri uporabi določila 2. odstavka 14. člena ZVGLD morajo biti vsi zakonski elementi natančno in celovito ugotovljeni v dokaznem postopku tudi zaradi upoštevanja določil Zakona o ohranjanju narave in Zakona o zaščiti živali. Nujnost uporabe sorazmernega ukrepa v razmerju med sredstvi in zakonitim ciljem v tovrstnih primerih izrecno zahteva določilo 26. člena ZZZiv. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala elementa občutne škode in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljila, da škode ni mogoče drugače preprečiti.
Cene blaga oziroma storitev morajo biti v skladu z 2. odstavkom 26. člena ZVPot označene v tolarjih. Označba cen v tolarjih samo v kupoprodajnih pogodbah ne zadošča, temveč je potrebno tudi v ponudbah, katerih sestavni del je cenik, označiti cene v tej valuti.