V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev.
Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi v njegovo neodvisnost.
Sodni svet lahko tudi tedaj, ko odloča o sodnikovi pritožbi zoper odločbo predsednika o (ne)napredovanju, napravi drugačne dejanske in pravne zaključke od tistih, ki so vsebovani v oceni personalnega sveta in morebiti korigirano oceno uporabi pri svoji odločitvi. Če se izkaže, da je pritožba utemeljena, spremeni odločbo predsednika sodišča, ki temelji na neustrezni oceni. Čeprav razlogi za spremembo niso na strani predsednika, pač pa v neustreznosti ocene, ki jo je bil dolžan upoštevati, je to edini način za odpravo njenih učinkov. Ne more pa Sodni svet odločbe predsednika razveljaviti in mu zadeve vrniti v ponovno odločitev, v okviru katere bi ustreznost (posredno izpodbijane) ocene preizkušal slednji sam: zakon mu take pristojnosti (in nasploh prisojnosti ugotavljanja sodnikove strokovne in delovne uspešnosti) ne daje.
Ker razlog za izločitev ni v odnosu med tožnico in članico, temveč med tožničino protikandidatko in članico, tožnica predloga za izločitev, ki bi se nanašal na slednji, ni mogla uveljavljati prej, preden je prejela izpodbijano odločitev, iz katere je prvič (uradno) izvedela, kdo je njena protikandidatka.
Izločitev člana Sodnega sveta v okviru izločitvenega razloga iz druge alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve je na mestu, kadar odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov med sodnicami in sodniki.
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Odločanje o izbiri kandidata tudi ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Naloga Sodnega sveta pa je, da izbere po lastni oceni najboljšega ter da argumentirano pojasni, zakaj je izbral določenega kandidata. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadošča. Logično je, da pri tem poudarja tiste dele iz zbranega gradiva o izbranem kandidatu, ki so v prid njegovi izbiri, ni pa se mu treba opredeliti do vseh podatkov. Ob tem tožnica spregleda, da tožena stranka izbire ni opravila le na udeleženkinih ocenah sodniške službe in njeni publicistično-predavateljski dejavnosti, temveč je svojo izbiro utemeljila tudi na pozitivnem mnenju predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o udeleženki, zlasti pa na razgovoru z izbrano kandidatko.
Sodni svet je udeleženko kot kandidatko izbral na podlagi zakonskih kriterijev, kriterijev iz Meril, mnenja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in neposrednega vtisa. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka, da je izbira plod zlorabe diskrecijske pravice. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ne bo odgovarjalo.
Izbirni postopek ne omogoča kandidatom, da nasprotujejo dejstvom in izpodbijajo dokaze, ki jih je k svoji kandidaturi predložil drug kandidat, oziroma ki se nanašajo na drugega kandidata. Pravica do izjave se nanaša le na dejstva, ki se tičejo njegove kandidature, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 16. člena ZSS.
Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje. Odločitev o izbiri zato ni matematična operacija, pač pa rezultat celovite ocene strokovnih in osebnostnih lastnosti kandidata, ki jo Sodni svet sprejme v, kot že navedeno, večfaznem postopku s kvalificirano (dvotretjinsko) večino glasov vseh članov.