Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji.

Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje.

Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.

Pojem elektronske komunikacijske storitve se nanaša na prenos signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih, ne pa na vsebino ali na uredniški nadzor nad vsebino teh signalov. To npr. pomeni, da spada prenos elektronskih sporočil v okvir elektronskih komunikacijskih storitev, vendar le v tehničnem smislu, kot prenos signalov, ne pa tudi glede vsebine teh sporočil in še toliko manj glede zagotavljanja te vsebine oziroma nadzora nad njo.

Taka zakonska opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev v kontekstu obravnavane zadeve pomeni, da klicev na premijske telefonske številke (skupine 090) ni mogoče posplošeno oziroma v celoti obravnavati v okviru elektronskih komunikacijskih storitev. V ta okvir sicer spada prenos signalov, kar pomeni omogočanje telefonskega klica, iz njega pa je izrecno izključeno zagotavljanje vsebine klica.

Ker torej vsebine komunikacije ni mogoče enačiti s pojmom komunikacijske storitve, ni podlage niti za enačenje morebitnih stroškov za dostop do te vsebine komunikacije s stroški za zagotavljanje komunikacijske storitve. Povedano drugače: stroški za klic na premijsko številko so smiselno sestavljeni iz stroškov za opravljanje elektronske komunikacijske storitve (torej prenos signalov po omrežju) in stroškov za dostop do vsebine, ki jo po ureditvi ZEKom-1 načeloma zagotavlja tretja oseba.

Drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije.

Kadar je med pogodbenima strankama sporno, kdaj je zapadla obveznost zavarovalnice po pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska, mora sodišče najprej ugotoviti, ali je tožnik izkazal, da je toženi zavarovalnici predložil vse potrebne dokaze za ugotovitev, da je bilo vozilo poškodovano in za ugotovitev višine njene obveznosti. Če sodišče ugotovi, da je tožnik izpolnil svojo obveznost, se procesno dokazno breme prevali na toženo zavarovalnico. Zato mora sodišče v nadaljevanju oceniti, ali je tožena zavarovalnica izkazala, da ni bilo nespornega dela obveznosti in da ob vsej potrebni skrbnosti ni mogla pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ugotoviti višine svoje obveznosti. V obravnavani zadevi ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje navedenih pravno pomembnih dejstev ni ugotavljalo.

Ni pravilno tožnikovo revizijsko stališče, da zaradi varovanja pravice do obravnavanja, sodišče druge stopnje nikoli ne sme nadomestiti manjkajočih razlogov sodišča prve stopnje. Zaradi zahteve, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti, je že zakonodajalec z novelama ZPP-.D in ZPP-E v določbah 354. člena ZPP zelo razširil reformatorična pooblastila pritožbenega sodišča. Sodišče mora te določbe v vsakem posamičnem primeru uporabiti tako, da poišče ustrezno ravnotežje med pravico do pritožbe, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena v 23. členu Ustave. Ob upoštevanju okoliščin iz obravnavanega primera Vrhovno sodišče ocenjuje, da za zagotovitev toženkine pravice do kontradiktornosti zadošča, da sodišče druge stopnje potem, ko bo opravilo obravnavo, oceni, ali je utemeljen očitek tožnika, da bi lahko toženka najkasneje ob prejemu računov oziroma ob njihovi zapadlosti izplačala tisti del zavarovalnine, ki ustreza višini stroškov popravila avtomobila glede na krajevno običajno ceno storitve. Po oceni Vrhovnega sodišča bo tako zagotovljeno ustrezno ravnovesje med pravico strank do učinkovitega sodnega varstva in njihovo pravico do poštenega postopka.