Če obsojenec v postopku za preklic pogojne obsodbe samo delno izpolni posebni pogoj (plača 400.000,00 SIT namesto dolžnih 611.330,00), in je zato pogojna obsodba preklicana, pa oškodovanec v pritožbenem postopku izjavi, da je z delnim plačilom zadovoljen in da razlike do polnega plačila ne terja več, ni več razloga za preklic pogojne obsodbe. Zato se sodba o preklicu razveljavi in se preklicni postopek ustavi.
Zmotne so trditve, da bi morala Občina I. kot nelastnik zahtevo tožnika odstopiti lastniku, to je Republiki Sloveniji, kajti za tak odstop zahteve ne obstoji nikakršna pravna podlaga. Nepravilno se tožnik sklicuje na določbo 25. in 66.čl. ZUP, kajti v tem primeru ne gre za postopanje v upravnem postopku, kot zmotno meni tožnik.
Obstoj zakupnih pogodb izključuje uporabo določb ZTLR o gradnji na tujem svetu, kajti te določbe je mogoče uporabiti le tedaj, ko razmerja v zvezi z gradnjo med strankama niso drugače (pogodbeno) urejena. Drug razlog za izključitev stvarno pravnega zahtevka pa je v dejstvu, da je bila nepremičnina v času vlaganj v družbeni lasti in zato je sodišče prve stopnje tudi na podlagi teh ugotovitev pravilno zaključilo, da tožnik z gradnjo lastninske pravice na takšni nepremičnini ni mogel pridobiti.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Če sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med pričami glede posameznih neskladnih okoliščin, in ni dokazno ocenilo spremembe v izpovedbah posameznih prič glede nebistvenih okoliščin, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka niti po 11. tč. 1. odst. 371. čl. niti po 2. odst. 371. čl. ZKP.
V skladu z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama, bi toženec konkurenčno klavzulo kršil, če bi v času 10 mesecev po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljal dela in sklepal posle, pri katerih bi izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje, ter poslovne veze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Tožeča stranka ni dokazala, da bi tožnik pri novem delodajalcu v resnici izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Takšne izrabe ni mogoče kar domnevati, niti v primeru, ko se delavec dejansko zaposli pri družbi, ki prejšnjemu delodajalcu prevzame stranke. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule neutemeljen.
Učinki zastopanja pa so lahko le takšni, da je na njihovi podlagi lahko zavezan le zastopani (v konkretnem primeru lastnik objekta), ne pa zastopnik sam (1. in 2. odst. v času spornega razmerja veljavnega 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Zastopnikova obveznost pa je le v tem, da mora obvestiti drugo stranko, da zastopa v imenu zastopane stranke (3. odst. 85. čl. ZOR), v obravnavanem primeru je tožena stranka to storila, saj je navedla, da v okviru upravljanja zastopa lastnika nasproti tretjim osebam.
Izpodbijana sodba je bila toženi stranki vročena dvakrat, drugič očitno zato, ker je odvetnik vrnil njemu vročeno sodbo s sporočilom, da mu je tožena stranka preklicala pooblastilo v obravnavani pravdni zadevi. Ker je bila izpodbijana sodba toženi stranki že 1.3.2004 pravilno vročena, njena ponovna vročitev ne more imeti učinka v tem smislu, da bi tožena stranka pridobila nov rok za pritožbo zoper sodbo.
Določbe čl. 207 ZOZ določa pravna podlaga solidarne odgovornosti naročnika in izvajalca del po podjemni pogodbi in se ne nanaša le na odgovornost naročnika in izvajalca gradbene pogodbe, kot ene od podvrst podjemne pogodbe.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - priposestvovalna doba
Na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča dne 9. in 10.12.1982 je bil sprejet sklep, da se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. ZTLR se je torej uporabljal le glede rokov priposestvovanja ne pa celovito, kot meni pritožba. Zato tudi ni pravilno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pravila 1500 paragrafa ODZ. Za odločitev pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je
leta 1977 zemljiškoknjižna lastnica podarila toženki sporno nepremičnino, kar je bila podlaga za vpis parcele v zemljiškoknjižni vložek, kjer je bila kot lastnica vpisana toženka. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je bila toženka ob pridobitvi te nepremičnine v dobri veri, zaradi česar tožeča stranka zoper njo ne more uveljavljati priposestvovanja glede na pravilo 1500 paragrafa ODZ. Sklicevanje na slabo vero prodajalke ni relevantno, saj je odločilna dobra vera pridobitelja - zaključkov sodišča prve stopnje o tem pa pritožba ni uspela izpodbiti.
Z izvršilnim naslovom je pravnomočno ugotovljeno, da sta nični menjalna pogodba in prodajna pogodba. Gre za ugotovitveno sodbo, ki sploh ni izvršljiva, saj ne vsebuje nobenega dajatvenega povelja in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zavrne.
Če bo upnica hotela doseči vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, bo morala z izbrisno tožbo na podlagi že pravnomočne ugotovitvene sodbe o ničnosti menjalne in kupne pogodbe zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov, torej zahtevati, naj se vknjižba, ki je bila opravljena na podlagi ničnih pogodb in s to vknjižbo povezani vpisi izbrišejo.