Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno navedlo, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov za predlog, s katerim je predlagal, da se izvršba opravi z novim izvršilnim sredstvom, ker ti stroški glede na to, da je ta predlog vložil v 3 mesecih po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in se izvršba s prodajo premičnin še ni začela, niso bili potrebni.
ZZZDR člen 4, 102, 103, 4, 102, 103. OZ člen 185, 185/2, 185, 185/2.
deljena odgovornost - povrnitev škode - odgovornost staršev - sokrivda - odgovornost za psa - škoda, nastala po domači živali
Toženkina odškodninska odgovornost temelji na dejstvu, da je imetnica psa kot toženkina zavarovanka, opustila ustrezno nadzorstvo nad psom.
Tožničina mati, ki je mladoletno tožnico pustila na dvorišču samo, kljub vedenju, da se tam zraven nahaja pes na verigi, do katerega je prost dostop, je svojo starševsko dolžnost glede skrbi v zvezi z varstvom otroka opravljala s premalo mero skrbnosti, ne glede na dejstvo, da se je otrok s tem psom že večkrat pred tem igral in da se je pes smatral za nenevarnega.
Z izvršilnim naslovom je pravnomočno ugotovljeno, da sta nični menjalna pogodba in prodajna pogodba. Gre za ugotovitveno sodbo, ki sploh ni izvršljiva, saj ne vsebuje nobenega dajatvenega povelja in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zavrne.
Če bo upnica hotela doseči vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, bo morala z izbrisno tožbo na podlagi že pravnomočne ugotovitvene sodbe o ničnosti menjalne in kupne pogodbe zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov, torej zahtevati, naj se vknjižba, ki je bila opravljena na podlagi ničnih pogodb in s to vknjižbo povezani vpisi izbrišejo.
Sklep o dedovanju, ki oporočenemu dediču nalaga, da po opravljeni cenitvi premoženja in po odbitem strošku cenitve od ocenjene vrednosti izplača sodedičem njihovim dednim deležem ustrezen del ocenjene vrednosti, zmanjšane za stroške cenitve, ni jasen in tudi ne izvršljiv. Če med dediči ni soglasja o vrednosti zapuščinskega
Nedvomno pomeni skakanje s padalom nevarno dejavnost, zaradi česar je tožena stranka, ki je organizirala to dejavnost v okviru usposabljanja vojaških policistov, odgovorna ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov glede ugovora tožene stranke, da je prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca samega (2. odstavek 177. člena ZOR) oziroma delno prosta odgovornosti zaradi njegove delne krivde (3. odstavek 177. člena ZOR), zaključilo le, da "procesno gradivo tožene stranke ni bilo v zadostni meri prepričljivo, da bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti, torej ni dokazala, da bi škoda nastala zaradi kakšnega neodvrnljivega ali nepričakovanega dogodka" in da "tudi ne more vzdržati trditev, da naj bi bil tožnik delno ali v celoti kriv za škodo (177. člen ZOR)," ker je bil tožnik popolnoma neizkušen učenec - padalec, ki je takrat opravljal svoj prvi padalski skok. Pri tem pa so izostali razlogi, na podlagi česa sodišče prve stopnje šteje, da se tožena stranka ni uspela (niti delno) razbremeniti svoje odgovornosti. Izraz "procesno gradivo" je namreč presplošen, da bi omogočal preizkus sodbe prve stopnje.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - priposestvovalna doba
Na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča dne 9. in 10.12.1982 je bil sprejet sklep, da se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. ZTLR se je torej uporabljal le glede rokov priposestvovanja ne pa celovito, kot meni pritožba. Zato tudi ni pravilno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pravila 1500 paragrafa ODZ. Za odločitev pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je
leta 1977 zemljiškoknjižna lastnica podarila toženki sporno nepremičnino, kar je bila podlaga za vpis parcele v zemljiškoknjižni vložek, kjer je bila kot lastnica vpisana toženka. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je bila toženka ob pridobitvi te nepremičnine v dobri veri, zaradi česar tožeča stranka zoper njo ne more uveljavljati priposestvovanja glede na pravilo 1500 paragrafa ODZ. Sklicevanje na slabo vero prodajalke ni relevantno, saj je odločilna dobra vera pridobitelja - zaključkov sodišča prve stopnje o tem pa pritožba ni uspela izpodbiti.